The Clash
The Clash
CBS, 1977
Svojo mladost sem preživel v tistem velikem konglomeratu blokov med Celovško in Vodnikovo cesto v Zgornji Šiški. Ker je bilo celo naselje zgrajeno v roku zgolj nekaj let, so v njem prevladovale mlade družine z otroci, tako da je to bilo lepo odraščanje z veliko druženja, igre in heca. Ampak ko je konec sedemdesetih oziroma na začetku osemdesetih let v Ljubljani eksplodiral pank, je vse skupaj hitro prišlo tudi do Zgornje Šiške. Jaz sem bil takrat za te zadeve še premlad (star okoli 10 let), so me pa ti novi imidži in glasba vseeno intrigirali. Panker je bil na primer tudi moj veliki vzornik, starejši sosed Andro, ki pa se je takrat že bavil z grafičnim oblikovanjem, tako da mi je tudi to glasbeno kulturo razložil predvsem na ta način. Nekaj v smislu, da sta za pank značilni zlasti črna in rumena barva, kar takrat niti slučajno nisem razumel (v bistvu še danes ne), ampak mi je vseeno dalo misliti. Še en starejši prijatelj je nekaj let zatem postal hardcore panker in se pridružil nekemu gromoglasnemu bendu te vrste. Ob neki priložnosti nama je z nekim drugim vrstnikom, Robijem, potožil, da nikakor ne najdejo imena za svoj bend. Z Robijem sva samo še enkrat pogledala njegov imidž in mu nemudoma predlagala naj se poimenujejo – Odpadki civilizacije.
Ampak to so bili nekaj let starejši vrstniki; mlajši smo bili bolj mainstream. V zadnjih letnikih osnovne šole smo poslušali disco, se oblačili v modne obleke, špricali šolo, da bi lahko na televiziji gledali prvo domačo oddajo z videospoti (Alta pressione, ki jo je na TV Koper vodil Dario Diviacchi), se navduševali nad Duran Duran, Lauro Branigan in podobnim glasbenim šmornom ter odštevali dneve do šolskih plesov. Disco in power pop sta bila tudi prva glasbena žanra, ki sem jima bolj resno sledil, potem pa sem začel zahajati v takrat še precej delavsko obarvano ljubljansko četrt Moste.
To je dolga zgodba, a na kratko gre za to, da sem se po nekem naključju pridružil taborniškemu odredu iz Most in ne iz Šiške, tako da sem si v Mostah spletel tudi številna nova prijateljstva. Ključno pri tem je, da je bil pank v Mostah še vedno živ, tudi med mlajšimi. V resnici je bil cel naš taborniški odred pank. Nikoli ne bom pozabil prizora, ko sta nas otroke načelnik odreda in njegova punca povabila k sebi domov na rumove kroglice, v ozadju pa so se vrteli Pankrti, Berlinski zid, Buldogi ipd. Ali pa ko smo bili na zletu vseh jugoslovanskih tabornikov v Beogradu zadolženi za glasbeno opremo, potem pa smo med govorom nekega starešine, ki so ga vsi poslušali v pozoru, zavrteli »My Way« Sida Viciousa.
V srednjo šolo sem šel na Poljane. Tudi pod vplivom svojih moščanskih izkušenj me je takrat začela močno zanimati delavska kultura. Nekaj časa sem celo resno razmišljal o tem, da bi pustil šolo in se zaposlil v kakšni tovarni, glasbeno pa me je pritegnil zlasti Bruce Springsteen s svojimi doživetimi podobami ameriškega delavskega vsakdana. Vendar pa to ni trajalo dolgo. Po nekem čudnem notranjem vzgibu sem namreč neke nedelje na bolšjaku nabavil svoji prvi dve pank plošči, Dolgcajt od Pankrtov (iz leta 1980) in The Clash od skupine The Clash (iz leta 1977). Pankrti so me takoj navdušili s širino svojega glasbenega izraza, predvsem pa sem takrat prvič začutil, kaj pomeni, ko nekdo tvojo lastno izkušnjo povzdigne na raven čiste poetske transcendence. Hočem reči: Ljubljana, osemdeseta, sivina, dolgčas, blaga, a vseeno neprijetna represija, brezbarvnost. Iz vsega tega, kar sem v tistem času čutil, je nekdo naredil pravo poezijo – presunljive, direktne, duhovite, melodične, a hkrati kot britev ostre komade. Ko sem poslušal, so se mi kar šibila kolena.
Ampak še bolj so me zadeli Clashi. Tudi oni so pričali o nečem, kar sem čutil sam, ker pa so prihajali iz Londona, kjer je bil kontekst vsaj nekoliko drugačen, me je v tem primeru še bolj kot besedila pretresla sama glasba. Že prvi komad na plošči, Janie Jones: trije klasični bluesovski akordi, le da v nekoliko obrnjenem zaporedju, skratka popolnoma preprosto in hkrati tudi odigrano brez kakršnih koli okolišenj. Uno, »žiga-žaga«, ampak v isti sapi doživeto, neposredno, boleče – pač o tipu, ki cele dneve dela na nekem jebenem džobu, pa vseeno ne zasluži niti toliko, da bi lahko svojo bejbo peljal na vsaj en pošten zmenek, kaj šele da bi si lahko privoščil »Janie Jones world« (Janie Jones je bila v tistem času razvpita bivša prostitutka, ki je imela v Londonu serijo javnih hiš znanih po ekscesu najrazličnejšega razvrata). Hočem reči, to o tem tipu izveš iz besedila, ampak še preden ozavestiš besede, te k podoživljanju njegove jeze naženejo drveča kitara, nasikan bas in besni bobni.
Ali pa London’s Burning, kjer se Jonesovi reaggejevsko sinkopirani udarci po kitari krešejo z apokaliptičnimi vizijami Londona v ognju, ki jih iz sebe bruha vokalist Joe Strummer. Naveza je seveda na reggae mitologijo, po kateri bo Babilon (metafora za zahodno civilizacijo) prej ali slej zgorel, Clashi pa so pokazali, da ta Zahod v resnici že gori. Ali pa I’m So Bored with the USA, ki je s svojim himničnim refrenom pank potegnil iz predvidljive osredotočenosti na poustvarjanje kaosa v glasbi (kjer so sicer po mojem skromnem mnenju bili od znamenitih Sex Pistols bolj uspešni nekoliko manj znani, a nič manj provokativni The Damned). Himnični refreni so namreč vsebinsko spretna, predvsem pa glasbeno učinkovita naveza na navijaške pesmi z nogometnih stadionov, s tem pa na angleško delavsko kulturo, tako da je pank kot glasbeni žanr s podčrtano političnim sporočilom v resnici zaživel šele v tem trenutku. Ali pa Garageland, kjer skupina v za pank neznačilno občutljivem glasbenem okviru poudarja, da življenje na robu za pankse ni le eksistenčna nujnost temveč tudi eksistencialna izbira, kajti »the truth is only known by guttersnipes«.
Album sem cele dneve poslušal od začetka do konca. Ob teh priložnostih so mi šli vedno znova po hrbtu mravljinci, hkrati pa mi je postalo vedno bolj jasno, da si bo treba – raztrgati hlače.
Dr. Peter Stanković je redni profesor na Katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede, UL. V službenem času se pogosto sprašuje, če ni morda zgrešil poklic, v prostem času pa fotografira, gleda filme, bere, igra kitaro, kuha, se druži s prijatelji, potuje po svetu ipd.
