Cesaria Evora 1941 – 2011

(iz arhiva tiskanih Musk, št. 10-97)

 

“Cesaria je bila tedaj še divja,” se spominja Da Silva. “Ni vedela prav, kako se drži mikrofon, niti, kako se pride na oder. Bila je sramežljiva, med nastopom se ni niti ganila in sintetizatorji so jo tako dražili, da smo včasih morali znižati moč mikrofona, saj je nenehno, ves koncert zabavljala čeznje.”

Desetletje zatem je Cesaria Evora nastopila v Ljubljani, pred legendarno polnimi drugogodbenimi Križankami. Vedela je, kako se drži mikrofon in kako se pride na oder, kako se med petjem pokadi cigareto in kako udobno je biti bosih nog- sintetizator pa je ostal nekje v preteklih dneh… Pred koncertom sva se v nekem ljubljanskem hotelu takole pomenkovali:

Dober dan. Kako se počutite v Ljubljani?

Prvič sem tu in še nisem videla veliko, le nekaj trgovin okoli hotela. Mesto se mi zdi simpatično, všeč mi je, ker je hotel blizu trgovin, saj se lahko sprehajam in stikam po njih.

V Ljubljano ste prileteli s turneje po Avstraliji, kako je bilo na tistem daljnem koncu sveta?

Turneja se je začela v Braziliji, nato smo nastopali v Londonu, Švici in nazadnje v Avstraliji, kjer mi je bilo zelo všeč. Občinstvo me je toplo sprejelo, samo Avstralija je tako zelo daleč, zato je bila turneja tam precej naporna predvsem zaradi časovne razlike, ki povsem pomeša ritem spanca. Sicer pa je bilo v Avstraliji zelo lepo.

V predprodaji so prodali že 1700 vstopnic za vaš koncert, tako se zdi, da bo v Ljubljani rekorden obisk koncerta.

Vedno nastopam pred polno in razprodano dvorano, le da je število obiskovalcev pač odvisno od velikosti dvorane. Seveda sem zelo zadovoljna in srečna, da bo ljubljanski koncert tako dobro obiskan, sploh ker je to moj prvi nastop v teh krajih. Ne vem sicer, ali bo v Ljubljani rekordno število obiskovalcev, saj sem na mnogo koncertih na Portugalskem in v Franciji nastopila v velikih dvoranah, največ ljudi je sprejela pariška Olimpija, in sicer 2200; torej ima Ljubljana še vedno možnost, da postavi rekord. Kakor koli – zanimanje je res dobro znamenje za prihodnost.

Morda malce nenavadno vprašanje – kaj ste pomislili, ko ste se danes zjutraj prebudili?

Vstala sem, se uredila in popila kavo ter pozajtrkovala, saj je zajtrk zame zelo pomemben, kajti če ne zajtrkujem, se ves dan počutim slabo; potem pa sem razmišljala o temle intervjuju, saj je bil dogovorjen relativno zgodaj (za glasbenika) zjutraj, poleg tega pa sem že mislila, da bom šla iz Ljubljane, ne da bi me zaprosili za vsaj en razgovor.

Od kod vsa ta dolga leta življenja z glasbo in petja črpate čustvo, ki ga v glasbi razdajate v glasu – dan za dnem, leto za letom, desetletje za desetletjem, ne da bi vam ga zmanjkalo?

Čustvo, ki ga razdajam, je zelenortsko čustvo, čustvo te dežele, ki je zelo globoko, bodi glasbenik ali pa kar koli drugega, to je občutek, ki ga dežela daje otrokom vse od zibelke. To čustvo ni samo moje, posebno, ampak je tipično zelenortsko. Kapverdi so dežela izseljevanja, migracije v tujino so zaradi revščine silne, in ko igram Zelenortčanom po svetu, pridejo po koncertu k meni in se mi zahvalijo, da sem jim iz daljnega doma spet prinesla domačo glasbo, domače čustvo – na koncert, na radio in na televizijo.

