The Clash
London Calling
CBS, 1979
En klic spremeni vse
opomba: tekst je bil objavljen v časopisu Jutarnji list leta 2009
Pop me je začel zanimati že v osnovni šoli. Nisem imel starejšega brata ali sestre, ki bi mi odkrila Stonese, Hendrixa, Doorse ali Zeppeline, zato so se na starem češkem Supraphone gramofonu (poročnem darilu mojima staršema iz leta 1966), ki je izgledal kot majhen kuferček, večinoma vrteli Beatlesi, Abba, Sweet, Status Quo, Bay City Rollers ali Smokie. Pri sedmih-osmih letih sem se na smrt zaljubil v Suzie Quatro, me pa od te večinoma teen-pop glasbe zgodnjih 1970 let nič ni zares tako ruknilo kot tisto, kar je sledilo konec tistega desetletja.
Moj spomin ni slon in res se ne morem spomniti, kako se je vse zgodilo, zanesljivo pa vem, da mi je jeseni 1979 neka druga pop in rock glasba povsem spremenila življenje. Tiste jeseni sem začel obsesivno poslušati oddaje “Po vašem izboru”, “Stereo rama za diskofile”, “S domaće pop scene”, ki sta jih na Radiu Zagreb urejala in vodila Dražen Vrdoljak in Ante Batinović. Začel sem odkrivati skupine in pevce, o katerih do takrat nisem imel pojma. Če me spomin ne vara, sta mi iste jeseni babica in dedek z muenchenskega Oktoberfesta prinesla darilo, Grundigov kasetofon, da sem lahko Ramonse, Pistolse, Clashe, Stranglerse, Costella, Specialse, Madness, Joy Division in vse ostalo zanimivo z radia posnel na kasete, v glavnem znamke OrWo, ki jih je stari prinesel iz Vzhodne Nemčije. Ta stara je bila zadolžena za oskrbo s ploščami iz centra Zagreba, kamor sem kot dvanajstletni mulec iz predmestja šel bolj sporadično. V Gajnicah se nas je pojavilo dvanajst-trinajst pankerjev, ki smo bili kot pleme v glavnem nastrojeni proti vsemu, zagotovo pa gajničkim “haškićima”, ki so poslušali hard rock in heavy metal.
Čeprav nismo šli pogosto v center mesta, je on prihajal k nam, na en ali dva časopisna kioska v naši četrti. Časopis Polet smo brali pod klopjo kot biblijo, odkril sem Džuboks. Glavan je pisal za Studio, izvedel sem tudi, da je osebama, ki sta bili na Jugotonu zadolženi za objave albumov, ki so se mi najbolj dopadli, ime Veljko Despot in Siniša Škarica. Ni mi bilo še vse jasno, ko sem nekje na radiu slišal in posnel London Calling, naslovno pesem dvojnega albuma The Clash s konca 1979, ki je pri nas izšel leta 1980 in je zato v našem kolektivnem spominu ostal zabeležen kot prvi pomembnejši album 80-ih let. Preobrazba je bila popolna. Punk in novi val sta me čisto prevzela. Na srečo se je bližal zaključek osnovne šole in s tem odhod v mesto in spoznavanje novih prijateljev in nove glasbe, za štirinajsti rojstni dan pa sem dobil tipkalni stroj, na katerem sem začel pisati prve tekste o rocku. Ampak, London Calling je bil tisti najusodnejši sprožilec, po katerem v mojem življenju nič ni bilo in ni moglo ostati enako.
