Ideja „igralnega polja“ zapoveduje spontanost. Glasbeniki, ki predhodno skoraj niso sodelovali, se zaprejo za teden dni v studio in v tem času posnemajo dovolj gradiva za dolgoigrajoči plošček. Prvi del se je realiziral lani, ko sta sile združila Hans Joachim Irmler iz faust in Mufti, odpadnik iz Einsturzende Neubauten. V njunem primeru je enkratna spontanost zaznana na slišni ravni, medtem ko je aktualni Spielwiese Zwei druga zgodba. Osrednji nosilec ritmičnega ogrodja je namreč Jaki Liebezeit, ki je že v Can patentiral tolkalni minimalizem. Jaki sicer izhaja iz jazzovske šole bobnanja, ampak redukcija na najnujnejše je poseben izziv za ustvarjalnega glasbenika. Čeprav so tokrat zbrani trije nemški glasbeniki, ki s svojim pedigrejem stojijo v kraut in post-rockovskem polju, jih že Jaki nevsiljivo pelje izven tega okvirja, predvsem v afriško obredje. Še dlje napeljuje vse skupaj Clive Bell, ki je mojster japonske flavte šakuhači in drugih eksotičnih pihal oziroma piščali. Zlahka se je vklopil, igral je namreč že z Jahom Wobblom, Davidom Sylvianom in Billom Laswellom, najboljši prikaz njegovih veščin redukcije pa je serija skrivnostnih ritmov v štirih delih z Burntom Friedmanom. Potem je tu še Joachim Irmler, ki dodaja predvsem teksture prepariranih klaviatur, najmlajši med njimi, „komaj“ 45-letni Robert Lippok, pa je član nemške skupine To Rococo Rot in skrbi za potrebno „sodobnost“ v zvoku plošče Spielwiese Zwei.
Obredno bobnanje Jakija Liebezeita je torej tista osnova, ki omogoča raznorazne nadgradnje. In tu Bell, Irmler, Lippok in Liebezeit pokažejo izkušnje in znanje. Vedo, kje so meje razkazovanja, in šele znotraj tega se izkristalizira njihovo mojstrstvo. Spretno se izmikajo pastem muzaka, etna, starega krauta, plesne elektronike, in se po robovih dotikajo vsega tega. Pomaga še natančna produkcija, ki bi jo lahko zakrivil le še Brian Eno. Če že ne s samim igranjem, pa z mešanjem zvoka skupina zagotavlja izenačenost prispevkov, naravno ravnotežje štirih izrazitih posameznikov, ki se tu popolnoma podredijo skupinski igri. Še Joachim Irmler, ki tako rad hrumi s svojo frakcijo fausta, se je tule potuhnil v ozadje. Ko se Lippok oprime električne kitare, jo transformira v samo zvočnost. Tudi elektronsko generirani zvoki ne bodo ušli njegovemu nadzoru; pazljiv je pri sekvencah, ki tako rade prijajo ušesom in nogam. Bell natančno ve, da bi s prevzetno igro vse skupaj popeljal v drug, preveč določen okvir.
Mestoma se zazdi, da glasbeniki najbolj pazijo na to, česa ne smejo igrati, katere meje ne smejo prestopiti. Za glasbo za ozadje je vse skupaj le preveč zapleteno, motijo šumi v ozadju in nepravilni ritmi. Za razdelek avantgarde je Spielwiese Zwei spet preveč uglajen, uravnovešen in tekoč. Kakopak so se odrekli petju, že vokal bi dodal premočno barvo, petje premočno obliko. Mnogo tega so se naučili kar iz lastnih napak ali napak svojih kolegov. Podobna druženja, v mislih imam predvsem projekta Space Explosion in Cosmic Couriers, so se izkazala z nabuhlo produkcijo, posledico tekmovalnosti med močnimi posamezniki, ko je vsak potiskal svoj prispevek v ospredje.
Resda ima „igralno polje“ svoje meje, svoja pravila, a znotraj tega še vedno ponuja neskončne permutacije in tako želeno spontanost. Imam pa občutek, da se bodo Bell, Irmler, Lippok in Liebezeit, navkljub zapovedim, še kdaj zbrali.
