Sedemindvajsetega avgusta 1977 je bila beograjska izletniška destinacija Hajdučka česma prizorišče menda najmnožičnejšega evropskega rock koncerta tistega leta. Koncert kod Hajdučke česme, kot se je imenoval enodnevni festival, pravzaprav brezplačni concert Bijelega dugmeta in predskupin, naj bi privabil med petdeset in sto tisoč obiskovalcev. Petar Popović, veteran jugoslovanskega glasbenega novinarstva in eden od pobudnikov in organizatorjev koncerta, v dokumentarcu, ki ga je o Dugmetu v začetku devetdesetih posnela RTS, navede za današnje sparanojene družbene razmere naravnost osupljiv podatek, da so za varovanje večdesettisočglave množice iz policijske postaje Rakovica na prireditev poslali dvanajst (!) miličnikov.
Prav toliko, dvanajst varnostnikov, naj bi bilo po besedah Mihe Kozoroga potrebnih tudi za varovanje dvestokrat manjšega festival Sajeta. To plus še kup drugih, meni bolj ali manj neznanih neb in pre-potrebnih stroškov je, zdi se, botrovalo temu, da je letos festival skrčen na tri koncertne večere. Tokratni, v primerjavi s nadvse pestrimi transžanrskimi letniki 2003-2009 sicer morda malce preveč “umetniški” programski zasnovi, je bil na srečo v zadnjem hipu dodan prepotrebni elektronski “highlight”. V soboto, 23. julija, namreč na Sajetinem odru nastopi* vrhunski ambientalist Geir Janssen aka Biosphere, ki je pred kratkim izdal odličen, po “zlatih devetdesetih” vonjajoč album N-Plants. V kolikor se kot pred leti Christianu Fenneszu Janssnu uspe zliti s subtilno mistiko prizorišča, se nam na Sotočju ponovno obeta zvočna nirvana.
Pričujoči tekst je spisan za žal neizdan zbornik ob deseti obletnici Sajete. V skrajšani obliki je bil sicer objavljen v Tolminskem zborniku in glasilu centra MINK, tokrat pa z dveletno zamudo še v celoti.
Fifty five and still alive!
(Manuel Göttsching, 2007)
Bilo je nekoč, natančneje sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tik pred velikim pokom, ki je do takrat sicer žanrsko pestro, a kljub temu vsaj navidez kompaktno tvorbo, imenovano rock glasba, v nekaterih glavah za vedno presekal na dvoje in jo razdelil na prej in potem, ko je v Trstu gostoval nemški elektronski guru Klaus Schulze, takrat na ustvarjalnem vrhuncu. Poročilo o tem veledogodku je za takrat še glasbeno precej napredno revijo Stop spisal eden od »bralcev poročevalcev«, kot so poimenovali članke, ki so jih prispevali občasni, ponavadi ne tako strokovni in širši javnosti manj znani dopisniki. Na Koroškem, kjer sem takrat preživljal najstniška leta, se je nemška elektronska glasba, danes zgledno sortirana pod blagovno znamko Krautrock, v tem času že obilno poslušala in nekateri njeni akterji so bili med lokalno freakovsko mladino čaščeni bolj od najbolj razvpitih angloameriških zvezd. Schulze je bil v naših očeh zagotovo eden največjih, takoj za nespornimi prvaki psihedeličnega funka Can, zato mi je podatek iz Stopa, da se je tržaškega koncerta udeležilo skromnih šestdeset ljudi, takrat zvenel skrajno neverjetno. Če bi Klaus v tistem času obiskal Ravne ali Mežico, sem prepričan, da bi bilo poslušalcev vsaj dvakrat toliko in precejšnje število bi nas bilo tudi vsaj delno ali pa kar v celoti seznanjeno z njegovim opusom. Če bi bili o dogodku obveščeni vnaprej, pa bi se nas nekaj zanesenjakov zagotovo tudi odpravilo v nam takrat ne ravno bližnji Trst. Pozneje sem Schulzeja, enega od botrov sodobnega trancea, sicer vendarle uspel videti in slišati tudi v živo. Sredi devetdesetih je gostoval na oddelku za sproščanje odličnega münchenskega festivala sodobne plesne elektronike Rave City. Novi, techno populaciji je bil v spremni publikaciji predstavljen kot »Jurrasic legend… For those who know!«
