Paul McCartney – McCartney III

Posnet v »rockdownu« je tretji McCartneyjev »oštevilčeni« album spet nekakšna označba obdobja, v katerem je nastal, vsaj po času izida. Prvi od treh, McCartney, je izšel leta 1970, ko so se Beatli že razpočili po šivih, drugi leta 1980, ko so se razpočili Wings, letošnja situacija pa je, kakršna je – ni sicer nobenega novega McCartneyjevega benda, ki bi razpadel, zato pa razpada zdrava pamet, na vsej črti in po vsem svetu. In sir Paul se je odločil, da je, če že sediš doma, najbolje ustvarjati. Se strinjam. Problem je zgolj v tem, ker resničnega presežka iz njegove delavnice že dolgo nismo dobili; po svoje je dovolj že, da sploh še dela, po drugi pa si zasluži tudi pošteni feedback, saj leta, izkušnje in talent še ne pomenijo vedno presežka.

Prvi in drugi del si pri kritikih nista prislužila laskavih besed, čeprav se je pozneje izkazalo, da gre v obeh primerih za zanimivi eksperimentalni deli, ki sodita med boljše McCartneyjeve solistične stvari. Na prvi je Macca objavil znamenito balado Maybe I’m Amazed, ki sodi v vrh njegovega opusa, poleg tega pa je plošča tako simpatično nepretenciozna, da v hipu priraste k srcu, sploh meni, ki mi ni do sterilne popeglanosti, fragmentarnost plošče McCartney pa je še ena njenih vrlin, čeprav bi se lahko Macca kje bolj potrudil … izpustil denimo tisti preblisk o Lindi na začetku in tako naprej. Pri dvojki imamo seveda Coming Up, ki je sesul Lennona, pa Temporary Secretary, ki napoveduje »novovalovskega« McCartneyja, a ga istočasno tudi »odpoveduje«. Obe plošči je sir Paul naredil čisto sam, vse odigral, in tako je tudi pri tretji.

Naravnost povedano: od treh me tretja najmanj prime. Nekako se mi zdi, da bi bilo bolje, ako bi Macca v »rockdownu« igral zase. Klišejem in generičnosti se že dolgo ne zna več izogniti, uspe mu zgolj tu pa tam, in nekako sem upal, da mu bo to spet uspelo na pričujoči trojki. Res je, plošča želi biti nekakšen obliž v teh časih, Macca tudi reminiscira in razmišlja o minevanju, ljubezni, bivanju, a Seize The Day ni ravno mojstrski odgovor, ima pa bržčas blažilni učinek za tiste, ki to iščejo.

Sir Paul se ne gre mesije kot Springsteen, kar mu štejem v plus, njegov glas je zdaj že slišno »starčevski« (z vsem dolžnim spoštovanjem), opešan, zato so se pojavile tudi govorice, da bo to morda njegova zadnja plošča, kar je McCartney zanikal, z več strani pa prihajajo ugibanja, ali bo še kdaj šel na turnejo, ko se svet postavi na noge. In ali jo je vokalno sploh še sposoben izpeljati. Zadnja leta se je na odru pri petju vidno trudil. A pustimo glas, mnogi velikani nimajo »klasičnih« vokalnih spretnosti, o tem je sploh brezplodno razpravljati. S »starčevskim« glasom bi lahko Macca naredil čudeže, če bi jih bil vešč narediti, a nima prezence in globine, kot jo ima v podobni situaciji denimo Willie Nelson. Poanta je, da je McCartneyjeva trojka dolgočasna in generična. Prejšnja plošča, Egypt Station, ni bila bogve kaj, a je delovala vsaj vitalistično (celo preveč), tale nova glasba pa zgolj na videz po eni plati  deluje kot statement legende v izolaciji, po drugi kot nadaljevanje nekaterih raziskovanj iz boljših McCartneyjevih poglavij – Lavatory Lil nekateri označujejo kot nekakšno nadaljevanje Lennonove Polythene Pam in fragmentov s plošč Abbey Road in McCartney – a v prvem primeru uspe zgolj površno, v drugem pa sploh ne. Statement iz izolacije vsekakor je, kot vsaka letošnja plošča, ki je nastala v tej situaciji, a »konceptualnost«, ki naj bi se pokazala v reprizi uvodne teme, v eksperimentu – uvodna Long Tailed Winter Bird naj bi bila petminutna mojstrovina, pa ni nič kaj ostalo od nje, razen Paulovih pozivov »do you, do do do you miss me/touch me/feel me«, kar bi lahko bila »personalizacija izolacije in t. i. fizične distance (ne socialne, kot radi pišejo)«, a žal ne prepriča, da je kaj več kot pogrešljivo petminutno repetitivno stokanje – in v splošni nepretencioznosti, ki je, kot smo že zapisali, bila v jedru prvih dveh »oštevilčenih plošč«, se izgubi v medli avtorski podobi pesmi. Pretty Boys kot spomin na Beatle? Women And Wives kot globoka razmišljujoča pesem? Slidin’ kot nekakšna bivanjska udarnica? Žal, sir Paul! Razen če sem kaj spregledal …

Seveda plošči dopuščam, da mi priraste k srcu, a čakal sem tudi pri Egypt Station, kjer je sir Paul pozabil, da ni več najstnik. Tule pozablja, da niti ni več tako zanimiv. In čeprav sem nestrpno čakal tole ploščo, okrog katere se je že pred izidom dvigal prah, da bo nova McCartneyjeva mojstrovina, pa tudi zelo dobro so jo napovedovali, brez običajnih digitalnih singlov, ki se potem nabirajo v iTunes, lahko po prvih dveh poslušanjih rečem samo: lep telecaster, Macca! Le igraj! In čestitke za idejo, da ploščo izdaš tudi na kaseti, to je dejansko zelo posrečena ideja!

Share