Bab L’ Bluz
Nayda!
Real World Records, 2020
Nerada odgovarjam na vprašanja, kot so, katera je tvoja najljubša knjiga, film, album in podobno. Sodim med tiste ljudi, ki jim terapevtke svetujejo, da naj, ko pride do odločanja, kaj izbrati med kopico priljubljenih opravil/nalog/stvari, uprabijo princip izključevanja – torej ne kaj jim/mi je všeč ali jih/me zanima, temveč brez česa lahko preživijo/preživimo. Sprejem vabila, da izberem »moj album«, ki sem se ga zelo razveselila, saj me je postavil pred nov izziv, da pišem o nečem, o čemer ponavadi ne pišem, temveč samo počnem – namreč poslušam musko – me je seveda postavil v položaj, kjer bi morala uporabit tisti načeloma zelo uporaben nasvet o eliminaciji.
Problem je le v tem, da mi tudi načelo izključevanja ne pomaga. Konkretneje, ko me kdo vpraša, kakšno musko poslušam ali kakšna muska mi je všeč, ponavadi rečem, to kar rečem, ko me vprašajo, kaj rada jem: vse. A ko pride do muske dodam, da je moja glasbena vzgoja in izobrazba potekala na 89,3 megaherca, torej z Radiom Študent (RŠ). Nedvomno se bodo dvignile kake obrvi, češ da RŠ pa ne vrti vsega. Drži, a do glasbe, muske, godbe, RŠ nedvomno ohranja etos Johna Cagea, »Everything we do is music«. Še večji problem pri moji izbiri je verjetno ta, da kot gastarbajter v ZDA zadnjih nekaj let živim v kroničnem pomanjkanju glasbenega vodstva RŠ, ki ga sedaj lahko v živo poslušam le s 6-urnim zamikom. Pozor, pozor! Rdeči alarm! Zanašam se na algoritme, ki mi na podlagi mojega sicer z ereševsko vzgojo profiliranega glasbenega okusa tedensko krojijo »discovery mix« na Amazon Prime Music. Ojej! Katastrofa!
Junaška, neobsojajoča bralka ali bralec, če bosta torej še brala in sploh upala poslušati »moj« album po tem blasfemičnem priznanju, bosta morda, tako kot jaz, prišla do spoznanja, da je ereševska glasbena vzgoja dobra vzgoja in dober kompas. Prvi komad z »mojega« albuma je bil sredi julija RŠ hit, med najboljše globalunske albume leta 2020 pa ga je uvrstil tudi Mario Batelič. In če tovrstni kulturniški elitizem nima prepričevalnega ali odrešitvenega učinka, vaju bo morda prepričalo to, da moja ereševška vzgoja vpliva na izostren čut za musko, ki ima tako ali drugače zveze z boji za družbene spremembe, pa naj bodo te radikalno politične, revolucionarne ali pa kulturno-politične.
Politika je kultura in kultura je politika! In, kot bi rekla Emma Goldman, če ne smem(o) plesati (ali v našem primeru poslušati in/ali špilat svoje muske), potem nočem(o) bit del vaše revolucije. Na takem energičnem, rokerskem in političnem obzorju se torej nahaja »moj« album Nayda! ali »vstanite« oziroma »zbudite se«, kar je pomen te besede v maroškem vernakularju darija. Ila Mata, prvi singl s tega albuma, je na nek sivi pandemični ponedeljek naplavil moj amazonski algoritem, da so mi ob njegovem hipotičnem ritmu nemudoma zastrigla ušesa, zaščemeli podplati in zazibali boki. Navdušenje je bilo še toliko večje, ko sem ugotovila, da so moji Bab L’ Bluz oziroma vratarji bluza tudi politični! Neologizem nayda je ime gibanja maroških neodvisnih glasbenikov, ki so v novem tisočletju namesto francoščine in arabščine komade začeli peti in pisati v lokalnem vernakularnem jeziku Darija in nasploh raziskovati in se navezovati na avtohtone godbene tradicije. Gibanje nayda in njihov dekolonialistični etos obenem povezujejo tudi z maroško avantgardno glasbeno tradicijo sedemdesetih in osemdesetih let. Do danes je to neodvisno gibanje ustvarilo pestro kulturno produkcijo, ki ne obsega le glasbene scene, temveč tudi druge kulturne oblike, od teatra do hiphopa in tematizira življenje v sodobnem Maroku z vidika zatiranih (Sellak, 2017).
Podobno kot druge neodvisne glasbene in kulturne in umetniške scene, povezane z bojem za svobodo in enakost, se seveda tudi neodvisna maroška glasbena scena bori z znanimi sovražniki: dostopnostjo glasbenih studijev za snemanje ter financiranjem oziroma ekonomskim preživetjem (Sellak, 2017). Paradoksalnost teh povezav in dejstva, da sem debitantski album te maroško-francoske naveze na čelu z odlično pevko in avtorico komadov Yousro Mansour odkrila na izkoriščevalski digitalni platformi, ki je v lasti enega najbogatejših milijarderjev, je seveda očitna in neizpodbitna. Priča o tem, kako daleč danes nese ideologija multikulturalizma, podprta z distribucijsko močjo globalnega kapitala in podplačanim delom kulturnih in drugih delavcev. A vendarle nam Bab L’ Bluz daje upanje in potrjuje dejstvo, da borba za spremembo nepravičnih družbenih in ekonomskih materialnih razmer zajema in vključuje tudi simbolne oziroma kulturne prakse.
V moč družbene kritike in aktivizma glasbe in umetnosti verjamejo tudi Bab L’ Bluz, ki na krilih gnawe, afriškega bluza ter z lutnjami podobnimi lokalnimi inštrumenti kot sta guembri in aviša (awicha) preoblikujejo hegemoni zvok zahodnjaškega rokenrola ter se na čelu z Yousro zoperstavljajo in rušijo patriarhalne in kolonialne vzorce. Njihov prvi singl Ila Mata, za katerega je Yousra med drugim našla inspiracijo pri tunizisjkem pesniku Anisu Shoshanu, nam kljub zapeljivemu, plesnemu in psihadeličnemu ritmu zastavlja pomembna vprašanja: »Kako dolgo bo prevladovala nevednost? Kako dolgo bo prevladovala krivičnost? Kako dolgo bomo tiho? Do kdaj bo človek preziran? Kako dolgo bo nasilje zmagovalo?« Naj vas zibanje bokov ob teh ritmih navdušuje in navdihuje z bojevniško energijo za spreminjanje pogojev, ki napajajo sodobne neofašistične politike in za neustrašno kolektivno iskanje novih odgovorov, ki bodo razsuli status quo.
Katja Praznik je sociologinja, izredna profesorica na Državni univerzi New York v Buffalu in avtorica knjige Paradoks neplačanega umetniškega dela (Založba Sophia 2016).
