Mal’ živet in kmal’ umret

Lani so se vrnili še Buldogi in povlekli iz naftalina ne le pesmi To ni balet, V kotu sveta, Drhal in Doku, ampak še kopico drugih ter jih na novo posneli in izdali na plošči Rektospektiva 1979–1982. Z njo in vedno prepričljivejšimi nastopi je dozorela potreba po razgovoru – tokrat o včeraj, prihodnjič, čez teden dni, pa o danes.

S člani lani reaktivirane pasje novovalovske skupine z ljubljanskega Kodeljevega sem se dobil pred časom. Pred skoraj pol leta. Dolgo je ležal prepis pogovora v mojem računalniku. Ni in ni šel od prstov. Januarja, ko je umazan mestni sneg delal potoke in luže, je bilo za mizico nad garažo-delavnico, kjer smo se dobili, zelo kaotično. Skoraj kakofonično. Zato ni bilo samo težko prenesti ulovljenih besed v črke za branje, bilo je mučno urediti vso to informacijsko zmešnjavo vtisov, zgodovinskih spominov, kronoloških faktov, reakcij na današnji čas, razjasnitve zamegljenih detajlov in prerekanja, kdaj je kdo prišel v skupino in kdaj je kdo prvič zaigral kot član Buldogov. Mnenja so se iskrila in se hkrati svobodno križala v debati sproščene družbe članov zasedbe, ki so vedno pripravljeni na štos ali provokacijo. Pred tridesetimi leti štirinajstletniki, danes fantje sredi štiridesetih let so reagirali na vsako vprašanje, kar pa ne pomeni, da so razjasnili vsako dejstvo. Tako je odgovor na vprašanje, kdaj je za bobne Buldogov sedel Blaž Grm, ostalo odprto za naslednjič. Na svidenje čez trideset let.

KAJ JE BILO?!?

»A men je komaj 14 let,
a men je komaj 14 let,
a men je komaj 14 let,
zato me puste še mal živet!«

Ob prihodu na prizorišče intervjuja sem prvo naletel na RV Mačka. Izgubljenemu med avtobusi in avtomobili na zabrozganem parkirišču blizu Savske mi je pomahal z okna. Poznava se že dolgo. Kmalu bo dvajset let. Natančneje, od zgodnjih 90. let, ko je sedel za bobne takrat prenovljene in reaktivirane skupine 2227, kjer je kmalu stopil v ospredje, na mesto frontmana in tam ostal do zadnjih dni te vplivne ljubljanske zasedbe, brez katere si ne moremo predstavljati domače godbe prejšnjega desetletja. Stari ereševec je prve glasbeniške korake naredil kot najstnik v zgodnjih 80. letih prav s skupino Buldogi. Kasneje se je za kratek čas znašel v Niet in tudi v darkerski zasedbi Komakino, še enem nezasluženo zanemarjenem bendu iz naše polpreteklosti. V novem tisočletju je bil vzvod za projekt Veryused Artists.

Ob Mačku me je v studijskih prostorih nad mehanično delavnico čakal še basist Janez Fifolt, za prijatelje Fifi. Njegov obraz sem imel v spominu od lanskega, spomladanskega koncerta v klubu Channel Zero, ko so se Buldogi v znoju in loju vnili na odre. Kmalu se nam je pridružil profesionalni bobnar Blaž Grm, ki danes med drugim nastopa kot član Sladcora, spremljevalne zasedbe Eve Hren. Pred več kot desetimi leti sem mu prodal svoje prve bobne, razmajani mini jazzovski komplet znamke yamaha, ki ga je fino obnovil in spravil v red. Tik za njim se je pripeljal še Rok Zupan, prvi kitarist in ustanovni član Buldogov, ki sem ga, kot Fifolta, osebno spoznal šele ob tem srečanju.

Uvodne minute naše popoldanske čajanke smo posvetili zgodovini. Segli smo v pozna 70. leta. V minulih tridesetih letih je spomin seveda načet, vendar ga v primeru Buldogov uspešno dopolnjuje skrivnostni oranžni zvezek, dokument izpred tridesetih let, ki je ves čas varno spravljen pod ključem v Zupanovem »sefu«. Podkrepljen z zaznamki in podatki iz njega Rok rad stresa faktografijo benda za šalo.

