Einstürzende Neubauten
Alles wieder offen
Potomak, 2007
Kultni berlinski bend se je v imenitni družbi sodobnikov v avtorja tega zapisa še zlasti močno vgraviral. Lahko bi celo rekel, da sta tako moj glasbeni okus in vodilo, kaj šteje in kaj ne, rasla skupaj z njim. Ali – kot se je nekoč izrazil danes siva (črna) eminenca, ko jih je prvič videl na odru – ni vedel, da se muzika sme delati tudi tako.
Ko je menda Igor V. na plan privlekel E.N., je bila to ljubezen na prvi sluh. Kot bi Kosovel oživel v ekspresivnem, a osebnem, intimnem kriku betonskega bluesa. Takšnega občutka se spomnim iz pionirskih časov nabiranja glasbenih izkušenj.
Neubautni so do danes ostali v najbolj intimnem kotičku doživljanja in preživljanja radovedne mladosti, a tudi malce bolj izbrušenih poznejših dob. Spomini pa so povečini povezani z doživetji »na terenu«. Kot na primer leta 1985, ko so E.N. prvič rohneli v Ljubljani. Spomnim se, da smo z nekaj pajdaši v prvi vrsti hoteli videti in slišati vse iz roke. Ne samo, da je inštumentarij sestavljal cel spisek ročnega in električnega orodja, fascinantno je bilo videti ozvočenje raznih elementov in do-it-yourself zvočnih postcivilizacijskih pošasti. Spomnim se nekega visoko predirljivega zvočnega vala, ki mi je sredi mojstrovine Armenia za kako sekundo zatemnil zavest. In gostega oblaka rjastega prahu, ki je ob udarcu železnega predmeta ob tla pihnil v Duletov ksiht.
S taisto žrtvijo sva se leta 2004 odpravila v Reggio Emilia na E.N. koncert. Mimogrede, dogodek se je zgodil v eni najstarejših opernih hiš, Teatro Valli. Majhna, a izredno lepa dvoranica. Ker sva tja prispela večer prej, sva se sprehodila mimo nje – in glej ga zlomka, tam so ravno pričeli z vajo za naslednji dan. 5 evrov pa je koštal ogled 3-urne generalke. Običajen koncertni roadtrip se je prelevil v nepričakovan družabni dogodek.
E.N. so bili takrat sredi Supporters projekta, pravzaprav trilogije, ki jo malce kasneje zaključi album Alles wieder offen. Spet so postregli z neko za takrat precejšnjo inovacijo (youtube je bil tedaj še v plenicah, če se ne motim). Ob pristojbini par deset evrov si lahko postal uradni podpornik projekta – imel si dostop do streaming sešnov pri nastajanju komadov. Uradni sponzorji projekta smo lahko diskutirali, dajali priporočila in izražali mnenja (kar se je upoštevalo ali pa tudi ne). Bili smo deležni downloadov in drugih ugodnosti. … Se pravi, svoje delo so nam dali na pladenj. Za potrebe koncertov in albuma Grundstück si se lahko celo prijavil v zborček. Se pravi, demistifikacija ustvarjalnega procesa in poln angažma abonentov, s čimer so ustvarili popolnoma (tudi ekonomsko) neodvisen in samozadosten otoček.
Alles wieder offen je temeljit, nadvse korekten in vsaj zame izredno lep album. Nikakor ni narejen sproti na stari slavi, pač pa se v njem sliši mnogo truda, zvočnih hudomušnosti, tudi humorja … zelo dodelano, z očitnim spoštovanjem do zveste skupnosti sledilcev.
Ker zadnje tedne in mesece živimo precej zaprti, dogodkovno pa povsem zaprti, album z aktualnim naslovom nekako optimistično kliče Vse je spet odprto. Nadaljuje se z intimnim doživljanjem armenske usode, tokrat s čudovito balado Nagorny Karabach, kjer občudovanja vreden solo na letalski turbini požene mraz v tilnik. Tu je še naraščajoča repeticija Die Wellen, ter dva kubistična rokenrola – Let’s Do It a Dada in Blue Ice. Album na malce bolj umirjen način ponuja praktično vse, česar smo od E.N. vajeni – instrumentalne novosti, vzpone in spuste, Blixino značilno hrzanje, izpiljeno zvočno dramaturgijo, suspenz. … Če v splošnem velja, da glasba E.N. ni ravno klubsko-plesna, niti ni za vsakdanjo ležerno rabo, pa to bistveno manj velja za Alles wieder offen, vsaj (tako sklepam) za vajeno uho. Če bi se nenadoma prestavil v začetek 90-ih kot občasni DJ na RŠ četrtkih v Palmi in K4, bi često segel po vsaj petih skladbah s te plate. Zato pa se danes album kar pogosto odvrti do konca v hrupnem spokoju skromne pisarne, kjer ne motim ne soseda ne bližnjih. Takrat je lepo in vsakič slišim kak nov zvočni detajl. Čista estetska rekreacija in užitek.
Sicer naj bi letos s turnejo obeležili jubilejno 40. leto življenja E.N., a je armagedon pač hotel drugače. Pa naslednje leto. Bomo počakali, ne gremo nikamor. Le da bo kje kaj odprtega.
Urban Vovk je nekdanji glasbeni urednik in siceršnji inventar na Radiu Študent. Po dolgi epizodi v marketingu se zdaj trudi (pre)živeti kot samostojni podjetnik s svojo blagovno znamko.
