Vse se spreminja, le The Fall ostajajo isti, bi lahko zapisali ob 28. rednem albumu neuničljivega Marka E. Smitha in njegovih pomagačev. In kdo je lahko pričakoval, da bi se The Fall spremenili in kdo bi si to navsezadnje sploh želel? Potrebujemo jih natanko take, kot so – nespremenljive in dosledne.
The Fall so ena redkih skupin s konca sedemdesetih, ki je stalno dejavna in v vsem tem času praktično ni izgubila kompasa. Še vedno ponujajo pravo lekcijo večini, ki se na vso moč trudi biti sodobna, vsakič drugačna in sveža, pomlajena in zrela obenem. Obenem pa vsi pozabljajo na samo bistvo, ki ga naravnost uteleša Mark E. Smith. Požvižga se na pričakovanja drugih, na »novo« v popularni glasbi, na pravila »dobrega« petja, vse, kar potrebuje, je trdna, kompaktna podlaga in že stresa cinične opazke, jedke komentarje in med vrsticami tudi samoironične prebliske. Kolikor ga neangleški poslušalci sploh lahko razumemo. Njegovo godrnjanje, bentenje in momljanje otežuje že razumevanje besed, kaj šele sporočil. Ampak kaj bi to, The Fall ni potrebno povsem razumeti, da bi jih dojeli. Način interpretacije, žar in zanos, ki ga Mark širi pri triinpetdesetih letih, zadošča. Sedaj, ko se je tudi zasedba končno utrdila, se lahko začne pravi ples.
Torej, navklub tej pregovorni istosti še vedno ostajajo odlični in nekaj manj odlični The Fall. Nekaj te razlike pade na prej omenjeno pretočnost članstva, Mark E. Smith je namreč zahteven vodja, demokracija v njegovi skupini ne obstaja. Ostali se morajo hočeš nočeš podrediti preprostemu diktatu: zahtevi po goli repeticiji, izleti posameznikov so prepovedani. Kdor krši ukaz, je kaj hitro zunaj. Očitno se tega tokratna zasedba dobro zaveda, skupaj so namreč že zadnje štiri plošče. Rekord.
Uvodni, najosnovnejši tričetrtinski boben, takoj napove nadaljevanje istega načela Fall z večine prejšnjih plošč. Pa vendarle je igra tokrat bolj samozavestna, sproščena in trdna obenem, skupina je razigrana in udarna, kjer je to potrebno, ali celo sentimentalna v redkih trenutkih osebne izpovedi. Lahko nepopustljivo praši bazični punk v Slippy Floor, lahko se celo potopi v garažni lo-fi zvok v uvodnem delu trodelne skladbe Bury, še najbolj dodelana je Cowboy George, ki bi jo po novostih hlepeč poslušalec še vedno označil za preveč retro, zastarelo, preživeto. Za Marka E. Smitha bi se glasbeno čas lahko ustavil tudi pred tridesetimi leti, kar mestoma eksplicitno pokaže z izbrano priredbo. Tokrat je to Funnel Of Love, ki jo je prva pela pevka Wanda Jackson že leta 1961, nedavno jo je v filmu Rokenroler uporabil tudi Guy Ritchie. Pesem je v izvedbi The Fall najbližje tistemu, kar bi lahko označili za uspešnico ali vsaj pesem, ki nekoliko sprosti sicer angažiran album. Mogoče je tu celo kanček preračunljivosti, vaba za poslušalca, ki se nemara prvič sreča z njimi. Drugih, že zapriseženih ljubiteljev The Fall ni potrebno več prepričevati. Dobro vemo, kaj dobimo in doslej nas še niso razočarali. Le kako naj bi jim to uspelo?
