Damien Rice – O

Damien Rice

O

14th Floor, 2002

Spevna lepota začetka

Leta 2006, po zaključenem prvem letniku gimnazije, sem dva poletna tedna preživela v predmestju Oxforda na intenzivnem tečaju angleščine. Nizke stavbe, raztresene med zelenicami, prostorska zaokroženost kampusa, tega kozmosa v malem, in – vsaj v mojem spominu – na stotine najstnikov iz vseh koncev (privilegiranega) sveta. Angleščina je bila dotlej predmet, ki je, sploh za tiste, ki nismo odraščali ob risankah Cartoon Network in smo ta zgodnji deficit kot prtljago privlekli tudi v srednjo šolo, predstavljal predvsem neskončna brezna nerazumljivih, narobe izgovorjenih ali narobe zapisanih besed. Kakor hitro sem prišla v Anglijo, pa se je angleščina nemudoma ‘razpredmetila’ in zbistrila v svojem namenu.

Če želiš ponoči pobegniti iz svoje sobe in na travniku na robu kampusa izkušati ‘intercultural exchange‘ (točno tisti ‘intercultural exchange‘, ki se ga najkasneje sredi dvajsetih doživljenjsko prenaješ – odtlej si, če sploh kaj, želiš vzdrževati samo še ‘meaningful ties‘), je pač nujno govoriti. Uporabljati uborno količino besed, a iz njih vendarle gnesti pomene, vsako luknjo neznanega izraza pa preskočiti z opisno iznajdljivostjo. Brez strahu pred napakami, saj tudi Turkinji in Rusi, s katerimi si podajamo steklenico vodke, klatijo vsak svojo verzijo preluknjane angleščine. Na kratko, bilo je poletje, ko sem namesto šolskih spon tujega jezika v tujosti jezika ugledala neskončnost možnosti, neskončnost sogovornikov, svetov, neskončnost tujosti, ki se ji lahko približam. Bilo je tudi poletje, ko sem prvič popila preveč alkohola (na kar me trajno spominja drobna brazgotina na roki) in ko sem pokadila prvo cigareto.

V kampusu je delala tudi skupina mladih Angležev in Angležinj, na majicah so imeli napisano staff, naslavljali so nas z ‘guys‘, izmed vseh prisotnih jih je bilo najtežje razumeti in bili so neizmerno kul. Ampak daleč nad oblakom kulskosti, pravzaprav že nekje v kategoriji angelov, je v mojih očeh kraljeval Matt, visok, pegast, malce redkobeseden devetnajstletnik iz severne Anglije. Matt, ki je bil, o tem sem bila prepričana, ljubezen mojega življenja. Matt, ki mi je tistega večera, ko sem prvič (in zadnjič) s trdim padcem začutila, kako ti lahko ‘spirit’ izmakne ravnotežje, pomagal do moje sobe in bil tako redkobesedno prijazen, da sem ga pobruhala.

Matta sem najprej zaslišala. Nekega popoldneva sem namreč ujela zvoke kitare in glasu, ki so me tako prevzeli, da sem jim kot uročena sledila in na eni izmed zelenic našla skupinico, zaokroženo okoli fanta, ki se je naslanjal na drevo, igral kitaro in pel. Njegovo muziciranje ga je izstrelilo daleč v orbito tiste izvzetosti, ki je fizikalno mogoča le v (najstniški) zaljubljenosti, a hkrati sem s skoraj isto nujnostjo kot ostati v njegovi bližini želela izvedeti naslov pesmi, ki jo poje. And so it is just like you said it would be. Spevna, pravzaprav preprosta, otožna lepota začetka. Kot zaklinjanje ponavljajoč refren. Ne morem odtrgati oči od tebe. Šestkratno variiranje tega sentimentalnega dejstva. Zakaj besedico off zapoje dvakrat, sem razmišljala.

***

Jesen 2006. YouTube še ni dopolnil prvega leta delovanja, začela sem hoditi v drugi letnik in vsak dan sem poslušala Damiena Ricea. »Rižek,« sta rekla moja starša, ko sem se vrnila v Slovenijo. »Saj mi smo poslušali podobno glasbo,« sta ugotovila. »Čisto prijetno,« sta dodala. Na majhnem mp3 predvajalniku sem imela njegov album O, ki sem ga poslušala vsako jutro na poti v šolo. Vsi komadi so mi bili ljubi, zlezli so vame, narekovali moje korake, ozvočili Maribor. Petindvajsetminutna hoja in Damien Rice sta postala koordinati izmeri jutra. Le The Blower’s Daughter sem vedno, takoj po prvih akordih preskočila. Še zmeraj sem bila zaljubljena v Matta in ta komad me je preveč živo spominjal nanj. V njem sta bila otožnost in hrepenenje, ki sem ju prepoznavala kot svoja lastna. Takrat sem se začela učiti, da je spominu treba dosoditi mesto, preden te uklešči.

O in kmalu zatem še njegov drugi album, 9, sta temeljno oblikovala moje uho. Postala sta terra nullius mojih horizontov poslušanja, čutenja in razumevanja sodobne glasbe. Riceov intimističen, delikaten glasbeni izraz je postal tista govorica, ki sem jo ponotranjila mnogo prej kot angleščino. V moje tako izraslo uho so se kasneje vedno lovili tisti zvočni svetovi, ki po svoji osnovni naravnanosti govorijo podobno. Iron and Wine, Nick Cave, Lou Reed, Tomaž Pengov.

Damien Rice je 27. novembra 2006 koncertiral v Milanu, kamor mi starša na mojo popolno zgroženost nista dovolila. Zaradi poletnega podviga z vodko sem bila, kar se tiče večernih odhodov od doma, ujetnica strogih pravil. Moja moledovanja, da si »Rižeka« najbolj na svetu želim slišati v živo, so utonila v maminih predstavah razuzdane hčerke. O tem, da so njeni strahovi krivični, ni želela razpravljati. Prijatelja, ki sta na koncert vseeno šla, sta me zvečer poklicala. Ničesar nista rekla, le slušalko sta obrnila proti odru.

To je bila doba, ko še nismo imeli pametnih telefonov in ko je bilo s tistimi, ki med koncertom poklapano sedijo doma v pižami, izkušnjo živega, neponovljivega glasbenega dogodka težje deliti. In delitev je bila hreščeča. Razdalja se je zapisala v zvok. Pa vendar se mi danes zdi, da sem se za nekaj minut znašla tam, da sem ga slišala na odru.

And so it is just like you said it should be. Spevna, pravzaprav preprosta, otožna lepota začetka. Kadar kje slišim The Blower’s Daughter, se nasmehnem. Z Mattom sva ohranila, četudi skoraj do neobstoja razredčen, stik. Glasba, sploh popularna, me le redko še zares prevzame in zaljubljam se komaj, stežka. Mogoče bi morala ponovno poskusiti z vodko.

Ana Svetel je etnologinja, kulturna antropologinja in literarna ustvarjalka.

Share