Leon Matek, foto: Michaela Marđonović
Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Petič.
Leon Matek je nadvse zanimiva glasbena žverca. Endemitska podvrsta domačega kantavtorja/filmarja/ilustratorja/socialnega delavca/raziskovalca in opazovalca človeške nravi, ki že 25 let v ležernem tempu koncertiranja, izdajanja albumov, tkanja raznovrstnih glasbenih tovarištev in pravih rim odstira unikaten, enkrat bolj zenovski spet drugič bolj “meseni” pogled na “tuzemske” in “nadzemske” reči. Po štirih letih od samostojnega prvenca Zrno se vrača z albumom Most, na katerem lirična in hudomušna besedila podčrtuje zvok turške baglame oziroma saza. Leonovo rokovanje s sazom se očiščeno klasičnih orientalizmov raje udomačuje v bolj rokovsko in šansonjersko obarvanih glasbenih aranžmajih ter domišljenih verzih. Če hočete tako prisluhniti galopiranju saza in harmonike skozi nokturni “metelkovski” hedonizem v stilu: Kislico, ko zmanjka cvenka, punco, ki je v pasu tenka, potem si svojo dozo Mostu nemudoma privoščite.
Do tedaj pa si preberite novo “sedmico”, katere glavni dobitek je tokrat iskriva in iskrena pripoved Leona Matka.
ENA Tvoja glasbena pot je dolga skoraj četrt stoletja. Sliši se kot cela večnost. Vmes pa Prepozno za krokodile, Juhej in Vuhmepiš, LeonzMinko in “Leon na svojem”. Kaj je poleg kombinacije harmonike in kitare, zapomnljive ljubezenske lirike, lenobno seksi vokala in “več-je-manj” glasbene filozofije ostalo od starih časov, starih bendov, glasbenih konstelacij in poznanstev?
LEON MATEK 1 Res se zdi, da čas teče vse hitreje. Leta se kopičijo in seštevajo v desetletja. Deset jih je v življenju moškega, mi je nekoč kot majhnemu fantiču razlagal Jakob Matek, moj praded, po katerem sem poimenoval svojega sina. Namignil mi je na reprodukcijo na steni, še iz časov Avstroogrske monarhije, na kateri je bilo simbolično upodobljeno življenje moškega na piramidi s petimi stopnicami navzgor in petimi navzdol. Vsaka stopinica za eno desetletje, na njih pa so si z leve navzgor sledile podobe od fantiča do Abrahama, ki je mogočno stal na vrhu- moški pri petdesetih, na vrhuncu svoje kariere, življenske moči in ustvarjalnosti. In potem spust navzdol do ukrivljenega starčka…
Ja, moja glasbena pot prihaja v zrela leta, tako kot jaz. V resnici sva eno- odkar sem, sta z mano glasba in poezija. Potrebujem ju kot zrak, da lahko diham, ubežim banalnosti vsakdana, ujetosti v rutino. In vedno znova naletim na sorodne duše, s katerimi se s pomočjo glasbenih inštrumentov trgamo iz zemeljskih spon, da bi osvobodili (svojega) duha. Sodeloval sem že z mnogimi glasbeniki, naj tu omenim Mirka Seška, s katerim sva kot Juhej in Vuhmepiš posnela tri albume, od katerih mi je najljubši prvi, Spohane viže; Minko Đonlić, mojo prvo harmonikašico, s katero sva kot duet LeonzMinko prepletla zvok kitare in harmonike ter slovenski in bosanski glasbeni temperament. Sledili so še izvrstni harmonikarji Riki Zadravec, Maja Vujović in na novem albumu mladi Jaka Kastelic. Odkar sem “na svojem” je že ves čas z menoj moj prijatelj in desna roka, basist Marjan Gradišar.
DVE Morda se nekateri bralci tega intervjuja z Leonom Matkom tokrat srečujejo prvič. Pojasni nam, prosim, kdo je torej Leon Matek in kolikšen del Leona Matka predstavlja njegov kantavtor?
LEON MATEK 2 Sem bolj umetniška duša, karkoli že to pomeni. Vse svoje življenje sem imel potrebo, da se na tak ali drugačen način izražam z umetniškimi sredstvi. Petje, igranje kitare, komponiranje glasbe, pisanje poezije, slikanje, filmsko izražanje, so zame samo različna orodja za doseganje istega potovanja v višjo zavest.
Ker nisem bil sprejet na ljubljansko filmsko akademijo, sem se vpisal na študij sociologije. Diplomiral sem z nalogo Misel ranega budizma, študijem etične filozofije življenja, ki je močno zaznamovala moje življenje. Predvsem z ozaveščenjem meja ega, minljivosti, spremenljivosti vsega in vzročne posledičnosti kozmičnega toka. Tem vsebinam je posvečen moj prejšnji album Zrno pa tudi nekatere starejše pesmi.
