KONCERT: Swans – CUK Kino Šiška, 24.5.2011

Ker mu Amerike in ostalega svobodnega sveta  s projektom Angels Of Light ni uspelo prepričati, da je nezakonski sin Johnnyja Casha, se je Michael Gira enkrat predlani odločil, da bo obudil idejo o Swans. Ko sem pisal o aktualnem albumu, sem izrazil željo, da bi lahko novo zasedbo preverili tudi v Ljubljani. In glej ga zlomka – zlata ribica je uslišala mojo prošnjo.

Zelo sem se zabaval, ko sem pred koncertom prebiral govorice, ki jih je Giri (oziroma njegovemu predstavniku za tisk) uspelo prodati, da je vzbudil zanimanje za novo inkarnacijo te legendarne zasedbe. Sporočila za javnost  so omenjala bruhanje občinstva in prihod policije ter prekinitev koncertov zaradi obupne glasnosti nastopov in brutalnosti same glasbe, ki naj bi bili stalnica v  njihovem prejšnjem življenju.  Koncertni napovedniki, ki so se pojavili v tisku, so jasno pokazali, do kam seže nivo (ne samo) slovenskega glasbenega »novinarstva«, saj so te anekdote kot suho zlato povzeli praktično vsi po vrsti.

Swans sem pred torkovim koncertom videl/slišal v živo štirikrat in morda je kdo na katerem od teh koncertov bruhal, vendar se je to zgodilo izključno zaradi prevelike količine popitega alkohola. Tudi policisti – če so že tam bili – so bili prisotni le iz varnostnih razlogov. Tudi po petem srečanju lahko rečem, da so Motörhead (in še kdo) glasnejši. Je pa res, da me še na nobenem koncertu prej ni zvok tako nežno masiral po podplatih – v Kinu Šiška so se dejansko tresla tla. Swans v živo vsekakor so fizična izkušnja.

Kot predvoznik je bil napovedan James Blackshaw, novo čudo z Girove založbe Young God Records. Iz meni neznanega razloga je njegov nastop odpadel, zamenjal pa ga je kar član aktualnih Swans Christoph Hahn – to je tisti, ki je na promocijski fotografiji najbolj podoben serijskemu morilcu. Njegove pesmi so izzvenele rahlo depresivno, vendar kot uvod v koncert to ni motilo, saj se je dalo ob njegovem nastopu prijetno pomenkovati z znanci. Zdi se mi, da je tudi sam vse skupaj vzel bolj za zabavo, saj je deloval izrazito ležerno.

Po pavzi je na oder prišel sam Thor Gromovnik in zagnal neko reč, ki je začela proizvajati nemogoč hrup.  Takoj zatem je odšel nazaj na pivo ter nas same prepustil temu napadu na sluhovode. Nadaljevanje, ki je sledilo po kakšnih desetih minutah,  bi lahko poimenoval »pritrkavanje« . Bobnar Phil Puleo nas je zabaval z monotonim preigravanjem kovinskega instrumenta, ki mu ne vem imena (mislim, da mu Angleži pravijo dulcimer, kakšen pa je prevod v skladu s slovenskim pravorekom, pa mi kljub »guglanju« ni uspelo ugotoviti). Tudi to je trajalo kar nekaj časa. Potem se je za sekundo vrnil Hahn in spustil grozovit zvok iz še enega instrumenta, ki mu ne vem slovenskega imena – po svetu ga poznajo kot pedal-steel kitaro, najbolj domač pa je ljubiteljem country zvokov. Pozivam vse borce za čist slovenski jezik, naj poimenujejo ti dve glasbili oziroma me poučijo o pravilnih izrazih, če le-ti že obstajajo. Preživeli smo že zgoščenko, pa bomo še to.

Nato nas je zopet s prisotnostjo razveselil Thor. Mislim, da ga je Gira vzel v bend že zaradi imena, ki se povsem sklada s pojavo. Do pasu gol dolgolasec, ki s kladivi toče po vsem mogočem, je za začetek zaigral na cevaste zvonove. Počasi (ampak zares počasi) so na oder prikapljali še ostali, in ko je Puleo sedel za bobne, se je začelo zares. No Words/No Thoughts, uvodna skladba z zadnjega albuma, je zvenela še bolj epsko kot v studijski inačici. Če štejem še uvod, se je vse skupaj ustavilo nekje pri 30 minutah, v katerih nam je agresivna perjad jasno pokazala, kaj nas čaka v nadaljevanju.

