The Beatles – The Beatles

The Beatles

(White album)

Apple Records, 1968

Dolgo sem izbirala, kateri je res moj album. To je v resnici skoraj nemogoče vprašanje. Glasba je tako zelo povezana z nekimi časovnimi obdobji v življenju, s tem, kako se spreminjaš, s kom se družiš, kje živiš. S čustvi, ki se trenutno pretakajo po tvojih žilah. Na koncu sem izbrala Beatle. Odločala sem se med Abbey Road, ker sem prav te dni poslušala Oh! Darling (Oh! Tako dobra pesem) in White albumom, ker se mi zdi, da je čas za Revolution. Saj vem, da je kliše in da gre za album, ki velja za enega najboljših vseh časov in ki je poseben, z minimalistično naslovnico Richarda Hamiltona vred. Ampak, izbrala sem ga tudi zato, ker sem vedela, da si bom zdaj končno spet vzela čas in ga še enkrat poslušala od začetka do konca.     

Vedno znova me presune dejstvo, da je v njem toliko čustev, izkušenj, radovednosti in pameti in da so bili tako mladi, ko so ga ustvarjali. Stari so bili komaj okoli šestindvajset let, a zdelo se je, da so doživeli več življenj, toliko se jim je že zgodilo. To je album štirih nadarjenih glasbenikov, ki so bili tik pred tem, da se razidejo. Spomnim se, da je nekoč Nabokov za Tolstoja, ki se je v nekem trenutku odpovedal literaturi in se odločil, da bo pridigar, dejal, da bi ga morali ugrabiti in zapreti v hišo na osamljenem otoku, v kateri bi bilo na litre črnila in na kupe praznih listov. Daleč stran od stvari, ki so kradle njegovo pozornost, da bi lahko spet začel tako lepo opisovati, kako se črn koder las spušča po dolgem belem vratu Ane Karenine. Za Beatle bi lahko napisal podobno, čeprav se mi zdi, da je White album najlepši možen zaključek te zgodbe; ko je še toliko za povedati, a vendar je že vsem jasno, da je konec.

Na njem je trideset pesmi in neverjetno je, kako je prav vsaka žanrsko drugačna in posebna. Tu so balade, country, rock, vaudeville, uspavanka … Zazveni toliko različnih inštrumentov, od sitarja do harmonija. Največ je akustične kitare. Nekaj komadov je eksperimentalnih, Revolution 9 je skorajda Cageovska hvalnica hrupu. V pesmih slišimo zvoke in pogovore iz studia, ptičje petje, šepetanja, pristajanje letala. Ta album je kot slika, ki rine čez okvir.

Najbrž je celotna atmosfera povezana tudi s časom, v katerem je nastal (1968), ki je bil mešanica vsega: vojne, boja za mir in človekove pravice, nasilja, nežnosti, droge, hipijev, mistikov, gurujev, politikov …

60. leta so pač bila redko obdobje v zgodovini, v katerem ni bilo niti trohice nostalgije, saj so bili ti časi tako zelo zanimivi, da ni bilo smiselno gledati nazaj. To je bil čas utopije. Zato je bilo takrat v zraku toliko ustvarjalnosti in zato v novem tisočletju obstajajo le ponovitve takratnih idej, saj si ne znamo več predstavljati prihodnosti. 

Beatli so se mi vedno zdeli kot štirje naravni elementi, ki skupaj sestavljajo popoln glasbeni stroj; John je predstavljal srce, Paul razum, George je bil duša in Ringo nedolžnost. Fantje iz delavskih družin iz Liverpoola, brez formalne izobrazbe, a z neverjetnim talentom, se glede ustvarjalnosti nikoli niso zataknili v preteklosti ampak so vedno raziskovali naprej, kot pravi umetniki. Takrat še ni bilo glasbene industrije, ki bi jim narekovala, kakšne hite morajo ustvarjati, da bi prinašali denar. White album je zato tudi album čiste svobode. Njihov producent George Martin ni bil navdušen nad njim, saj se mu je zdel preveč anarhističen in kaotičen. Sam je namreč z vso natančnostjo – menda niti martinija ni namešal brez natančnih meric – ustvaril Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, ki ga Lennon ni nikoli maral, saj se mu je zdel kot nekakšen izumetničen pop in se je želel vrniti nazaj k rocku, k nečemu bolj divjemu.

V tem albumu se je John poklonil mami (Julia), Paul svojemu psu (Martha My Dear), George Bogu (Long, Long, Long) in Ringo je popolno odpel uspavanko. Če bi natančno preučili pesmi, bi najbrž ugotovili, da so si Beatli z njimi napisali avtobiografijo.

Pravijo, da je ustvarjalnost dvojca Lennon-McCartney, temeljila na tekmovalnosti. Tu je šlo hkrati za tekmovalnost in za zamenjavo vlog: John je ustvaril angažirano pesem Revolution, Paul je napisal pesem o gibanju za pravice temnopoltih – balado Black Bird, Paul je napisal kar nekaj rock pesmi, John balade.

Vsakič, ko ga poslušam do konca, najdem nove najljubše pesmi, ki jih potem poslušam še enkrat, vsaj malo. Tokrat so to bile: Cry Baby Cry, Mothers Nature’s Son, Honey Pie (Lennon je rekel, da je to pesem za stare mame) in vedno znova I Will.

Irena Štaudohar je novinarka Sobotne priloge, dramaturginja, avtrorica knjige esejev Magija za realiste.

Share