Max Roach
Members, Don’t Get Weary
Atlantic Records, 1968
Pisalo se je leto 2014 ali 2015, ko sem v eni izmed oddaj britanskega didžeja Sama Shepherda (Floating Points) na londonskem radiu NTS, v katerih je predstavljal svojo bogato vinilno zbirko soula, funka, disca, brazilske popularne glasbe in različnih odtenkov jazza, prvič slišal komad Effi. Toda spoznanje, da je lahko DJ, znan po svojih produkcijah plesne elektronske glasbe, tudi velik poznavalec zgodovine popularne muzike, je prišlo že nekaj let prej ob poslušanju BBC-jevega Essential Mixa angleškega producenta Four Teta iz leta 2010, v katerem sem denimo prvič slišal zasedbo Weather Report. To izpostavljam zaradi dejstva, da večina ljudi vlogo didžeja še danes zmotno povezuje izključno z elektronsko glasbo. Floating Points in Four Tet sta bila prva, ki sta mi na prvi posluh nezdružljive svetove sodobne plesne elektronske muzike ter sladkobnega soula, duhovnega jazza, interkontinentalnega funka, različnih afriških glasbenih tradicij in naprednega diska predstavila kot delce enega samega glasbenega univerzuma. … Kot točke na premici nerazdružljivega glasbenega kontinuuma, ki sega daleč v kolonialno preteklost in se od gospela ter spiritualov preko bluesa, jazza, soula, funka in diska vije vse do hip hopa, housa in techna ter dalje v 21. stoletje, kjer so footwork, juke in druge žanrske inovacije le najaktualnejša utelešenja dolge tradicije revolucionarnih črnskih glasb.
Komad Effi najdemo na albumu Members, Don’t Get Weary, ki ga Max Roach, eden od pionirjev bebopa in pomembnejših bobnarjev 20. stoletja, pri Atlantic Records izdal leta 1968. Vendar je avtor skladbe, ki je bila kasneje v različnih interpretacijah utelešena na mnogih albumih,na albumu gostujoči pianist Stanley Cowell, ki je neupravičeno postavljen v senco drugih velikanov, kot so Hancock, Corea in Jarrett. Kot vrhunec albuma in osebno en bolj čutnih jazz komadov mi Effi predstavlja simbol mističnosti glasbe, nekaj sublimnega, neizrekljivega, sapo jemajočega. Poleg tega je Effi ena ključnih izhodiščnih točk, od kjer sem v naslednjih letih odkrival širšo dediščino jazza iz obdobja med letoma 1965 in 1980.
Album Members, Don’t Get Weary sem prvič poslušal šele nekoliko kasneje. V mojem srcu ima posebno mesto zaradi dejstva, da je bil to en redkih na CD zapečenih albumov, ki so me v zadnjih letih spremljali na nočnih vožnjah, ko sem se denimo z Mostovne skozi italijanski Collio vračal v rodna Brda. Smešno se zdi, ko pomislim kolikokrat sem z gostujočim vokalistom Andyjem Beyem v naslovnem komadu v en glas rotil “Members, don’t get weary, for the work’s ‘mos’ done”… Kot bi šlo za nekega predhodnika Tupacovega komada Keep Your Head Up ali pa parafrazo kake partizanske pesmi. Vztrajaj, ne popuščaj, še malo, smo že skoraj tam… Vredno se je potruditi, da boš na koncu lahko korakal z “najvišjim angelom”.
Plata se uvršča v okvir post-bopa, a je naslovni komad veliko bližje meditativnim muzikam Johna Coltranea iz istega obdobja. Zdi se, da Roach nikdar ni res zajadral v morje spiritualnega jazza. Lahko bi rekli, da je bil njegov sopotnik. Še najbližje mu je prišel na naslednjem albumu Lift Every Voice and Sing (1971), ki ga zaznamuje prezenca solo vokalistov in 22-glavega pevskega zbora, predvsem pa atmosfera, ki spomni na Pharoaha Sandersa. “Vsakič, ko pride na vrsto zbor, postanejo emocije tako silovite, da lahko podrejo zidovje Jeriha,” je o albumu zapisal kritik Vincent Thomas. Zaradi rabe zgolj enega vokala je komad Members, Don’t Get Weary morda manj silovit, a nič manj transcendentalen in brezčasen.
To je le ena izmed češnjic, ki sestavljajo ta magični album. V arhetipski post-bop uverturi Abstrutions, v kateri na klavirju blesti Cowell, si transportiran na Times Square v letu 1968, kjer gledaš množico, ki na videz zbegano, toda v resnici povsem usmerjeno hiti proti svoji ciljni točki. Ker sem po horoskopu tehtnica, mi odpiljeni gruv komada Libra predstavlja nekakšno zodiakalno himno, ki dinamično prehaja med hitrim ter umirjenim in se naposled razplete v energični Roachev bobnarski solo (kar spomni na predhodni, osebno manj ljubi album Drums Unlimited iz leta 1966). Ko Jymie Merritt uleti v komad Absolutions z eno najbolj badass bas linij v zgodovini jazza, ki te takoj vrže v neko noir filmsko sceno, prežeto s cigaretnim dimom, vonjem po znoju in poceni parfumih ter mrkimi pogledi, ne moreš, da ne bi fizično imitiral Roachevih sinkop ali trobilskih ornamentov Charlesa Tollivera (trobenta) ter fantastičnega Garyja Bartza (alt saksofon). Tu je še ena Cowellova mojstrovina Equipoise. Čeprav nima nobene veze z božičem, mi je to en ljubših prazničnih komadov. Lagodna in lenobna harmonija trobente ter saksofona preprosto diši po domači kuhinji, sveže pečenih piškotih in šampanjcu. V dušo pa prikliče tudi tisto neizogibno prednovoletno melanholijo, ko vsak sam pri sebi v eni roki tehta svojo preteklost, v drugi pa svojo prihodnost.
Members, Don’t Get Weary ni najboljši jazz album v zgodovini. V resnici je verjetno izpuščen iz večine pregledov jazz kanona. Z zgolj šestimi komadi in dolžino 31 minut je en bolj kratkih ter kompaktnih jazz albumov, kar jih poznam. Kljub kratkosti pa je dovolj večplasten, da lahko znotraj vsakega komada ob vsakem poslušanju slišiš nekaj novega. Spomnim se, da sem nekoč v debati na temo, kaj bi, če bi lahko, spremenili za nazaj, odločno trdil, da bi bobne začel igrati že kot otrok, da bi danes lahko ropotal kot Max Roach na tem albumu. Če lahko parafraziram besede Milana Dekleve, sicer posvečene Zlatku Kaučiču, je zame Max Roach posrednik med zunanjim ritmom vesolja in notranjim ritmom človeštva. V tem čudnem obdobju medvladja med preteklostjo in prihodnostjo, v katerem smo se znašli leta 2020, je album Members Don’t Get Weary, kot radi rečemo Primorci, čista “medežija” za dušo.
O, keep your lamp trim’d and a-burning
O, keep your lamp trim’d and a-burning, for the work’s ‘mos’ done
Jaša Bužinel je glasbeni novinar (Radio Študent, Mladina, Odzven), DJ, vodja kolektiva Cosmic Sex in sodelavec založbe Moonlee Records, festivala MENT ter festivala Tresk.
