Leonard Cohen
Thanks for the Dance
Columbia Records, 2019
»Zadnje zatočišče insomniaka je občutek superiornosti nad spečim svetom,« je nekoč dejal Leonard Cohen. Nisem oseba z najljubšim slikarjem, okusom sladoleda, najljubšo ulico ali najljubšim letališčem. Z lahkoto pa trdim, da je to moj najljubši citat. Večino svojega odraslega življenja sem namreč preživela kot nespečnež, v večni vojni s podočnjaki in pločevinkami kave iz majhnega supermarketa nasproti faksa. Iz mojih prebedelih noči bi lahko napravila lep katalog obrazov in gramofonskih plošč. Kar je dejal Leonard je res; zadnje zatočišče insomniaka je občutek superiornosti nad spečim svetom. Prvo pa je zagotovo glasba.
Lansko jesen in zimo sem preživljala v majhnem enosobnem stanovanjcu na eni izmed mnogih preglasnih uličic praškega velemesta. Prvič sem živela sama. Lep balkon z razgledom na nočno nebo in okoliške dimnike ter vrečke sivkinega čaja na nočni omarici pa žal nista bila dovolj močno orožje proti še eni dolgi epizodi nespečnosti, ki se je skoraj takoj po selitvi vtihotapila med tiste štiri stene. Tako so se začeli trije mučni meseci nenehnega strmljenja v strop, buljenja v moder ekran telefona in posedanja na tleh kopalnice ob brnečem sušilcu perila ob oknu tik nad hrupno restavracijo. Stanje bi bilo povsem brezupno, če ne bi ravno lanske jeseni izšel posthumni album enega mojih najljubših glasbenikov in pisateljev – Leonarda Cohena, Thanks for the Dance – hvala za ples. Album podoben popotovanju skozi temen, vlažen gozd, poln duhov bivših ljubimcev, ki se konča s skokom v veliko reko očiščenja, po kateri priplavaš domov. In ti je odpuščeno.
Album sestavlja devet pesmi – nekatere so uglasbitve Leonardovih zgodnejših pesmi, ki so izšle v knjigi The Book of Longing and Desire, ki sem jo nekaj časa prebirala kot obvezno slovnico življenja. Recimo The Hills, ki je pravzaprav naslovna pesem te zbirke. Album je zasluga Cohenovega sina Adama, ki je iz zapuščine svojega očeta in pomočjo glasbenikov kot so Beck, Feist in Bryce Dessner sestavil album, po mojem skromnem mnenju še udarnejši kot You Want It Darker, ki ga je Cohen snemal malo pred smrtjo. Album sem prvič poslušala neke samotne deževne nedelje, med prebiranjem Kunderinih kratkih zgodb. Postala sem obsedena. Thanks for the Dance sem poslušala ponoči, zjutraj, v knjižnici, v kavarni, na metroju, v plesnem studiu, kamor sem hodila na jutranje treninge baleta, med kosilom v šolski kantini, med sprehodi ob valoviti Vltavi, med umivanjem zob in striženjem las.
Devet pesmi, kot devet mesecev potrebnih za razvoj človeškega bitja. Cohenov opus sem vedno razumela kot formativen – kot postopno zorenje v razsvetljenega, boljšega človeka. Največkrat sem prevrtavala Moving on in The Night of Santiago. Pesmi o vztrajnosti spomina in pobegli ljubezni. Zaporedje pesmi si razlagam nekoliko po svoje. Bolj, kot se album približuje h koncu, ko bo po tisti devetindvajseti minuti nastopila le tišina neizbežne noči zunaj, bolj so napevi počasni, bolj so melodije nostalgične, bolj so besedila fatalna, bolj so verzi nepozabni. Manj je govora o ljubezni, več o bolečini. »I can’t make the hills / The system is shot / I’m living on pills / For which I thank God«.
Cohen je bil neizprosen iskalec resnice. To vidim v njegovi življenjski poti, ki je vijugala od bitniškega popivanja po žgoči Hydri, kjer je spoznal svojo preljubo Marianne, preko največjih svetovnih odrov, skozi vrata budističnega samostana, kjer je spoznal svojega duhovnega očeta, pa vse do spektakularne vrnitve na sam vrh glasbenih lestvic v starosti, ko se večina ljudi počasi že ustali v prostorih, po katerih so se sprehajali večino življenja.
Z menoj pa je zagotovo najbolj ostala zadnja pesem z albuma, Listen to the Hummingbird:
»Listen to the hummingbird
Whose wings you cannot see
Listen to the hummingbird
Don’t listen to me«
Kmalu potem, ko sem se vrnila v Ljubljano, sem si na desno zapestje tetovirala majhnega kolibrija, ki me zdaj za vedno opominja na to, da svojih kril včasih ne vidiš, kar pa še ne pomeni, da jih nimaš. Za to spoznanje se lahko zahvalim samo Leonardu in svojim neštetim neprespanim nočem, v katerih je bil – in to rečem brez obžalovanja – moj edini, toda najljubeznivejši soplesalec.
Liu Zakrajšek je pesnica in prevajalka.