Kolikor sem pač znal angleško, sem lovil besedilo te čudežne pesmi o daljnem Londonu in si predstavljal, kako bo videti svet, o katerem poje Strummer. Malo lažje je postalo, ko sem končno z novim, pravim gramofonom – stari se je izprsil in kupil Rotela – nabavil album London Calling, na zunanji platnici katerega Simonon razbija bas kitaro, medtem ko so bila na notranjih platnicah napisana vsa besedila komadov. Kasneje sem izvedel, da so bile črke na zunanji platnici namerno vzete z Elvisovega prvega albuma, vendar so mi bila besedila bolj pomembna. Ponavljal sem jih kot mantro in poskušal dojeti njihov pomen. Spoznal sem, da Strummer poje o ledeni dobi, jedrskih grozotah, poplavah, soncu, ki ugaša, žitu, ki ne raste, policiji, ki trka na vrata, pisanih likih iz soseske, “španskih borcih”, o RAF in ETA, revolucionarnem rocku in represiji, marketingu in coca-coli, smrti ali slavi, supermarketih, v katerih se zlahka izgubiš in kakršne sem videl šele v Trstu, ko sem leto ali dve kasneje (mislim, da v Coinu) poskušal ukrasti singlico Iana Duryja. S prvimi slikami skupine, ki sem jih videl, in kasneje s filmom Rude Boy, ki sem si ga šel pogledat z Arsenom Oremovićem kakih šestkrat (enkrat v Dom JLA), sem si predstavljal The Clash kot neke mestne desperadose, ulične borce za pravičnost, rock’n’roll idealiste, ki ne ponujajo sanj, ampak razlog za konfrontacijo z vsem, kar ti ni všeč v svetu. Seveda se nam je vse to z The Clash in London Calling odvijalo v svojevrstnem obratu. Strummer je pel o potrebi po socialni pravičnosti v kapitalizmu, ki sta ga ravno takrat prevzemala Thatcherjeva in Reagan, mi pa smo živeli v socializmu, ki nam je šel na živce zaradi togosti, birokracije, oportunizma in enoumja. Ni bilo dobro ne eno ne drugo, prav tako kot danes. Ko sem prejel ta “klic iz Londona”, sem se takoj odzval, kasneje pa sem dojel, da smo v Zagrebu v zgodnjih 1980 letih odraščali podobno kot vrstniki v angleških mestih, da smo bili bolj podobni in v kulturološkem smislu tudi bolj povezani z zahodnim liberalizmom kot je današnja zagrebška mularija. Punk, post-punk in novi val so bili zagrebška, reška, ljubljanska in beograjska zgodba prav toliko kot londonska, manchesterska ali newyorška.
Z današnje perspektive je imel Strummer čisto prav. Sporočal nam je, zakaj je kapitalizem nepravična, atavistična in bolana družba, kar posebej velja za družbe v tranziciji, ki so prizadete še s tehnološko revolucijo, posli z zunanjimi izvajalci in umiranjem industrije. Danes, ko smo ostali brez delavskih pravic in socialne varnosti, ki smo se jim z lahkoto odrekli za “pest steklenih biserov” iz supermarketa, za katere že tako ali tako nimamo dovolj denarja, danes, ko nam “policaji in tatovi” hodijo z roko v roki pred nosom, “podjetniki” pa s “politiki” perejo denar, nam je vse to boleče jasno. Globalno je to postalo jasno, ko je podivjano potrošništvo, borzniško mešetarjenje in zgolj na dobiček naravnani neoliberalni kapitalizem kot tudi nevzdržen družbeni in ekonomski red počil kot milni mehurček in potegnil cel svet v krizo in recesijo, največjo po Veliki depresiji poznih 1920 in zgodnjih 1930 let, ki je rodila Hitlerja, nacizem in drugo svetovno vojno. Seveda ne smemo idealizirati Strummerja, Jonesa, Simonona in Headona. Kot ljudje so imeli vrsto slabosti, napak in zasvojenosti. Kljub temu so nas njihove pesmi izboljšale, London Calling pa je preroški album. Na žalost danes le redki, skoraj nihče, razen Springsteena, počnejo to tako prepričljivo kot The Clash, katerih pesmi z London Calling in tudi z drugih albumov so poziv k razmišljanju o politiki in ekonomiji, socializmu in kapitalizmu, rasizmu in fašizmu , represiji sistema in svobodi posameznika, pravičnosti in krivici, globalnih ekoloških katastrofah, ki so zadnja leta naša resničnost.
