Marc Ribot – Menza pri koritu, 14. 4. 2011

Malo je glasbenikov, ki pri domači (alter) publiki naletijo na tako evforičen odziv ob vsaki najavi njihovega tukajšnjega koncerta, kot to velja za newyorškega strunarja Marca Ribota. Razpoloženje pred njegovim tokratnim prihodom je zrcalilo podobo, kakršno smo denimo vajeni od najstniške publike ob gostovanjih MTV-jevskih zvezdnikov. Če seveda odmislimo številčnost in dejstvo, da v primeru Ribota tisti večinski del publike vendarle pozna njegovo glasbo. Ostaja pa tu grenak priokus. Ker očitno tudi pri nas obstaja dovolj velika publika za tiste nekoliko zahtevnejše vsebine, se človek pač vpraša, zakaj je obisk koncertov Ribotovih glasbenih somišljenikov skorajda po pravilu klavrn. Le kakšen teden dni pred njegovim tokratnim koncertom je na Defoniji denimo nastopil njegov dober prijatelj, sicer tudi izvrsten kitarist Marco Cappelli s svojim triom, pa si je njegove mojstrovine prišla ogledat le kakšna desetina obiskovalcev, ki jih je na svoj koncert privabil Ribot.

Ima ta glasba mar res tako neangažirano publiko, da se tako številčno udeleži le koncertov njenih največjih zvezdnikov? »Morda se del vzroka za mojo priljubljenost v Sloveniji skriva v mojih sodelovanjih s pop glasbeniki«, je pred koncertom razmišljal Ribot. Morda. Pomembno vlogo gotovo nosi njegovo druženje z v Podalpju nenavadno priljubljenim Johnom Zornom, bržkone pa vsaj del publike Ribotove koncerte obišče tudi zato, da se prepriča o upravičenosti vsesplošne hvale, ki običajno sledi njegovim nastopom. No, ta je vsekakor upravičena. Spomnimo se le njegovih izjemnih nastopov z zasedbama Spiritual Unity in Ceramic Dog…

Čeprav nas Ribot vselej znova očara v raznoterih formacijah, pa je bil njegov tokrat solistični koncert še večji magnet za njegove privržence. Solistični koncerti so pač tista najbolj zahtevna disciplina, v kateri se glasbeniki praktično povsem razgalijo. Nimajo nobene opore v običajnih dialogih, ki jih krojita posluh in odziv, zato tovrstni koncerti pač ponudijo tisto najbolj čisto predstavo ali pa vpogled v glasbo. Ribota, ki v Sloveniji koncertira že kakšnega četrt stoletja, smo menda v preteklosti v solistični izvedbi doslej lahko slišali le enkrat, se bo pa nova, tretja priložnost ponudila že v letošnjem avgustu, ko naj bi ponovno nastopil v klubu Gromka. Kar bo vsekakor lepa priložnost za vse, ki so zamudili njegov tokratni koncert, saj se zdi, da njegova (solistična) glasba še bolj zaživi prav na majhnih, intimnih prizoriščih.

 

No, v sklop Ribotove aktualne turneje omejene na razmeroma majhna klubska prizorišča, se je izvrstno vpel tudi klub Menza pri koritu. Dobri dve uri dolg, v dva dela razdeljen koncert je privabil kakšnih dvesto poslušalcev, ki so vsled Ribotove prošnje za nastop pred posedeno publiko, klub napolnili do zadnjega kotička in ustvarili prijetno, spoštljivo atmosfero, ki je oznanjala, da gre za prav poseben dogodek še preden se je kitarist sploh pojavil na odru. Po njegovih predkoncertnih napovedih, v katerih je sicer pripomnil, da si repertoarja običajno ne pripravi v naprej, je tokrat v ospredje postavil izraznost, zabeleženo na njegovem lanskoletnem solističnem, pretežno akustično-kitarskem albumu ‘Silent Movies’, v zaključku pa je z električno kitaro izvedel še kompozicijo ‘Some of the harmony od Maine’ Johna Cagea.

Naj kar takoj zapišem, da sta bila tako akustični kot električni del koncerta vrhunska, zato je bila všečnost pač preprosto vezana na subjektivni okus posameznika. V uvodnem, daljšem, akustičnem delu koncerta se je znašel nabor skladb različnih avtorjev. Ob Ribotovih smo med drugim lahko slišali še dela njegove nekdanje zasedbe Lounge Lizards in Johna Coltranea, katerih se je na sicer drugačen način lotil že ob njegovem zadnjem gostovanju v Cankarjevem domu z zasedbo Sunship. Te akustične izvedbe bi lahko grobo razdelili v dve skupini. Nekatere so bile preobrazbe deležne v Ribotovi značilni »mutirajoči« obliki, v katerih nastavke ali pa fraze originalov skozi dekonstrukcijo in ponovno sestavljanje oblikuje v nove razburljive verzije. To početje je sicer gotovo bolj hvaležno v kontekstu električne kitare, ki dovoljuje mnogo več manevrskega prostora, toda Ribot je potrdil, da zanimive domislice zlahka prevede tudi na akustične strune. Pravzaprav smo newjorčana v tej formi najbolj vajeni, zato so tokrat, nemara tudi vsled sproščene, intimne atmosfere še bolj prepričale lirične skladbe, sorodne tistim zabeleženim na ploščku ‘Silent Movies’. V teh se je potrdilo, da Ribot ni le mojster podiranja in mutiranja, pač pa, da se izvrstno znajde tudi v tisti bolj subtilni, konvencionalni skladateljski formi.

Po približno uri in pol smo nekoliko neučakani postajali ljubitelji Ribotovih električno-kitarskih podvigov. Zakaj se je potrdilo že takoj, ko je prvič zatresel strune svoje električne kitare. Zgoščen zvok, ki ga je z mojstrsko uporabo feedbacka spretno povezal v bogate harmonične strukture, bi prej kot osamljenemu kitaristu lahko pripisali kreativcem, ki signale kitarskih strun širijo z obsežno digitalno manipulacijo. Na trenutke robustno ukrivljanje zvoka se je lomilo v na videz naključnih hrupnih intervencijah, rafiniranost pa je na površje vznikala v izjemnih, zvočno prožnih harmonijah. Cage je delo v izvirniku sicer napisal za orgle, toda po Ribotovi interpretaciji skoraj ni bilo moč verjeti, da bi kompozicija ‘Some of the harmony of Maine’ v izvedbi s katerim koli drugim inštrumentom lahko našla kakšno novo dimenzijo. Še več, Ribotova interpretacija je bila morda celo ena najlepših predstavitev Cageove glasbe sploh.

Ribot s svojo glasbo in uporabo kitare sicer ne dela kvantnih preskokov (to ni niti njegov namen), toda njegovi koncerti skoraj brez izjeme vselej ponudijo nekaj drugačnega, novega. In to mu uspeva že dobrega četrt stoletja, zato pravzaprav ni bojazni, da bi mu v prihodnosti zmanjkalo svežih idej, nova priložnost za potrditev tega razmišljanja pa se torej ponuja že avgusta. Seveda pa Ribot še zdaleč ni edini glasbenik, ki se ustvarjanja loteva na tako prepričljiv in izviren način, zato bi bilo lepo, če bi bili tolikšne pozornosti v prihodnosti deležni tudi tisti manj zveneči, a zato nič manj zanimivi kreativci. Nenazadnje ni le Ribot tisti glasbenik, ki ga privrženci svobodnjaških muzik kujemo v zvezde…

Share