»Naš prvi koncert se je zgodil 21. oktobra 1979 v dvorani Golovec v Celju. Nastopilo je čez trideset bendov. Film, Prljavo kazalište… (Jani Kovačič, Paraf, Problemi, 92 in drugi, op. a.). Začelo se je ob enajstih dopoldan in trajalo do polnoči. Takrat smo bili v skupini Grega (Zupančič, op. a.), Klemen (Baš, op. a.), Aleš (Černivec, op. a.) in jaz. S Klemnom sva igrala kitaro…«

»Kako ste sploh šli na ta koncert?« ga je prekinil Janez.

»Prebrali smo v časniku. Na poziv smo se prijavili kar brez posnetkov.«

»Ste že imeli kakšen komad?« je bil zvedav Maček.

»Seveda. Jamajka je že bila. Za Paniko nisem prepričan. Imeli smo tri, štiri komade. Aleš je prvo igral na staro akustično kitaro mojega fotra, ki je igral v plesnem orkestru pri Privšku in že prej pri Adamiču. Doma smo imeli stare kitare in ena je imela debele strune. Nanjo je na začetku igral bas, potem pa si je kupil bas za 50 mark. Vse inštrumente (dve kitari, bas in mikrofon za petje) smo priključili na očetov 50-vatni ojačevalec Meazzi, odličen ‘lampaš’, ki je zdržal vse obremenitve vsa leta obstoja benda. Podlegel je šele pod pezo piva, ki ga je nekdo na naši zadnji vaji polil po njem – to je iz »tauranžnega« zvezka. Zvočnik ojačevalca še danes uporabljam.«

Spomine in skomine Roka Zupana sem zdražil z vprašanjem, če se spomni česa posebnega s prvega nastopa na festivalu v celjski hali Golovec, ki je imel delavni naslov Ni milosti za dolgočasne klovne: »Takrat sem bil star komaj štirinajst let in nisem ničesar posebnega opazil. Spomnim se, da smo prišli, odšpilali, poslušali druge in šli domov. Ne spomnim se kakšne posebne scene. Takrat še ni bilo problemov zaradi naci pank afere. Pojavili so se šele leta 1981.« Uradni zaznamek v poročilu celjske postaje milice pa potrdi pričevanja, da so dogajanje na festivalu z varne distance opazovale enote milice. Na bližnjem hribu so se zbrali miličniki iz različnih štajerskih postaj in to v najnovejši borbeni opremi. Gre za enega prvih zabeležkov v analih tedanjega Republiškega sekretariata za notranje zadeve o opazovanju dogajanja med slovensko mladino, ki je bilo kmalu prepoznano kot punk problem. Tudi najstniški Buldogi, ki so takrat ravno menjali osnovnošolske klopi s srednješolskimi, so bili pod budnim očesom organov represije.

»Imeli smo policaja Maksa,« se je z nasmeškom spomnil Rok.

»S tremi črticami?!« je vprašal RV Maček.

»Takrat je imel samo eno, potem je hitro napredoval. Bil je nasilen. Hodil je pred šolo in ko nas je srečal na ulici, nam je zvijal prste. Enkrat sem mu rekel, če že mora, naj raje vzame desno roko, ker je zvil tako močno, da nisem mogel igrati kitare. Bil je zajeban.«

»Kdaj je bilo to? Preden sem bil v bendu,« se ni mogel spomniti RV.

»To je bilo leta 1979. Ko je bil v službi in je šel mimo naše stavbe, kjer smo vadili v kleti, je zmeraj prišel naokoli. Z nogo je tolkel v kontraritmu. Od nas je bil starejši samo pet let. Bil je velik. Visok. Imel je dva metra in stopetdeset kil. Že s pogledom te je položil na tla. Enkrat je prišel v klet, potrkal na vrata in vstopil: ‘Dajte pokazat’ svoje tekste!’ Potem je posedel in jih prebral, poslušal kako igramo in nato odšel. Prepričan sem, da je imel neko nalogo. Takratna punk scena je postala trn v peti tedanji politiki.«

»Moram biti hvaležen svojim staršem. Vadili smo pri nas v kleti, pod spalnico staršev. Ponavadi smo vadili zvečer, vendar oče ni rekel nobene. Pustil nas je na miru. Razen enkrat me je opozoril, da pri enem komadu fušamo. Ni se vtikal,« je naenkrat zamenjal temo pogovora Rok in še enkrat snel kapo pred svojim očetom, ki je bil tista leta, ko je bil njegov sin eden mlajših pankerjev na Kodeljevem, urednik razvedrilnega programa na Radiu Ljubljana.

