Holly Cole Trio
Don’t Smoke in Bed
Capitol Records, 1993
Z nekdanjim gimnazijskim sošolcem in do danes najboljšim prijateljem sva obtičala v nekem mladinskem hostlu v Villi Real de Santo Antonio na skrajnem jugu Portugalske. Bilo je poleti 1995.
Zaradi bolezni sem rabil nekaj dni počitka. Na poti sva bila že skoraj štiri tedne. Od doma sva se odpravila takoj po maturi. Moja mama naju je odpeljala do Celovca, da sva lahko kupila mednarodno železniško vozovnico Interrail. Nato sva napolnila nahrbtnike ter se čez Italijo in Francijo odpravila proti Španiji.
Ne vem, zakaj sva pritegnila njegovo pozornost. Menda zato, ker sva si v kuhinji edina vsak dan pripravljala tople obroke. Jedi sva si sestavljala iz različnih nenavadnih kombinacij sveže in konzervirane hrane, ki sva si jih lahko privoščila. A sva se po obroku vedno porazvajala tudi s sladico in zadišala s kuhanim vinom.
Predstavil se je kot Anthony. Spominjal je na pomorščake iz nekih preteklih časov. Zagorel, z nekajdnevno brado, oguljeno jadralsko vetrovko in sandali. Najprej naju je veliko spraševal in še več poslušal. Nato je povedal, da ima na Novi Zelandiji večjo pravno pisarno, da je strokovnjak za ustavno pravo, ter da veliko potuje med Wellingtonom in Londonom, ker so imeli kot nekdanja britanska kolonija še vedno vsa najvišja sodišča. Med razvadami je poleg vina naštel še glasbo. Denar, ki ga drugi namenijo za avtomobile, je zato porabil za koncerte, nakup glasbene opreme in veliko zbirko plošč. Predvsem džezovskih.
»Si slučajno že kdaj slišal za Holly Cole«, sem ga vprašal.
»Sem, seveda«, je odgovoril.
Presenečeno sem ga pogledal. Doslej še nihče ni slišal za Holly Cole.
No, skoraj nihče.
Dve leti prej sem sedel v nekem avdiofilskem salonu v nemškem Freiburgu. Z ostanki štipendije in fotografskimi honorarji sem si počasi sestavljal svoj prvi glasbeni sistem. Doma sem že imel predvajalnik cedejev in dobre slušalke, a so mi manjkali še ojačevalec, zvočniki in gramofon (tega bom skoraj trideset let pozneje dobil za rojstni dan).
Prodajalec me je sprejel kot čisto resno stranko, čeprav je najbrž vedel, da imajo vsi njegovi izdelki zame vsaj za dve decimalni mesti previsoko ceno. Poslušala sva vinilke in cedeje, preizkušala različne kombinacije zvočnikov in ugotavljala, katere postavitve so najbolj primerne za določene glasbene žanre. Povedal mi je, da sam uporablja samo komponente, ki najbolj naravno predvajajo akustična glasbila in človeški glas, saj da je to osnova za vse ostale zvrsti. »Poslušaj tole in boš videl, kaj hočem povedati,« je dejal in s police s cedeji izvlekel zelenkasto škatlico.
To skupino je poslušal na nekem manjšem džezovskem festivalu, je povedal. In to ploščo da so kritiki razglasili za enega najboljših novih džezovskih albumov tistega leta. Iz velikih zvočnikov se je nežno oglasila ritmična podlaga bobnov in akustičnega basa, nato je prostor izpolnil topel ženski vokal, ki se mu je pridružila še klavirska spremljava. Plošča se je začela s priredbo znane klasike I Can See Clearly Now, sledile so še ostale znane skladbe in se zaključila z Don’t Smoke in Bed. Poslušala sva jo enkrat, dvakrat, trikrat – do konca delovnega časa, ko sva se poslovila.
Naslednji dan sem moral domov in se od takrat nisem vrnil v Freiburg in v tisti salon. Na listku sem imel zapisano samo ime izvajalke. Holly Cole.
Doma sem poskušal ploščo večkrat naročiti v tedanjih ljubljanskih ploščarnah, a brez uspeha. Holly Cole niso imeli v nobenem katalogu. Za internetne nakupe je bilo še kakih deset let prezgodaj. Za mojo pevko niso slišali niti znanci, ki so sicer dobro poznali džez in s katerimi smo fotografirali festivale. Holly in njena izvedba I Can See Clearly Now je postala ena tistih izkušenj, ki jih ni več mogoče priklicati z realnimi spomini. Kot vino, ki ga poskusiš v posebni družbi, in ki – če ga kupiš v steklenici – nikoli več nima enakega okusa.
Ta okus sem znova podoživel šele z Anthonyjem v Santo Antoniu. Holly zanj seveda ni imela enakega pomena kot zame. Bila je ena izmed številnih mlajših džezovskih glasbenic v njegovi veliki zbirki. Kanadčanka, mi je povedal. Precej priljubljena med poslušalci mehkejšega vokalnega džeza. Povedal sem mu zgodbo iz salona in opisal neuspešno iskanje. Nato smo ob izhlapevanju kuhanega vina odpluli na druga področja in v druge zgodbe. Čez nekaj dni smo s trajektom tudi dejansko skupaj odpluli čez izliv reke Guardiane v Španijo, kjer smo se poslovili in se znova srečali nekaj dni pozneje v Sevilli.
Anthony je nadaljeval proti severu, midva sva se držala južnega dela Španije ter se čez francosko Azurno obalo in Marseille vračala domov. Po koncu najdaljših počitnic se je začel študij ter moja enoletna potovanja med Ljubljano in Neljubljano, preden sem prišel na vrsto za sprejem v študentski dom. Zaradi študijskih vaj sem prihajal domov zelo pozno. In neki večer me je poleg ostankov kosila pričakala tudi dvojna in dobro zapakirana oblazinjena ovojnica.
V njej je bila Holly Cole. Prav tisti album, ki sva ga s prijaznim prodajalcem poslušala v Freiburgu. Z Anthonyjevim posvetilom.
Lenart J. Kučič je preiskovalni novinar na Pod črto, predavatelj, voditelj podkastov in sourednik spletnega medija Disenz.