Danes, dobro desetletje po zatonu rejva, na slovenskih tleh zgodovinski spomin na sicer od nekdaj rahlo obskurne, a za nadaljnji razvoj sodobne, predvsem elektronsko obarvane glasbe nadvse pomembne like iz sedemdesetih ohranja festival Sajeta. Da so se ti vizionarji znašli na festivalskem meniju, je bilo seveda nujno, da je v lokalnem tolminskem okolju bivala tudi kakšna, pa ne le ena, razgledana glava, vseeno pa verjetno nisem daleč od resnice, če zapišem, da je bil Tolmin dolga leta, vse do devetdesetih, v glasbenem smislu provinca, nagnjena predvsem k pravovernemu staremu rocku. Še iz vseslovenske prestolnice sicer skrbno odmerjeni pljunek punka ni nesel dlje kot do bližnje Idrije. Še sreča! Vladimir Jovanović, rock novinar, slikar in obenem tudi član beograjske Kozmetike, benda, ki je našel navdih predvsem v njujorškem podzemlju, artistični veji britanskega glama in monotoniji Porurja, je (avgusta ’78!) v 47. številki glasbene revije Džuboks zapisal: »Muzika grupe Can, kao i sličnih grupa, predstavlja muziku budućnosti.« In nekaj vrstic zatem še, da je ta glasba »jednom nogom u arhaičnoj hipi prošlosti a drugom u budućnosti, a ono između pripada novom talasu.« Do kakšnih grotesknih, a žal tudi vsenacionalno pogubnih rezultatov lahko pride, ko je v igri samo »ono između«, ko z leti otopi mladostni uporniški naboj in ostaneta le še obrtniška perfekcija in nepotešljiva sla po denarju, umanjkajo pa radovednost, raziskovalni duh in želja po kreaciji novega, pa kažejo ravno primeri nekaterih mojstrov lahkih not z idrijskega konca. Tolmin in z njim Sajeta tovrstnih teženj po prostituciji ne izražata. Stara lokalna ekipa je zaradi ignorance zgodovinskih pretresov že leta na svojem »motoričnem« tripu na sledi šestdesetih, nova generacija pa je sveža, neobremenjena, ukaželjna in ob umanjkanju »še pomnite tovariši« modrecev iz demokratizacijskih osemdesetih tudi brezmejno odprta za vse, kar se jim zdi dobro in pomembno, pa najsi bo to sveže ali iz pradavnine.
In kdo so te eminence iz polpretekle zgodovine, ki nam jih je v zadnjih letih servirala Sajeta? Poleg francoskega frippologa, filozofa Richarda Pinhasa, v sedemdesetih liderja pomembne francoske skupine Heldon, ki je obiskal Tolmin pred zdaj že davnimi šestimi leti, v družbo velikanov iz pretekle dobe vsekakor sodijo tudi s Tolminom in Čadrgom že zdavnaj pobrateni nemški freak’n’rollerji Embryo. Pod vodstvom odličnega vibrafonista in perkusionista Christiana Bucharda band neprekinjeno deluje že od konca šestdesetih. Zmes etna, jazza in rocka, ki jo gojijo že od samih začetkov, me ni nikdar fascinirala v tolikšni meri, kot je to uspelo njihovim prav tako bavarskim sodobnikom Amon Düül II ali Popol Vuh, so pa v začetku osemdesetih izdali briljanten, na naši lokalni sceni zelo vpliven dvojni album Embryo’s Reise, terenske posnetke z dvoletnega roadtripa po Afganistanu, Pakistanu in Indiji, ki je kljub temu, da je v tem času njihovo hipijevstvo delovalo rahlo arhaično, pozornim ušesom starega sveta odstrnil prenekatero novo obzorje. Tako nad ustvarjalnimi dometi kot tudi nad metafizično naravo današnje inačice banda se lahko kakšno zahtevnejše uho, vajeno radikalnejših prijemov, tudi bolj ali manj upravičeno zmrduje, a zame Buchard za vedno ostaja nesmrtni heroj in (predvsem v trenutkih, ko na koncertu njegova virtuoznost na vibrafonu zasije v vsej svoji veličini) sonični superstar.
Še pomembnejša pa sta gosta zadnjih dveh izdaj Sajete. Pred dvema letoma nas je s svojim obiskom počastil Hans-Joachim Roedelius, lani pa še Dieter Moebius, ki sta v sedemdesetih tvorila duet Cluster, z Michelom Rotherjem kot tretjim članom pa trio Harmonia. Vpliv omenjenih zasedb vse od začetka devetdesetih le še strmo raste, seveda pa tudi v sedemdesetih Moebius in Roedelius nista impresionirala le koroške ekipe, ampak tudi celo vrsto pomembnih glasbenih veličin, od dj Johna Peela, ki je njihove albume redno predstavljal v svojih vplivnih radijskih oddajah na londonskem BBC-ju, preko vedno odprtega in pozornega Briana Ena – ta je Harmonio v intervjujih razglašal za »the world’s most important rock group« -, do takrat še najstniških bodočih članov zasedb, kot sta Sonic Youth ali Red Hot Chili Peppers. Slednji so me še prav posebej presenetili, ko so na kompilacijski cd Red Hot Chili Peppers Jukebox, pred leti izdan za angleško glasbeno revijo Mojo, poleg svojih že znanih in prepoznanih funk, new wave in hard core favoritov in vplivov uvrstili tudi Harmonijin protopunk klasik Dino.