»Sploh ni prišel dol. Pustil nas je na miru,« je pritrdil Fifolt. »Vsak zase je imel sicer doma svoje obligacije, vendar mi zaradi muske nihče nikoli nič ni rekel ali zatežil. Sploh mi ni jasno, kako smo se medsebojno uskladili brez težav, da smo vsi imeli čas za vaje.«

»Če je Rok prinesel slabo oceno domov, je bila klet zaklenjena. Če je foter ponorel, bend ni vadil tudi po dva meseca,« mi je deset dni kasneje zatrjeval Peter Barbarič, ki je prav z Buldogi stopil na pot nadobudnega in še vedno aktivnega glasbenega promotorja. Na to trditev se je Rok pri avtorizaciji branega intervjuja odzval: »Vzroka ne bom navajal, ker je zgodba dolga, zato kar ostanimo pri ocenah, saj sem morda tudi zato kasneje doštudiral na kemijskem inženirstvu in potem še naredil podiplomca na ekonomiji. Iz tega lahko sklepamo, da je bila kazen vzgojna (smeh). Je pa bilo tista dva mesca kar hudo. Plac za vaje smo sicer našli, kitara je pa ostala pod ključem.« Če so bili Buldogi srednješolci, je bil Barbarič že študent, ki je ravno vstopil v tretjo dekado življenja. Ni bil le menedžer skupine, ampak njen guru. Maček: »Bil je naš Malcolm McLaren, največji približek Malkolmu Muharemu.« Zanje je skrbel kot pravi starš-vzgojitelj: če je kdo pozabil zobno ščetko, jo je Peter kupil. Takšnih menedžerjev ni več, se vsi aktualni Buldogi strinjajo. »Za koncert v Subotici ali Novem Sadu sem se šel pogajat k ravnatelju gimnazije Moste, da bi spustil Janeza, ki je imel slabe ocene. Zato ga ni hotel spustiti. Bil je stari znanec moje mame in po vztrajnem pregovarjanju je popustil. Sicer ni bil pretirano srečen, ga je pa le spustil. Zaradi tega Janez ni bil nič boljši v šoli,« se je s simpatijami spominjal Peter svoje izkušnje z najstniškimi Buldogi, s katerimi je začel sodelovati konec leta 1979 po koncertu na Filozofski fakulteti.

»Takoj po koncertu je prišel k nam. Mislim, da nas je tam prvič videl, potem smo začeli sodelovati. Kmalu, decembra, je že organiziral koncert na Bežigrajski gimnaziji,« se je začetkov poslovnega sodelovanja spomnil Zupan.

»Vidmar je imel Pankrte, Marjan Ogrinc je skrbel za Lublanske pse, ki ga niso jebali, Barbarič pa je izbral Buldoge. Vsak iz glasbene redakcije Radia Študent je moral imeti kakšen bend pod sabo,« je dodal stari erešovec Maček.

»Odnos ljubljanske pankovske scene do Budlogov je bil izključujoč. Pravili so, da niso punk. Buldogi so še hodili v osnovno šolo, ko so se pankerji zadrževali v Riu in Unionu. Šlo je za subkulturo, ki se je dobivala po lokalih in na ulici. Na primer, Štamcar iz Berlinskega zida je rekel za Buldoge, da so simpatični, a da niso pankerji in da se nekaj silijo. Fundamentalistično jedro je izgradilo svoj imidž z izločanjem ostalih. Svojo revolucionarnost so krepili z ugotovitvami, kaj ni revolucionarno. To se je dogajalo tudi z Niet, na katere so leteli isti očitki kot na Buldoge…« je vlekel na dan Barbarič urbano zgodbo s preloma sedemdesetih v osemdeseta leta in s ponosom pritrdil še eni legendarni zgodbi o Buldogih, ki so električnim zasedbam odprli vrata studia Radia Študent. »Bilo je leta 1980. Do takrat je veljalo, da je studio Radia Študent čudovit, vendar samo za akustično glasbo. Na primer Begnagrad in Tomaž Pengov so snemali tam, električne zasedbe pa ne. Takrat je bil glasbeni urednik Uroš Mahkovec, sam pa sem bil še mlad kaliber, redaktor radijske oddaje Licenčna jajca, ki je pokrivala licenčne izdaje pri nas in tako sem širil ereševsko pamet, ki je imela že takrat zelo eliten in aroganten odnos do stvari, ki niso bile ereševske. S tehnikom Matjažem Kljunom sem stopil do Mahkovca, ki sem mu zatežil, zakaj ne bi posneli tudi kakšnega električnega banda in kot testnega zajca ponudil Buldoge. Takoj je rekel, da se ne bo dalo snemati električnega banda. Odgovoril sem mu, da bi to rad poskusil s Kljunom, ki je že veljal za dobrega tehnika. To je tudi prevagalo. Pristal je. Ko je Igor Vimdar zvedel, je ponorel in skočil, da zakaj ne stoji za tem on in da se stvari lahko drugače izpeljejo. Vseeno smo šli snemat. Snemali smo najbolj nemogoče. Imeli smo dva revoxa. Na enega smo najprej posneli bobne. Ne spomnim se, da bi spustili kakšen klik. Bas smo posneli na bobne in tako tudi kitare. Kitare so bile zelo močne in ker niso uporabljali studijskih slušalk, niso slišali bobnov. Zato so tisti komadi Jamajka, Odpadki in Panika izven ritma. Nato je sledilo snemanje vokalov. Vse je bilo posneto zelo naivno, vendar so bili posneti prvi trije komadi. Takoj zatem je Vidmar začel voziti še druge bende. Na začetku se je snemalo samo za potrebe radia, ko je Vidmar pripeljal Petra Grudna z večkanalnim snemalnikom, pa je prišlo do nadgradnje,« ki je bila uradno dokumentirana z objavo izbranih posnetkov na kompilacijah Novi punk val 1978–1980 (ZKP RTV Ljubljana, 1981) in Lepo je… (ZKP RTV Ljubljana, 1982). Na njih je informativno zaobjeto glasbeno plodno in družbeno razgibano dogajanje na prelomu 70. v 80. leta, iz česar je zrasla ljubljanska oziroma slovenska alternativna kultura osemdesetih let.