Sledila je še ena skladba z aktualnega albuma. Jim je posvetilo Michaelovemu staremu prijatelju JG Thirlwellu, v naših logih poznanemu pod umetniškim vzdevkom Foetus, s katerim podpisuje glavnino svojih plošč. Basovska linija, ki pelje komad, spomni na Cavove Bad Seeds, kar je morda tudi namerno. Vsi trije so namreč stari soborci iz začetka osemdesetih, njihove poti so se večkrat prepletale, družita pa jih zelo podoben čut za estetiko in nagnjenje k zvočnemu teroriziranju občinstva. Če ste videli Grinderman v Križankah, potem veste, o čem govorim.

Po tej »konvencionalni« skladbi so nas počasi odpeljali v zvočna prostranstva, ki so zvenela zelo pustolovsko. Zgradili so tisti legendarni zvočni zid, vendar še nikoli ni bilo v njihovem izrazu toliko improvizacije. Imel sem občutek, da tudi sami ne vedo čisto dobro, kam jih bo pot pripeljala, vendar so imeli nad vozilom vseskozi suveren nadzor. Prva bojna linija  v sestavi Norman Westberg na kitari, odlični Chris Pravdica na basu, Gira kot vodja poti na še eni kitari in Christoph Hahn na kovinski kitari s stopalko (priznajte, da se sliši skoraj tako dobro kot zgoščenka) so ustvarili tako močno in kompaktno zvočno sliko, da se je jasno pokazala najšibkejša točka benda. Bobnar jim namreč le sledi, namesto da bi jih vodil, pa tudi sam stil bobnanja se po mojem mnenju ne vklopi najbolje v to, kar (drugače več kot uspešno) poskusijo izraziti. Puleo je nenatančen, nima dovolj močnega udarca, preveč sinkopira, »melje« in »drobi«. Thor je sicer dokaj dobro poudarjal osnoven ritem, vendar je vse skupaj izzvenelo malo preveč nekompaktno. Vse to bi sicer zasedbi z drugim imenom  lahkega srca odpustil, ampak Swans so ravno na tem področju v preteklosti postavili tako visoke standarde, da je njihov padec le preveč očiten.

Po drugi strani pa labodje še nikoli niso tako močno delovali kot pravi bend enakovrednih posameznikov. Verjetno je razlog za to odsotnost Jarboe, ki mene osebno niti najmanj ne moti – ravno nasprotno. Mislim, da je bil prej njen vpliv prevelik, zato so ostali člani vedno izpadli kot spremljevalna zasedba dveh frontmanov  s (pre)močno karizmo. Tokrat je Gira v zasedbo vzel večinoma stare prijatelje, s katerimi se očitno dobro počuti na turneji. Zgleda, da je ta občutek tovarištva prevladal in je zato tudi bobnarju pripravljen pogledati skozi prste. Včasih je namreč slovel kot neizprosen šef, ki napak ne tolerira.

Naj se še malo vrnem h koncertu. Osebno me je zelo navdušila skladba, za katero domnevam, da je nova (če ni, gre za izredno radikalno predelavo katere izmed starejših skladb, vendar v to zelo dvomim). Je že skoraj funkoidna, pri njej pa je Gira odložil kitaro in – ne boste verjeli – zaplesal! Efekt je bil edinstven – kot mešanica performansov Iana Curtisa, Iggyja Popa in Svetega Vida. Zraven se je še malo samokaznoval s klofutanjem, da ne bi izpadel preveč radoživo. Za dobro mero so zaigrali še en »oldie goldie«. I Crawled je bil tista točka nastopa, ko se je stari izraz Swans idealno združil z aktualnim. Nato pa – kaj pa drugega – še več zvočnega zidu. Preostanek koncerta je izzvenel kot promocija dodatnega CD-ja, ki je priložen luksuzni različici aktualnega albuma. Na njem je kolaž improvizacij, ki se prelivajo druga v drugo, združene v eno »skladbo« pod naslovom Look At Me Go.

Po zaključenem uradnem delu smo jih seveda priklicali nazaj, vendar so nas razveselili le z eno skladbo. Eden Prison nas je še enkrat potrdila v veri, da Swans niso mrtvi, in zadovoljni smo se razšli.

Videli smo namreč več kot soliden nastop enega izmed pomembnejših bendov v zgodovini rokenrola.

 

Share