Amy Winehouse

V mojem življenju je glasba tista, v kateri sem lahko popolnoma odkrita, vse do točke, ko nekaterih pesmi včasih ne želim več peti, ker so tako surove. Ni me strah svoje ranljive podobe. Pišem o rečeh, ki jih čustveno ne uspem predelati – in potem se počutim bolje,« je povedala Amy Winehouse za letošnji januarski Mojo*.

Medtem ko Amy Winehouse večina spoznava po škandalih, v katere vedno znova zapada, sem sama na njene glasbene čare padla nekega nepozabnega februarskega dne v ploščarni Sister Ray v londonskem Sohu. Med tavanjem med predobro obloženimi policami se je iz zvočnikov pritihotapil in me zagrabil komad You Know I’m No Good. Katapultiralo me je do prodajalca, kaj, za vraga, poslušamo. Odgovor sem ponovila in si zapomnila ime. V naslednjih dneh sem ga redno videvala na ovitku plošče Back To Black, ki so jo druge trgovine že prodajale ugodno – izšla je nekaj mesecev prej in že je napočil čas za razne potrošniške akcije. Zanimiva pojava, dekle iz sedanjosti torej. Dotlej na podlagi slišanega komada namreč nisem imela pojma, ali je iz tega časa ali pa sem iz zakladnice zgodovine popularne glasbe še nekaj prešpricala. Ko sem priletela v naročje domače grude, sem jo prècej zagledala še na eni od TV-postaj z videom za isto pesem. Na internetu sem izbrskala, da je svoj prvenec Frank izdala leta 2003, oboje sem si priskrbela in prišla do spoznanja, da je punca precej tipičen produkt tega našega časa. Tako kot Interpol, Editors, Strokes in še kdo precej neotesano in mlakobno reinterpretirajo postpunkovsko obdobje, kot mnogi drugi glasbeniki na novo odkrivajo še marsikatero drugo zvrst glasbe sedanjim generacijam z novimi prijemi, se je Amy Winehouse zatekla v vrhunce obdobij, ko so popularnoglasbeno zapuščino najbolj izdatno bogatile jazzovske, bluesovske in soulovske beznice, Harlem, Motown, New Orleans, Stax. Zanjo ne najdem boljše definicije od tiste, ki sem jo srečala na internetu: »It’s soul, jazz, and blues with a bottle of booze.« Kot da bi tam preživela svojo mladost, če ne bi imela ob izdaji prvenca borih 19.

Na svojem pohodu je punca iz severnega Londona oborožena s tistimi pravimi atributi, ki so v svoji življenjskosti za medije privlačni, saj so za deklarirano liberalno dimenzijo kapitalizma vseeno moteči in zgražanja vredni. V vsej svoji rumenosti poročanje o njej vedno bolj vleče pozornost od srži njenega glasbenega outputa. Čeprav je punca obdarjena s fantastičnim glasom, suvereno interpretacijo in talentom za pisanje komadov, se pozornost vse bolj nagiba na njeno kaotično zasebno življenje, prepojeno s prepovedanimi substancami in nespodobnimi aferami. Zadeve gredo v take temačnosti, da se je reviji Mojo njen lastni oče potožil, kako se boji, da se ji bo zgodilo kaj res hudega, da pa se na vso srečo vendarle še ni. Ob vseh teh škandalih?! Zadnje leto zapada iz ene v drugo »pikanterijo« in prav te so jo pripeljale do naslova največje famme impossible tega trenutka. Teh ni mogoče vreči iz vseprisotne degradirane kulture in dekadentne realnosti, zato je toliko bolj prikladno, da se bo po zadnjih napovedih v duetu spajdašila prav s splošno prepoznanim nebodigatreba Petom Dohertyjem. Sama vse te nesrečne in napete elemente iz svojega sistema ne uspe izvleči, nasprotno, do konca jih izžame in uporabi za glasbeno ustvarjanje, tako da se iz tega izcimi kopica ljubezenskih in drogeraških izpovedi, polnih razočaranj, upanja, varanja, kontriranja, zablod in kesanja. Amy se nam razdaja do konca, poje samo o rečeh, do katerih ima oseben odnos, ki so ji pustile pečat, jo premaknile, jo vrgle na dno, jo ponesle v višave. Bistvo pa se vendarle skriva v ugotovitvi: »I should just be my own best friend, Not fuck myself in the head with stupid men.« Kot zaprisežena mazohistka z vsem arzenalom servira pesmi, ki so iskrene, krvave in se jim ni mogoče upreti. Je odkrito, duhovito, s substancami prepojeno in ranljivo bitje, ki je bilo sredi novembra na otvoritvenem koncertu doslej svoje največje turneje prvič brez spremljave svojega moža. Publika jo je na tem koncertu v Birminghamu izžvižgala, ona pa je vanjo obupano zalučala mikrofonsko stojalo. Zaradi takih izpadov in vedno pogostejše prakse odpovedovanja koncertov jo mnogi direktno z odra pošiljajo v bolnišnico. Kot da v komadu Rehab ni dovolj jasno povedala: »No, no, no.« Ob njeni zgodbi ne bi smeli pozabiti, kako se je pisalo Billie Holiday, Jimu Morrisonu, Jimiju Hendrixu, Johnnyju Cashu in številnim drugim glasbenim legendam. Za njimi je ostala nepozabna glasba, njihove blodnje pa so zgolj detajli iz ozadja. Amy ustvarja takšno glasbo, na katero bi tripali tudi pred 40 leti in na katero bodo prav tako tripali čez 40 let, kot to počnemo danes. Naš čas izdaja le njen besednjak.

 

*iz arhiva tiskanih Musk(v izdaji GMS)

Share