Morda je res zelenortsko čustvo, in ne le vaše, in vendar je razlika. Namreč: precej sem poslušala tamkajšnjo glasbo, a se mi zdite posebni predvsem zato, ker to, sicer lepo in otožno glasbo, žlahtnite prav z glasom in predvsem s polnokrvnejšim čustvom, ki veje iz glasu, tako da je vaša glasba izrazitejša, silovitejša.

Morebiti je v mojem glasu in petju res kaj posebnega, saj sem že za mlada imela srečo, da so me ljudje cenili, da so cenili moje petje kot nekaj posebnega: domači Kapverdčani in tujci, ki so pripotovali in odpotovali s številnimi ladjami, ki se pri nas ustavljajo. Ko sem prišla v Francijo in so ljudje vzljubili mojo glasbo, so me pogosto vpraševali, če sem začudena, da jo imajo tako radi. Vendar sem jim odgovarjala, da me ni začudilo, saj sem bila že vajena, da moje petje vzljubijo tujci: vsi ti Francozi, Italijani, Evropejci, ki so prihajali na Zelenortske otoke in me poslušali, ko sem pela na čezoceanskih ladjah, v domačih barih in ob raznoterih uradnih državniških priložnostih.

Trideset let ste peli doma, cenjena, a neznana in nepriznana, v revščini, preden vas je po dolgotrajni karieri v bedi in senci vendarle odkril svet in vas postavil med zvezde. Od kod ste črpali moč vztrajanja in kako ste sprejeli nenadni vzpon po tako dolgi in trnovi poti?

Moč vztrajanja sem črpala predvsem iz ljubezni do glasbe in seveda iz vzpodbujanja ljudi, ki so cenili moj glas, moje petje, mojo glasbo in mene samo. Toda kljub temu me je na neki točki nepriznanje strlo, tako da sem za deset, enajst let povsem prenehala peti. Vendar mi je tudi to krizo uspelo preživeti in se izvleči iz nje. Čeprav sem živela v deželi, ki je zelo revna, sem se vedno nekako znašla, da sem preživela iz dneva v dan, sicer v revščini, a ponosna.

In kdaj ste začeli peti ter predvsem – kako?

Ah, zelo zelo mlada – ko mi je bilo šestnajst let. Tedaj sem hodila s fantom, ki je igral kitaro, in on je odkril moj glas in talent za petje ter me motiviral, da sem začela ta dar resneje jemati; s fantom sem začela kmalu tudi nastopati. Nato sem več kot trideset let pela na rodnem otoku Sao Vicente – vsepovsod, kjer je igrala glasba, tam sem pela: v barih, na plaži, na ladjah, ki so prihajale, pa tudi na gala večerih ob državniških obiskih. Ko imaš navdih, ko želiš peti, kraj, kjer poješ, sploh ni pomemben – poješ lahko kjer koli in komur koli, četudi le zvezdam na nebu. Poleg tega sem za lokalni radio posnela nekaj pesmi že v šestdesetih in še v kolonialnih časih Portugalske.

Res? Ali bodo ti stari posnetki kdaj morda tudi izšli na retrospektivni plošči? Ali morda mislite na kaj takega ali celo pripravljate?

Ne, ne, na kraj pameti mi ne bi padlo. To so le posnetki za lokalni radio, nikakor ne diskografske kakovosti.

Že mogoče, toda takšne posnetke vse bolj izdajajo in ljudje bi verjetno radi spoznali tudi Cesario iz šestdesetih, navadno je zanimivo slišati stare posnetke izvajalcev, iz časov, ko so bili po svetu še neznani.