»Prvo snemanje na Radiu Študent je bilo pollegalno. Drugo snemanje se je zgodilo na Helidonu. Tehnik Kljun je zrihtal ključe, bilo je 1. maja ali 27. aprila, vem, da je bil nek praznik,« je brskal po svojem spominu Rok Zupan.

»29. novembra,« je zatrdil Janez Fifolt.

»To je bilo drugič,« je trdo prepričan nadaljeval Rok. »Prvič je šlo za akcijo ob devetih zvečer. V studio smo prišli potiho. Posneli smo To ni balet. Nihče ni vedel, kje smo ga posneli, zato nismo navedli kraja snemanja na kompilaciji Novi punk val. Prvo snemanje na Helidonu je bilo ilegalno. Naslednjič, ko smo šli snemat na Helidon, je bil zraven že Blaž. V studiu je bil tudi klavir, ki ga je Blaž takoj izkoristil in zaigral nanj, da se je slišalo še bolj odštekano. Klavir takrat ni najbolj sodil v kontekst panka. Potem je sledilo še eno snemanje, za katerega si je bilo treba sposoditi opremo. Barbarič je dobil kombi in ojačevalce marshall. Če bi takrat uspeli posneti ves material, bi verjetno imeli dobro plato. Zgodilo pa se je, da ko smo prišli pred Helidon in dali ven marshalle in bobne, je prišel do nas eden od šefov Helidona in nas vprašal, kaj delamo. ‘Prišli smo snemat,’ smo se odzvali. Samo s prstom je pokazal: ‘Spokajte se!’ In smo šli domov.«

»Ko smo šli drugič na Helidon, so nastali posnetki z Grmom na klavirju. Šlo je za zelo popi posnetke. S temi posnetki sem spravil Buldoge na Stop pop 13, kjer so zelo visoko kotirali. Vidmar je čisto znorel in jih tako rekoč izobčil,« je k zmešnjavi zbujenih spominov prispeval svoj kos še Peter Barbarič. »Takrat sem že pisal za Stop, ki je dobro plačeval. Največ opravka sem imel z Janijem Kendo, ki je uvrstil Buldoge na lestvico in nato tudi predlagal, da jih pošljem v Subotico. On jih je prijavil. To je bil čas, ko je izšel dvojni album Azre, to je leto 1980.«

Buldogi so bili bolje sprejeti po Jugoslaviji kot doma, v Ljubljani. »Njihova priljubljenost je zrasla prek festivalov Omladina v Subotici in YURM v Zagrebu ter kompilacij. Tako se je razvedelo za Buldoge, ki so prišli do koncertov. Glavni center je bil Zagreb, kjer so nastopili parkrat, v glavnem v Lapidariju. Potem je sledil še Novi Sad, kjer so nastopili s Paraf. Mislim, da je Damjan že pel, kar pomeni, da je bilo že proti koncu.«