Študij sociologije mi je odprl vrata do še enega poklica in življenskega izziva- socialnega dela. Kar nekaj let sem vodil program Korak na ljubljanskih Fužinah, namenjen pomoči vsem, ki imajo težave z odvisnostjo od prepovedanih drog. Pri tem delu sem se veliko naučil o sebi in drugih ljudeh, predvsem pa to, da pomoč ne pomeni, da narediš nekaj namesto drugega, temveč da mu pomagaš videti, kaj lahko stori zase. Seveda, če to hoče, če je to njegova volja.
TRI Arlo Guthrie je nekoč izjavil, da je pisanje pesmi kot ribarjenje – v reko pomočiš trnek in čakaš, da se kaj ujame. Če torej ostanem pri ribiških metaforah – kje in na kakšen način ti loviš te ribice, kaj nastavljaš za vabo, kje in kdaj najbolje prijemljejo?
LEON MATEK 3 Reka v kateri ribarim je življenje, ribice pa življenske izkušnje, ljudje in dogodki, ki tako ali drugače puščajo sledi v mojih razmišljanjih, čutenju in zaznavanju. Moje pesmi v veliki večini primerov evocira glasba, ki jo ustvarim najprej. Tako je že od nekdaj – napišem glasbo in jo preigravam z inštrumentom (kitaro, zadnje čase pa tudi s sazom). Potem pride tisti trenutek, običajno je to zvečer (in se konča z neprespano nočjo), ko se na nek način odklopim in preselim na drug nivo zavesti, postanem medij za ubeseditev idej in stanj, občutenj, bodisi zavednih ali nezavednih. Pesmi, ki jih napišem tako vedno odražajo do kod sem prišel v svojem življenju, kaj se z mano dogaja, o čem premlevam ali s čim se v danem trenutku soočam.
ŠTIRI Poleg kantavtorstva te z umetnostjo povezuje tudi režiranje in ilustriranje. Za novo ploščo si tudi ovitek narisal kar sam. Tvoja roka riše in brenka. Ali se tvoje slikanje povezuje z glasbo? Na kakšen način? … Po drugi strani pa me, na primer, komad Že se zunaj svita, v katerem nizaš impresije prekrokane noči na Metelkovi, spominja na scenaristični način pripovedovanja zgodbe. Zapreš oči in že si v zgodbi, že si v komadu.
LEON MATEK 4 Tako ilustriranje, oziroma slikanje, kot tudi režiranje sta povezana z glasbo in poezijo. Ko se znajdem v ustvarjalni krizi ali stagnaciji na področju enega medija, se zatečem k drugemu. To mi omogoča ustvarjalno kontinuiteto in odpira nove vidike znotraj vsakega od njih. Saj glasba je tako v liniji, barvi in kompoziciji likovnega dela, kot tudi ena od osnovnih elementov filmskega medija. Tako glasba kot film imata nek tok, obema je skupna tudi dramaturgija, ki ta tok vodi in usmerja v želeno smer. Ko pišem pesem, je to podobno brušenju diamanta. Odstraniti skušam vso nečistočo in priti do čiste esence.
PET Ko se zagledam v tvoje pretanjene verze, mi zapojejo: Morje, draga, morja so med nama/ v tišini najin je pristan,/drug pred drugim stojiva gola,/v mislih pa je vsak od naju sam. (Le oblak sva)
Podrli so drevo/, pod katerim sva,/v rosi jutranji,/midva se ljubila./Zdaj pa tabla tam,/vpije in kriči,/ni zavetja več,/za najine dotike. (Podrli so drevo)
V svoji vlažni sapi,/soku iz notrine,/izbriši mi s poljubi/moje brazgotine. (Čez obzorje vranec divji)
V svitu zore mučno se kočna,/najina ljubezen mila,/iz zmečkane postelje,/beživa vsak na svojo stran. (Grenko slovo)
Drago se boš prodala,/naj moški plačajo,/saj si dečva mlada,/in čvrsto tvoje je meso. (Drago se boš prodala)
…Večino komadov na novi plošči znova opeva razmerje med moškim in žensko, le da so tokrat besede bolj grenke in boleče, polne samotnosti ali pa jim pritakneš bolj ironično noto (kot v Drago se boš prodala). Sta bolečina in samota neizogibno povezana z ljubeznijo? Kot da nam hočeš povedati, da je ljubezen lahko gonilo in hkrati tudi destrukcija sveta.
LEON MATEK 5 Ah, ta ljubezen, le kaj bi brez nje? To večno iskanje, približevanje, združevanje dveh polovic, jina in janga, opoj in strast na eni strani, na drugi pa egoizem, prilaščanje, kompromisi, ljubosumje. In tako tanka črta med ljubeznijo in sovraštvom. Ljudje v naši kulturi nasploh zelo težko sprejemamo dejstvo, da smo minljivi in da so minljiva in nestalna tudi naša dejanja ter medsebojni odnosi, pravzaprav vse kar počnemo v življenju. Ko zaljubljenost mine, je potrebno veliko vložiti v odnos, da se iz njega razvije prava ljubezen. In to nam velikokrat ne uspe. Morda zaradi egoizma, morda zato, ker preveč hitimo ali pa zato, ker so se v tem silnem potrošništvu “postvarili” tudi medčloveški odnosi in nas propagandarji nenehno prepričujejo, da potrebujemo nekaj novega in boljšega od tega kar imamo. In namesto, da bi (se) zares ljubili, se obnašamo kot “nakrizirani” odvisniki, ki bi radi, da jih znova in znova “zadene” ljubezenski opoj.