Tudi po razpadu omenjenih zasedb sta Moebius in Roedelius nadaljevala s ustvarjanjem odlične glasbe; Moebius predvsem v prvi polovici osemdesetih, ko je v sodelovanju z vizionarskim producentom Connyem Plankom izdal nekaj prelomnih plošč, centrifugalno zmes zgodnjeclusterijanske nevroze in kovaških ritmov takrat šele porajajočeg se techna, Roedelius pa je zašel v bolj pastoralne vode in je do danes nanizal že več kot šestdeset povečini zelo dobrih albumov, ki sicer niso vedno vrhunske mojstrovine, vsake toliko pa kakšen zablesti v prav nesluteni, že kar božanski lepoti. Nasploh je Roedelius zenovski lik, ki bi moje apetite zadovoljil že s samo pojavnostjo, tudi če na odru Sajete ne bi oddal niti enega samega tona. Sodeč po nekaterih odzivih na njegov nastop bi bilo morda tako celo bolje.
Pa še to. Lani, kmalu po Sajeti, je Ljubljano obiskal eden od domnevnih pionirjev, vrhunski šarlatan in popularizator elektronskega zvoka Jean-Michel Jarre. V Halo Tivoli je navlekel več kot štirideset analognih sintetizatorjev in ob bogati podpori svetlobnih efektov uprizoril predstavo, ki je navdušila marsikaterega Slovenca, tudi ustvarjalce in poznavalce. Sam se koncerta seveda nisem udeležil, sem pa z zanimanjem prisluhnil pokoncertnim vtisom prijateljev in znancev in ujel tudi nekaj kritiških refleksij. Ob sicer povsem razumljivi očaranosti nad veličastnostjo predstave je samo avtor zapisa v reviji Muska razmišljal na način, skladen z mojim. Že od albuma Oxygene namreč ni nobenega dvoma, da je vsej pompoznosti spektakla navkljub cesar v resnici gol. Pocukran, a prazen, zgolj mojster populizma in banalizacije, elektronski Goran Bregović. Za tistega, ki je v zadnjih dveh letih želel izrabiti priložnost in biti v bližini resničnih velikanov elektronskega zvoka, pravi naslov vsekakor ni bila Hala Tivoli, ampak Sotočje Soče in Tolminke.
Sajeta pa, sploh kar zadeva elektronsko glasbo, na meniju nima samo velikanov pretekle dobe, ampak vsako leto postreže tudi s sodobnimi avtorji, predvsem s predstavniki že nekaj časa zelo živahne dunajske in še vedno vodilne nemške scene. V to zgodbo sodita tudi koroška samorastnika Orton, za nas jetije še prav posebej pomembna, saj sta našo kljub vsemu le pasivno, zgolj konzumentsko izkušnjo razširila še na ustvarjalni, avtorski nivo. Resda šele v zrelih letih, a “who cares”!
Kljub temu, da festival razpolaga s skromnimi sredstvi, se je tako v zadnjih petih, šestih letih na Sajeti zvrstilo več pomembnih elektronskih koncertov kot v ljubljanskem kulturnem templju v vsej njegovi skoraj tridesetletni zgodovini. Tudi razlog mojega prvega obiska Sajete leta 2003 je vezan na elektro zvok, ki sta ga tisti večer obetala proizvesti dunajski Radian in predvsem »Beach Boy from Vienna« Christian Fennesz. Ta je prišel, videl in zmagal na krilih svojega takrat še svežega, verjetno najbolj popoidnega in meni vsekakor najljubšega albuma Endless Summer. Popolno zlitje zvoka z mistično naravo je porodilo enega najlepših glasbenih doživetij v mojem življenju. Od te noči je zame Sotočje hram in jaz vernik. Yoo Doo Right!
17.05.2009
* tekst je bil poslan v objavo pred letošnjim festivalom, vendar nam ga zaradi neopravičljivih razlogov ni uspelo objaviti prej, za kar se avtorju iskreno opravičujem(Tit Podobnik, odg. ur.)
