Tora
Tora
Suzy, 1983
spomnim se svojega prvega partija. pisalo se je leto ‘96. star sem bil petnajst. poletje. eno zadnjih morij s starši, saj v tebi poka mladost in komaj čakaš, kdaj jo boš lahko ucvrl po svoje. čez dan se mi na mivkasto plažo ni ljubilo, s terase opazovati ljudi pa še manj. stanovali smo pri teti mileni, upokojeni hotelski kuharici, ki je oddajala sobe v eni od hiš, ki z vrha hriba objemajo portoroški zaliv. v sosednji sobi je počitnikovala družina iz kranja. dve sestri, neža in urša. nič podobni. ena naravno temnolasa kot vran, druga svetlolasa. zvečer sta se odpravljali ven. ker nisem bil razpoložen, da bi se v privihanih kratkih hlačah že n-tič sprehodil po rivieri in zaradi nasitne smetane napol pojedel banana split, sem ju vprašal, če se jima lahko pridružim. rekli sta, da gresta v gaviolija. na sveže odprto diskoteko. da je tam hud parti, ki ga vsak zaprisežen rejver ne sme zamuditi. da grem lahko zraven, a da bosta ostali do jutra. no ja. sicer se v gimnaziji leta ‘96 ni spodobilo biti rejver. zagotovo si bil večji frajer, če si poslušal pank ali vsaj rock. seksapil je pač rasel premosorazmerno s pozunanjeno temačnostjo. tudi hipiji so še nekako šli skozi. verjetno zato, ker so znali med šolskim odmorom prijazno pohati in ljubko filozofirati. klasična glasba ali pop pa je bila definitivno rezervirana za fante z drugega konca učilnice, ki so obviseli kot nikoli uporabljene sterilne medicinske rokavice.
drugega mi ni preostalo, kot da grem. in ker je bila urša starejša, delovala je odgovorno, pa še njun oče ju bo zjutraj pobral z avtom, ni bilo težko dobiti privoljenja mojih. ko sem ves urihtan, dišeč, suh kot kobilica in s frizuro malo počez stopil iz naše sobe, sta se mi smejali, da tak pa res ne morem iti, ker bodo zahtevali mojo osebno. vzeli sta debel črn svinčnik in me namazali okoli oči. zgoraj in spodaj, da sem bil kot panda. lepa panda. jaz pa sem si čez povesil sončna očala, ker mi je bilo nerodno. in smo šli. ko smo prispeli do vhoda v halo, ki sta jo krasila dva velika zlata morska vala, sem slišal samo utrip. nekaj, kar se je zdelo moje. meni blizu. preprosto. poenostavljeno. ritmični balzam za duh, ki je bil pred vstopom v dve srednji šoli prenapet. bachovih invencij na harmoniki in francoščine, ki sem jo od nekdaj želel govoriti, pa sem kasneje vseeno delil usodo skoraj celega razreda, ki nikoli ni prilezel nad trojko, sem imel vedno čez glavo. ritem, svetloba in vročičen dim, ki se je vsake toliko plazil skozi priprta vhodna vrata v nočni raj. za petnajstletnika več kot dovolj.
ko so nam dovolili vstopiti, čeprav me je varnostnik vseeno premeril, me je prevzelo. okoli mene sami čudaki, zadeti od ponavljajočega elektronskega arhetipa, ki so plesali vsak zase. vsak po svoje. stene so bile barvasto porisane. in četudi sem hotel, nisem mogel umakniti pogleda s stebra, ki je spominjal na zebrino nogo. glasba ni bila glasba. bil je sintetični klic. tisti večer nisem nič vzel, čeprav mi je bilo ponujeno. samo plesal sem. sam. zase. še danes poslušam elektronsko glasbo. mogoče tudi zato, ker v njej zaslutim nostalgijo. na mladiča, ki je na tistem partiju imel občutek, da bo trajalo večno. potem sem še redno hodil z nežo in uršo na partije po sloveniji. družil nas je odklop. v resnici sem pozabil, kako so se naše poti razšle.
enkrat kasneje, ko sem se v neoprenu in debelimi podplati odpravil mimo nazorjeve ulice in zavil v podhod, sem naletel na trgovino starih plošč. nisem se imel kam dati, zato sem vstopil. pogledoval sem okoli, z dvema jurjema tolarjev v žepu. bogat. že dolgo si nisem nič kupil. brskal sem in našel album, za katerega se mi je zdelo, da mi je znan. tora. tora. točno. spominjam se. vsega se spominjam. bijedičeve ulice. gotske. dravelj. otroške sobe. dlani, ki smo me skrbno pokrile do vratu tisti večer. prižgale luč kopalnice na drugi strani hodnika in pustile vrata priprta, da me ni strah. spominjam se šminke. vijolične. zelene. plave. okoli oči. sintetičnih oblek. ljubezen do cigaret. očetovih kravat. vonja kolonjske. pregrade iz omar, ki je delila prostor stanovanja. lesene kuhalnice, zložene v stekelno vazo pri štedilniku. konfeti na novoletni jelki. ljudje, preglasni. slišim jih in ne morem zaspati. novo leto. zabavajo se. in komadi. moja mama, opita poje. z očetom sta rada poslušala novi val. ko se spominjam, kako sem skakal na partijih, mi je prijetno. želel sem iti po njunih stopinjah. najti glasbene skupine svoje generacije. pa ni šlo. ker take glasbe, ki bi se igrala z elektroniko, a vendar imela za povedati več kot samo štanco, ni več. je ne delajo. čas je že zdavnaj ukradel svet.
albuma tisti dan nisem kupil. bil je predrag.
Saša Tabaković je dramski igralec in pevec.