ŠEST Na večini komadov je mesto pregovorne kantavtorske ljubice kitare zamenjal saz oziroma turška baglama. Kje sta se srečala in “zaljubila”? Saj je bila ljubezen na prvo igranje, kajne? Most (in ilustracija Leona, ki se rokuje s “turškim sazlijo” na ovitku) verjetno predstavlja most med zahodom in zahodom, med kitaristom in igralcem na saz, med Leonom, ki je kantavtor in Leonom, ki zveni kot turški psihedelični roker iz 70ih (v najboljšem pomenu besede!). Saz zveni, kot da je bil od vedno tvoj inštrument. Kako si ga udomačil za svojo rabo?
LEON MATEK 6 Saz mi je prišel prvič v roke pred tremi leti, ko je moj prijatelj Janez Virant prišel na misel, da bi naredili predstavo Argonavti na Ljubljanici. Meni je namenil vlogo Orfeja, ki naj bi v predstavi igral grško liro. Obljubil mi jo je kakšen mesec pred premiero, a zgodilo se je, da je ni dobil in mi je namesto nje le nekaj dni pred predstavo prinesel turški saz, češ saj bodo tako ali tako vsi mislili, da je to grški inštrument.
In ko sem vzel saz v roke in zabrenkal nanj, je bila to v resnici ljubezen na prvi dotik. Takoj me je očaral s svojim z(v)enom. Izkazalo se je, da si je inštrument sposodil od kitarista Dina Džope, ki mi ga je še dolgo po tej predstavi posojal, češ ti kar igraj nanj, ti bom že povedal, ko ga bom potreboval.
In ko sem moral nekega večera, ko sva z basistom Marjanom nastopala v Gromki, še med aplavzom s sazom zdirjati z odra, da ga pravočasno vrnem Dinu, ki je isti večer igral v Orto baru, je prišel čas, da si priskrbim svojega. In sem šel v Istanbul k staremu mojstru. Ko je v meni prepoznal glasbenika, je vzel inštrument iz druge vrste, za katerega je bilo očitno, da si je z njim že krajšal čas. Med presunljivim petjem mi je nanj čudovito zaigral. Saz mi je prodal za majhen denar; bilo mu je pomembno, da inštrument pride v prave roke in da ne obvisi na kakšni steni med turističnimi spominki.
Saz baglama je tradicionalno turško sedemstrunsko brenkalo, a jaz sem se ga lotil po svoje, kot kitarist. Zaradi naravno distorziranega zvoka, ki je posledica dejstva, da sta po dve oziroma tri strune uglašene bodisi na isti ton ali pa na oktavo, lahko zveni kot kakšna električna kitara. Še nekaj ga dela zanimivega, namreč to da ima definirane četrttone. Na kitari jih je mogoče zaigrati le z »zavijanjem« strun, kar radi počnejo bluesovski kitaristi. Novi inštrument je tako v mojo glasbo prinesel novega vetra z Vzhoda.
SEDEM Tvoj samostojni prvenec Zrno (izšel 2007) ti je produciral legendarni Borut Činč, tokrat pa si se produciranja (ob številnih glasbenih gostih) lotil kar sam. Kako je pravzaprav plošča nastajala, kakšne izkušnje si pridobil, kako je biti sam svoj mojster (pisec glasbe, aranžmajev, besedil, producent, ilustrator)? Je na obzorju že kakšno novo glasbeno poglavje Leona Matka?
LEON MATEK 7 Ob meni je kot koproducent podpisan Sašo Kalan. On je bil tudi tonski mojster in snemalec. Vokale sva snemala z Davorjem Hercegom. Na albumu pa poleg Marjana Gradišarja, ki je bil poleg pri nastajanju albuma od samega začetka in Jake Kastelica, s katerima smo zadnje leto nastopali kot trio, gostujejo še Sergej Ranđelović – Runjoe, Petra Onderufova, Bogdan Kreščišin, Višnja Fičor, Simona Plut, Nežka Starc, Miha Nemanič in Peter Virant. Album je masteriziral Martin Žvelc, oblikovala Eda Pavletič, fotografijo za ovitek pa posnela Michaela Marđonović. Vsi omenjeni so opravili odlično delo in to se sliši in vidi na albumu.
Kar se tiče novih poglavij pa je potrebno najprej zaključiti to še čisto na sveže odprto poglavje. Promocija albuma Most se bo začela s promocijskim koncertom v KUD-u Franceta Prešerna 2. junija ob 21.00. Na odru bodo ob meni vsi omenjeni glasbeniki. Se že veselim.
