Don Cherry
Brown Rice
EMI, 1975
Moj album ni eden, mojih albumov je več. In zagotovo bi bil moj album leta 1991 drug, kot je zdaj, v začetku leta 2021. Čeprav ožji izbor mojih albumov domala ostaja isti vse od poznih najstniških let, ko se formira glasbeni okus in ko se – vsaj v grobem – vzpostavi glasbena krajina, ki jo kasneje človek podrobneje raziskuje. Ko vse več razmišljam o glasbi, njeni zgodovini, tradiciji in kulturno-socialnih okoljih, iz katerih je izšla, mi raznolikost glasbenega izraza predstavlja tisto, kar najbolj popolno definira moj glasbeni okus.
Že sredi najstniških let sem začel precej poslušati klasično glasbo. Hodil sem tudi na klasične koncerte, predvsem v Cankarjev dom. Sam ali s prijateljem. Zato je nekaj mojih albumov povezanih s to glasbeno tradicijo: Mahlerjeva Šesta simfonija v izvedbi Dunajskih filharmonikov in pod dirigentskim vodstvom Leonarda Bernsteina (DG, 1989), Oistrachova izvedba Bachovih Violinskih koncertov (DG, 1962) ali pa Richterjeva izvedba Dobro uglašenega klavirja (Melodia-Eurodisc, 1981). Domala sočasno – potem ko sem zapustil kratko hardcore-punk-metal obdobje in se, kot s češnjo na torti, srečal z albumom Naked City (Elektra Nonesuch, 1990) Johna Zorna, ki je takrat vse moje dojemanje glasbe postavil na glavo – sem s prijatelji iz srednje šole odkril glasbeno skupino The Pixies. Ta je bila za nas, golobrade najstnike, idealna za neskončna skupna poslušanja ob vseh priložnostih. Ob enem od skupnih poslušanj smo se odločili, da ustanovimo glasbeno skupino The Freak Brothers. Šlo je za kratko obdobje delovanja skupine, imeli smo namreč eno samo skupno vajo.
Verjetno je Surfer Rosa (4AD, 1988) album, ki sem ga v življenju poslušal največkrat, tako kot Kind of Blue (Columbia, 1959) Milesa Davisa, ki je ena največjih mojstrovin 20. stoletja, in to ne samo znotraj glasbe. Ko sem bil v drugi polovici devetdesetih na prvem potovanju po Indiji in ko sem glasbo poslušal še s kaset in ko so mnogi tja odhajali na vedno bolj popularne goatrance partyje, sva midva s prijateljem – podkrepljena z velikimi količinami indijske konoplje – neprenehoma vrtela ta album na walkmanu z zvočniki in s tem iz najine hotelske sobe mnogokrat pregnala backpackerje, željne zabave.
No, sploh je imel jazz pomembno vlogo v mojem oziroma našem odraščanju in zapuščanju najstništva, predvsem z glasbeniki, povezanimi z založbo ECM (Garbarek, Jarrett, Peacock idr. – danes me večina teh glasbenikov ne navdušuje pretirano). Gledano za nazaj mi je nepredstavljivo, da smo jazz glasbo poslušali tudi na svojih zabavah in nanjo celo plesali. Nikoli ne bom pozabil prizora, ko smo se nekega zgodnjega sobotnega jutra – tudi to je bilo v devetdesetih – z mojim belim TAS-ovim golfom pripeljali v Tivoli. Preden smo šli v diskoteko Palma, ki je bila pod Halo Tivoli, smo z avto kasetofona poslušali album Brown Rice (EMI, 1977): ogrevalni ples za v klub in obredno metanje čevljev po praznem parkirišču ob ritmih glasbe Dona Cherryja, ko se je pojavil prvi jutranji svit. Predvidevam, da smo izpadli kot kakšni jazz-punk-hipiji na čudnih drogah. In ko sem že omenil ECM: albumi Codona 1 (1979), 2 (1981) in 3 (1983) ter Old and New Dreams (1979), na katerih je igral tudi Don Cherry, so mi še zdaj eni najljubših iz te založbe (ob albumih Conference of Birds (1973) Dave Hollanda, Music for 18 Musicians (1978) Steva Reicha, Ballad of the Fallen (1983) Charlieja Hadena in Nice Guys (1979) Art Ensemble of Chicago)).
