Od takrat, ko je Tomaž Pengov obelodanil svoj zadnji album z aktualnimi kantavtorskimi stvaritvami (Biti tu, 1995), je minilo že šestnajst let. Leta 2006 je sicer izšla zgoščenka s koncerta v Viteški dvorani Križank (Koncert), ki pa razen dveh ali treh do tedaj neizdanih pesmi ni prinesla kake bistvene poživitve repertoarja.
Slednji se je v slabih štirih desetletih delovanja sestavil iz štirih avtorskih plošč, med katerimi kultna in hkrati prva kantavtorska velika plošča v nekdanji Jugoslaviji, Odpotovanja (1973), še danes predstavlja mejnik neodvisnega glasbenega založništva na naših tleh.
Kultni status se je ne drži zgolj zaradi nenavadnih, a posrečeno-pragmatičnih produkcijskih prijemov (plošča je bila delno snemana na stranišču), ampak predvsem zaradi večne svežine eksistencialne, bivanjske, ljubezenske lirike iskalca in popotnika, ki je (p)ostala neločljivo povezana s tistim, čemur so kritiki (morda celo Tomaž sam) rekli samospevčev raison d’etre in kar še danes navdihuje novodobne mladce s kitaro in pesniško žilico.
Da je Pengov kontemplativni glasbeni dolgoprogaš, ki mu kljub okorelim prstom in raskavemu glasu še ni čisto zmanjkalo sape, smo se imeli priložnost prepričati 8. februarja, ko je po izjemno dolgem času stopil na kakega od ljubljanskih odrov. Tokrat ga je zaradi prav posebne priložnost gostil Kino Šiška.
Založba Sanje, znana po eklektični ponudbi knjižnih in glasbenih poslastic, je namreč ob tej priliki izdala zvočno knjigo – lično zbirko (sicer na omenjenih albumih uglasbene) poezije Tomaža Pengova, h kateri je priložena zgoščenka.
Slednja (z izjemo komada Karkol) ne prinaša svežega gradiva, je pa zanimiva predvsem iz konceptualnega vidika ter obelodanitve še neslišanih posnetkov iz glasbenega arhiva Tomaža Pengova, ki pa jim manjkajo letnice nastanka.
Plošča Drevo in zvezda ga predstavi tako v vlogi instrumentalista, skladatelja kot pesnika, ki v retrospektivi – mehko šepetajoče ali z zamolklim, čadastim glasom, na katerega so se naložila vsa bohemska leta – pretanjeno recitira svojo, nekdaj uglasbeno, poezijo. Danaja, V nasmehu nekega dneva, Tihe so njive in še nekateri verzni biseri iz kasnejšega obdobja, se prepletajo z instrumentali, ki jih je Pengov v svojih najustvarjalnejših letih (70. in 80. leta 20. stoletja) napisal večinoma za gledališke predstave.
Na posnetkih sodeluje njegova dolgoletna glasbena tovarišija iz skupine Salamander (katere posnetki se žal niso ohranili), kot so saksofonist Lado Jakša, kitarist Jerko Novak, flavtistka in francistka Meta Zupančič ter pevka Bogdana Herman.
Če se Tomaž s svojo poetiko vpisuje v “magični eksistencializem”, kot piše Milan Dekleva – Salamandrovec in avtor spremne besede –, potem s svojim modalnim, “fingerpickovskim” načinom igranja in uglasitve kitare nedvomno dokazuje, da je bil že od samega začetka vpet v globalne tokove folk in akustične glasbe 60. in 70. let. To se najlepše razkrije ravno v komadu Silba – maratonskem, skoraj 18-minutnem meditativno-tripaškem kitarskem džemanju v živo (ob pritajenih glasovih in šumih iz okolice) Jerka Novaka in Tomaža, ki se ga ne bi sramovala niti britanska kitarska folk heroja tistega časa – John Renbourn in Bert Jansch.
Sladek Pentanglovski okus nam ob koncu plošče pusti tudi Tihe so njive, ki jo takrat mladenka in članica novoljudskega tria Omerzel-Terlep Bogdana Herman odpoje tako, kot da bi bila že od vekomaj njena.
Tako se konča zvočna pripoved. Pisana se zaključi s Tomaževimi dnevniškimi zapiski iz leta 1968, ko je kot slovenski Jack Kerouac prekrižaril Evropo, spal v zapuščenih cerkvah v Nemčiji, v Amsterdamu iskal napol potopljene čolne radijskih piratov in samega sebe.
Knjiga in plošča slavita Tomaža Pengova, ki je odšel v legendo, ne pa tudi v pozabo, obujata kult mladega, iščočega, senzibilnega, nadarjenega pesnika-kitarista. Z njim ne komuniciramo samo mi – preko recitalov z njim komunicira pesnik-kitarist zrelih let.
Drevo in zvezda je torej Tomažev dialog z nami in s samim sabo. Brez pogovorov in od-potovanj s samim seboj in z drugimi se bržkone ne napiše nobena prava pesem in ne porodi noben pravi akord.
