Annie Clark se je, po odzivih na družbenih omrežjih sodeč, uspešno lotila naslednjega poglavja svoje podobe in glasbenega izraza. S popom in plesno glasbo se je na svoj način spogledovala že prej, a na albumu Masseducation (2017) je naredila najbolj izrazit korak v to smer, tja, kjer kitare niso več nujno osrednje izrazno sredstvo njene glasbe. Po precej intimnem pretuhtavanju omenjene plošče na naslednici Masseduction (2018), ki je bila vmesno poglavje, izpeljano umetniško bolj prepričljivo kot predhodnica, je zdaj pred nami album, na videz tesno povezan z družinsko tematiko, točneje očetovo vrnitvijo iz zapora, ki tudi naslavlja ploščo, a Annie Clark ni nikoli one-trick pony in samo ena razsežnost plošče ne more biti dovolj za nadaljevanje; gre zlasti za ploščo o prevrednotenju osebnonazorskih aspektov in prevpraševanju svetovnega reda teh razmerij. Žal pri Annie Clark ta prevpraševanja tokrat izzvenijo preveč klišejsko, kar se je pokazalo že pri prvem singlu Pay Your Way In Pain – album se zvočno sprehaja po sedemdesetih, seveda posodobljenih za današnji čas, kar niti ne bi bila težava, težava je, da songwriting kljub nekaterim zanimivim in duhovitim nastavkom tokrat enostavno ni dovolj dober. Še pesem o Candy Darling, kjer bi St. Vincent lahko pokazala svoje znanje in vedenje, izzveni nekolikanj mlačno, končni vtis pa je, da se Annie Clark nekolikanj preveč trudi biti »Bowie z napako«, da ji status »pop ikone« ne leži, samoironija gor ali dol, in da ji ne bi bilo treba poskušati, kako je v koži Billie Ellish in podobnih novodobnih zvezdnic, pa veš, da si po umetniškem izrazu v čisto drugi kategoriji. Album Daddy’s Home bomo tako uvrstili med nekolikanj nesrečne koncepte; ne zaradi tega, ker bi radi videli Annie Clark v stari vlogi kitaristke, ki v izvedbi Dig A Pony odpihne celo Lennona, ob tem pa se ji jebe za cel svet, ampak zaradi tega, ker pač ni tako dober in prepričljiv, kot bi lahko bil. Kar navsezadnje spet ni konec sveta.