Ampak bolj kot to osebno zgodovinjenje glasbe je pomemben podatek, da se je Don Cherry kalil konec petdesetih in skozi celotna šestdeseta, takrat, ko je sodeloval z glasbniki, kot so John Coltrane, Sonny Rollins, Steve Lacy, Archie Shepp, Albert Ayler, pa s super skupino New York Contemporary Five. To njegovo udejstvovanje v različnih glasbenih kolektivih, preden se je preselil v Evropo, me je vedno zanimalo. Lahko rečem, da imam njegovo glasbo še danes zelo rad, še vedno jo precej poslušam: njegove albume iz vseh obdobji ter albume z zasedbami, v katerih je igral – ta izjemen, edinstven, vedno prepoznaven zvok žepne trobente. Če kdaj nanj pozabim, me k poslušanju vzpodbudi mala fotografija Dona Cherryja, ki jo imam na steni že desetletja. Zato je Brown Rice, ki tudi spada med največkrat slišane albume v mojem življenju, vedno bil moj album.
Danes ga poslušam sam doma, ni mi treba plesati ali obredno metati čevljev. Poslušam ga kot svojevrstno glasbeno potovanje, kot odlično delujočo duhovno mašino ne-mira, ki (s)poroča o našem skupnem notranjem miru, ki utripa s silovito hipnotičnostjo, deloma celo psihedelično, ter je umetniško gledano – če si sposodim izraz Erica Hobsbawma iz njegovega dela The Jazz Scene – »denacionalni produkt«. Prepleta indijsko klasično glasbo z jazzovsko improvizacijo, to pa spet z arabsko glasbo, afrobeatom, zgodnjim minimalizmom, funkom, free jazzom itd. Gre za organsko glasbo, ki stavi na svobodni izraz, na fuzijo, na ekstatičnost, ne da bi jo pridigala, glasbo, ki skozi odprto formo najde svoj lastni glasbeni jezik in samosvoj glasbeni izraz, ki mu ni para. Skratka, Cherry je stavil na glasbeno poetiko. In na nič drugega. Zato je tudi popolnoma nepotrebno etiketiranje tega albuma s sporno oznako world music (in povezovanje z njenimi začetki).
Album je nastajal v Ameriki na dveh sešnih v New Yorku (The Basement Recording Studios) in Woodstocku (Grog Kill), izdan pa je bil leta 1975 v Italiji pri založbi EMI, kasneje, leta 1977, pa še pri ameriški založbi Horizon pod naslovom Don Cherry – z dvema različnima naslovnicama (ponatis albuma na vinilu iz leta 2019 sledi slednji verziji, tako po naslovu kot po dizajnu). Zvočna podoba albuma je bila ustvarjena z glasbenikoma, ki sta s Cherryjem sodelovala že na Colemanovem albumu The Shape of the Jazz to Come (Atlantic, 1959) – enim najbolj prelomnih in vplivnih albumov v zgodovini jazza: Charlie Haden na basu (na eni skladbi od štirih ga zamenja Hakim Jamil) in Billy Higgins na bobnih. Omenjenim so se pridružili še saksofonist Frank Lowe, ki z divjim igranjem razposajeno reže blagozvočne krajine albuma, potem je tu žena Dona Cherryja Moki Cherry na tamburici in tamburinu, Rick Cherry na električnem klavirju ter še nekateri drugi glasbeniki, ki vsak na svoj način prispevajo k podobi zvoka. Tisto, kar je ključno za zvočno podobo albuma in kar se je Cherry naučil od Colemana, pa je ustvarjanje počasne linije skladbe, ob kateri ritem sekcija na neki točki začne igrati hitro. Ta moment v zvočni podobi glasbo povzdigne, ji daje groove, ji daje občutek – kot je nekdo opisal – treznega veselja. Ob tem Cherryjevo petje, tudi šepetanje in momljanje, mestoma spominja na izreko hinduističnega svetega moža, kar ni naključje, saj druga skladba že z naslovom Malkanus neposredno referira na najstarejšo rago. Preplet različnih pristopov k ustvarjanju glasbe iz številnih glasbenih tradicij in kombiniranje akustičnih ter elektronskih zvokov, ki so mnogokrat podkrepljeni še z efekti (npr. wah-wah), ustvarjajo glasbeno strukturo, kjer – kot je nekje Cherry dejal za glasbo Ornetta Colemana – »vsak ton ustvarja melodijo celote«. Tako album Brown Rice – in to nakazuje tudi naslov – razvije sublimno glasbo za vsakega zemljana, še več, skozi univerzalni jezik glasbe poje o svetu, vsem živem, življenju kot takem: rjavi riž za vse.
Gregor Podlogar je po izobrazbi filozof, sicer pa pesnik, pisec, tudi novinar, občasni prevajalec in glasbeni zanesenjak, ki že nekaj let živi in ustvarja na Dunaju.