No ja, odkrila sem dve stari mali plošči in ju celo dala zastopniku Joseju Da Silvi, vendar posnetki, ki sem jih naredila na Sao Vicentu, niso plošče, to na Zelenortskih otokih ni bilo mogoče, saj ni bilo pravega studia. A tamkajšnji radio jih še ima in jih celo kdaj pa kdaj zvrti. Kdo ve – morda jih bo nekega dne celo mogoče izdati in z njimi postreči tudi ljudem, ki jih ne morejo slišati z našega lokalnega radia.

Z Josejem Da Silvo, ki vas je popeljal v Francijo, ste se srečali v restavraciji Bane v Lizboni. Kje pa ste srečali Zelenortčana Bano, morda na otokih? In kako je prišlo do povabila, naj igrate v njegovi restavraciji v Lizboni?

Tedaj sem Bano poznala že dolgo dolgo, saj je ne le s Kapverdov, ampak celo iz mojega Sao Vicenta, in tako sva stara dobra znanca. Bana je bil skoz med Lizbono in otoki ter novačil muzikante – in 87-ega je tudi mene povabil na Portugalsko, da bi zanj posnela ploščo in z njim tudi nastopala v njegovi restavraciji zvečer, ponoči pa sva še vso noč vrtela plošče v Banovi diskoteki pod restavracijo. In tam, pri Bani, sem po naključju srečala tudi Da Silvo.

Pravkar sem prebrala vašo biografijo, ki jo je napisala Veronique Mortaigne; zelo mi je všeč, kar sem o prebrala o vašem življenju.

Najprej bi pripomnila: ta biografija ne opisuje mojega življenja, ampak samo majcen, drobcen delček, kajti življenja je mnogo več, kot ga lahko opišeš v knjigi, predvsem pa je veliko stvari, ki jih ne pripoveduješ, ne poveš svetu, saj so tvoje, intimne – in morajo ostati v tebi. Biografija je nastala po dogovoru med menoj, Josejem in Veronique, priprave so trajale kar dolga tri leta, ko se je Veronique pogovarjala z mano, in sicer v Franciji, na Portugalskem, na Zelenortskih otokih, pogovarjala se je tudi z mojo mamo in družino, pa z znanci in sodelavci, z ljudmi, ki so me obkrožali vedno in vsepovsod.

Ob prebiranju sem dobila občutek, da zelo cenite ženski del družine in da imate iskreno radi (pokojno) babico in (še živo) mamo?

Družinska povezanost je res velika, saj sem z njima živela praktično vse življenje, pri mami in očetovi mami, torej babici. Družina mi je pomembna, saj je bilo tudi polno bratov in sestra, zato je bila tudi hiša vedno polna otrok.

V biografiji sem prebrala, da ste na odru precej odmaknjeni, distancirani, a vendar po svoje topli. Zato me za konec zanima – kako je na vašem koncertu?

Na koncertu vedno ostanem na svojem mestu, tam, kjer moram biti, kjer pojem – torej na odru, k ozračju pa veliko prispeva dvorana. Všeč so mi intimnejša prizorišča, kjer so ljudje bliže, zato je ozračje pristnejše in toplejše, vendar so mi všeč tudi večje dvorane, kjer je publika na nogah in vzpostavi stik. Včasih občinstvu kaj pripovedujem, a me ne razumejo in se šalijo. Tudi jaz se šalim.

Ne vem še, kako je na koncertu, a nepoznavanje jezika v besedilih pesmi ne moti, saj se zdi, da z občutenjem in glasom popolnoma razjasnite pomen neznanih besed.

To je moj edini način in edini jezik, v katerem se morem izražati – že kar sem začela.

Nato je Evora opazila moj maroški obesek – roko Fatime z dvema palcema – in pokazala svojega, skoraj povsem enakega, ter povprašala, če je res, da prinaša srečo. Pritrdila sem ji, da tako vsaj pravijo, in dodala, da mi je stari gnavi iz Maroka dejal, da odvrača nesrečo in preprečuje, da bi osebi, ki nosi obesek, kdo storil kaj zlega. Namuznila se je, da upa, da ji nihče noče nič hudega.

 

Share