Spominsko-glasbene vinjete

foto: Sonja Garnitchnig

Moja prva plošča je bila singelca Penny Lane/Strawberry Fields Beatlesov. Iz Avstrije, kjer je delal kot sezonski delavec, mi jo je prinesel stric. Poleti 1967 sem pasel krave na njihovi kmetiji in plošča je bila plačilo. Doma smo sicer imeli mnogo singlic; mamine – Iva Robiča, Marjano Deržaj, Zdenka Vučkovič, Viceta Vukova…, in očetove  t.i. »meksikanske« in »kavbojske«, pa ruske, madžarske. Gramofon je bil del radijskega sprejemnika, postavljen v kuhinjo, zato si je bilo potrebno izboriti predvajanje drugačne in glasnejše, »bitlesovske« glasbe. Oče je igral in prisegal na akustično kitaro, zato ga pojav električne ni kaj preveč navdušil.

Prva velika plošča, torej LP, ki sem ga čislal in ponosno posojal gimnazijskim sošolcem, je bila Turning Point Johna Mayalla. Vsake toliko je kateri od gimnazijskih sošolcev za ves svoj denar naročil LP iz Anglije in potem smo si jih izmenjevali. Na žur, torej hausbal, si prišel s svojo ploščo, pogasnili smo luči, posedli po tleh in se potapljali v novi album Hendrixa, Cohena, Stonesov..

Sam sem najbolj ponosno prinašal ploščo moje mladosti, ki je sicer v naši družbi imela prav kultni status. To je bil dvojni LP The Doors – Absolutelly LIVE.  Besedila Doorsov smo sicer znali na pamet. Očaral me je njihov drugačni zvok, Morrisonova poezija in glas. Dolgo po tistem, v osemdesetih, smo v Hali Tivoli poslušali njihovega kitarista Robbyja Kriegerja v skupini štirih kitarskih mojstrov, med katerimi je bil tudi moj drugi heroj, Peter Green, kitarist benda Fleetwood Mac. Ko smo v gimnaziji pisali esej z naslovom Moje najljubše umetniško delo, sem izbral njihovo čarobno skladbo Albatross, in ko je profesorica prebirala najboljše spise, je mojega izpustila rekoč: »Vladov zapis je tako oseben, da ga ne bom prebrala.«

Share