Čeprav je bil otrok nižjega diplomata, se je Strummer na London Calling izpostavil kot ultimativni “working class hero”, o katerem kot da je pel Lennon. Čeprav je govoril, da ni rešitve za vse, kar muči njega, Britanijo in svet, je bil vizionar, spodbujal je k razmišljanju s svojo glavo in brezkompromisnemu zavzemanju stališč, če je treba tudi proti matični družbi, ki je najpogosteje usodna. V tem smislu (kasneje sem od mnogih slišal nekaj podobnega, celo od angleškega pisatelja Johna Kinga, avtorja romanov Human Punk in The Football Factory) me je Strummer vzgojil bolj kot šola in tudi bolj od očeta, ki bi se sicer do zadnje vrstice strinjal s Strummerjevimi političnimi pogledi na svet. Po London Calling je Joe Strummer postal moj duhovni oče, vzornik, ideal in vodilo, pesmi The Clash pa nadomestek za religijo, ki je tako ali tako nikoli nisem potreboval, in Boga, v katerega ne verjamem. Poleg tega so bili The Clash na London Calling enako revolucionarni tudi v glasbi. Punk-rock, trije akordi, hiter ritem in ulični upor so bili njihova izhodišča, toda London Calling je bil in ostaja ena največjih in najbolj ustvarjalnih sintez v zgodovini popularne glasbe. Rockabilly, rhythm & blues, soul, reggae, jazz in morje drugih stilov so potegnjeni skozi optiko punk rocka in osebnost skupine The Clash kot tolpe štirih močnih posameznikov, ki so čutili potrebo po razširitvi polja boja in s tem tudi lastne glasbe. London Calling me je kmalu usmeril v moč nove, a tudi stare glasbe, ki sem jo začel opazovati skozi duh punka. Bistvo punka nikoli ni bil videz, knofljice in irokeze, temveč “naredi si sam” etika, levičarstvo, osvoboditev posameznika in nato družbe pred vsiljenimi okovi – političnimi, korporacijskimi, verskimi. V glasbenem smislu so zame punk tako agit-folk Woodyja Guthrieja in pijančevanje Hanka Williamsa kot klavir Jerryja Leeja Lewisa in Dylanova elektrifikacija ter razbijanje Stooges in MC5, kasneje še Black Flag in Nirvana ali rudimentarnost White Stripes in levičarski multikulturalizem Manu Chao.
Ali kot bi rekel legendarni reggae DJ in filmski režiser Don Letts o The Clash: “Sex Pistols so bili prvi, ki so šli skozi zid, toda Strummer nam je dal razlog, zakaj je to treba storiti. Morda se sliši naivno, vendar se mi zdi, da današnji svet nujno potrebuje en takšen uporniški duh kakršen je bil Strummer kot človek, ki noče biti pasiven potrošnik, ampak skrbeti za okolje, v katerem živi, za ljudi in planet. Naj zveni naivno, vendar potrebujemo takšne ljudi. Woody Guthrie, Bob Dylan, John Lennon, Bob Marley, nato Joe Strummer in kdo zdaj, kdo zdaj? Največja težava danes je godrnjanje. Vsi se pritožujejo, vendar nihče ne ukrepa. Nekateri mlajši mi pravijo, da zvenim kot jezen starec, na to jim odgovorjam, da tako zvenim, ker mladi niso dovolj jezni in besni.”
Na London Calling (tako se mi je zdelo takrat in podobno mislim tudi danes) so se The Clash izpostavili kot romantični revolucionarji kot bi jih romaniziral Hemingway pa tudi kot odlični motivatorji kot je Springsteen, s katerim so gojili medsebojno spoštovanje odkar je bil Strummer na Springsteenovem prvem koncertu v Londonu leta 1975 in še posebej, ker sta London Calling in Springsteenova The River izšla v razmiku desetih mesecev. Gre za dva najboljša dvojna albuma v zgodovini rocka, dve veličastni freski o težkih časih za svet in delavski razred, ki je v zadnjih tridesetih letih izgubil oporo in moč, ki sta jo opevala in klicala Strummer v Londonu in Springsteen v New Jerseyju. Po naključju sta ta dva albuma, ki sta – ko sem dopolnil trinajst let – imela največji vpliv na moje življenje, svetovni nazor in politične poglede, albuma, h katerima se pogostokrat in z veseljem vračam, ne le ob obletnicah. Nekateri pravijo, da glasba ne more spremeniti sveta. Vseeno pa lahko glasba nekomu spremeni življenje. Ali se od glasbe lahko zahteva več in ali ne spreminja glasba sveta prav s tem? Za vraga, pa ja nisem edini, ki mu je London Calling trajno spremenil in celo določil življenje?
prevod: BIGor
Aleksandar Dragaš je zagrebški glasbeni kritik in publicist z dolgoletno kariero. Po prvih tekstih v Poletu sredi 1980 let je objavljal v vrsti časopisov, danes piše za Jutarnji list. Bil je (so)ustanovitelj neodvisnih založb Search & Enjoy in T.R.I.P., delal je za Croatia Records in Dancing Bear. Je avtor dveh glasbenih monografij Trening za umiranje o skupini Hladno pivo in Goran Bare – Budi ponosan.
