The Residents
The Third Reich ‘n Roll
Ralph Records, 1976
Najpomembnejše stvari se nam zgodijo v času, ko tega ne moremo sproti prepoznati. V glasbi so to trenutki, ko smo soočeni z nečim res radikalno novim in nepričakovanim, ko nas šok ob srečanju z nečim globoko novim tako iztiri, da celo življenje blodimo po vesolju kot izgubljeni kometi. Kar nas zadene, ko smo najbolj odprtih ušes, tam med štirinajstim in šestnajstim letom starosti, morda še kakšno leto pozneje, nas zaznamuje in drži celo življenje – desetletja pozneje, vsaj po moji izkušnji, takšnih iztirjenj ni več, vsaj ne tako silnih. Če se zgodijo, je to lahko le ob srečanju s svežo glasbo, ki vedno znova novim generacijam odpira vrata nemogočega.
Moje doživljanje glasbe je za vedno zaznamovalo srečanje z Leroyem Jenkinsom in njegovim triom v živo. Bilo je jeseni 1977 ali spomladi 1978. In niz albumov, ki sem jih približno v tistem svojem ključnem času srečevanja z glasbo prejel po pošti iz Anglije. V drugi polovici sedemdesetih let je takratni Jugoslaviji šlo ekonomsko dokaj dobro. Dinar je bil sorazmerno stabilna valuta, zato smo lahko preprosto pošiljali svojo domačo gotovino v pismu in v zameno zanjo prejemali plošče. To omenjam zato, ker je ključnega pomena za tisto, kar sledi. Domnevam, da je bilo leta 1978, morda 1979, ko sem po pošti prejel pošiljko s ploščo, za katero je Chris Cutler v svojem znamenitem katalogu Recommended Records zapisal, da je obračunala s pop glasbo šestdesetih let kot z govnom ideologije takratnega kapitalizma. In da prinaša glasbo, kakršne ni do takrat ustvaril še nihče. Da je pop enako nevarna ideologija kot ideologija Tretjega Reicha, me ni bilo treba prepričevati. Od štirinajstega leta starosti sem se popu na daleč izogibal – le kdo ve, zakaj?
In ko je končno prispela pošiljka, sem samo debelo pogledal. Ne zato, ker ne bi pričakoval takšnega ovitka, kot me je pogledal iz kartonskega ovitka, ampak zato, ker je sploh prispela do mene. Zaradi množice kljukastih križev, ne le nacističnega znaka na rokavu nasmejanega uniformiranega vegetarijanca, bi lahko prej pričakoval povabilo na informativni razgovor na postajo ljudske milice kot povabilo na pošto k plačilu carine in stroškov pregleda pošiljke. Ampak to še ni bilo nič. Sledilo je poslušanje albuma, ki je prineslo vse, kar je obljubljal Chris Cutler, in še veliko več. Plošče kar nekaj časa nisem mogel ločiti od gramofonske igle. Tu in tam sem prepoznal katero melodijo ali frazo, a še zdaleč ne vseh, saj je bila desetletna preteklost glasbe v tistih časih za nas že njena prazgodovina – mediji in diskači so nas intenzivno pitali z novo, novo, novo glasbo, ki je pač v tistem času po njihovem najbolj sveže dehteča prihajala na police plošč. In ko je uspešnice prejšnjih let prekril štanc novih, so pač nekaj let stare viže odhajale v pozabo. Večinoma brez zgodovinske škode. Nekatere med njimi pa so nekako prestale sodbo časa. Tudi nekaj zimzelenčkov šestdesetih.
The Residents so takšno mešanico zimzelenčkov in pozabljenčkov iz huronske produkcije popa – pardon, rocka! – šestdesetih let obdelali na način, ki je takrat neskončno prijal mojim odprtim ušesom: melodije so se po nekih čudaških kompozicijskih kolovratenjih pretakale skozi nerazpoznavne kanale in zapletale v čudaške zvočne vozle, njihovo levo in desno mikastenje z nasnetimi in preoblikovanimi zvoki klasičnih glasbil in elektronike pa je prebijalo sobane siceršnje ujetosti zvočnih skladenj. Jejhata, saj tu so vendar naredili nekaj smiselne muzike iz vsega tistega neznosnega večno-isto-harmonično-milozvočno lepega radijskega jodlanja! So res uporabili studio kot instrument, kot je opisoval Cutler? Ne, The Residents so kot instrument uporabili magnetofon in vse, kar je lahko izkrivilo zvoke: studio so kot instrument uporabljali Faust. Ta inkognita četverica je uporabila glasbo, glasbila, zvočila, magnetofon in studio, da je iz govna naredila zlato! Uf! Še sreča, da so prav takrat moja ušesa noro hlastala po najbolj nemogočih zvokih in hrepenela po takšnem in podobnih mikastenjih glasbenega tkiva dolgočasnih durov in molov.
S skupino štirih anonimnežev The Residents sem se odtlej srečeval celo življenje, z njihovim uradnim predstavnikom, če me spomin ne vara, je to bil Hardy Fox, sem leta 1989, skupaj z Marjanom Ogrincem, govoril iz oči v oči v ljubljanskem nebotičniku, a še zdaleč nisem preposlušal vsega, kar so posneli – a se k njim vedno znova vračam. Njihovo odbitost še vedno jemljem kot svetilnik v oceanu blodenj tega sveta. Pop je ostal pop. Kajpada. A tudi Residentsi so ostali The Residents, neuničljivi anonymousi svetovnega popa. S svojo razpoznavno ter smelo kontraustvarjalnostjo so pokazali, da je v kapitalizmu mogoče ostati zvest svoji zvedavi in čudaški duši, ostajati ustvarjalen vse do bridkega konca in še čez, obenem pa kot outsiderji preživeti nekaj desetletij ameriškega kapitalizma in ohraniti ekonomsko neodvisnost z večdesetletno korporacijo na način DIY (napravi sam). The Cryptic Corporation in Ralph Records sta dokaz, da je mogoče živeti v brk kapitalistični razprodaji človeških duš, ostati ustvarjalno radikalen, da ti skratka ni treba prodati duše mamonu kapitala, ampak se mu lahko posmehuješ v brk z lastno korporacijo. V nedrju pošasti je torej mogoče vzrediti žverce, ki desetletja ustvarjajo takšna in drugačna presenečenja.
Ko sedaj pogledam nazaj, na tisti del upornikov iz šestdesetih in sedemdesetih let, ki so brezkompromisno celo življenje živeli od svojega lastnega dela, zunaj osredja izlajnanih klonov – cel kup jih je, pravzaprav, ki se niso nikoli prodali poslovnežem, ker so svoj posel vzeli v roke sami in do konca živeli svojo lastno umetniško utopijo – vidim, da je bila provokacija te “četverice” le infinitezimalni prispevek mnoštva drugih glasbenic in glasbenikov, celo tistih, ki so zagrešili izvirni greh v šestdesetih letih, k temu, da lahko jemljemo glasbo, ki premika meje, resno še danes. In jutri.
Rajko Muršič je antropolog/etnolog po kilometrini, predavatelj po poklicu, oboje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, zvedavo uho po duši, pišoči brkljač in mučitelj kitar, če mu zvezde naklonijo priložnost.
