Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Drugič v novi sezoni.
Avtor vseh fotografij je Žiga Koritnik.
Nianse in drobci mojega spomina na 15. edicijo Druge godbe so že zdavnaj zbledeli, nekaj pa jih še obstaja in ti bodo ostali za zmeraj zapisani v ušesne vijuge. Eden izmed njih se oglaša iz zakajenega, polnočnega kluba K4. Njegovo svilnato mehko, a čvrsto štimco, kristalno in bistro kot studenčnico, še danes slišim. Slišim jo vsakič, ko zapoje Brina Vogelnik. V dobrem desetletju se je iz plahega dekleta prelevila v zrelo, samosvojo in mednarodno uveljavljeno interpretinjo ljudskih oziroma tistih avtorskih pesmi, ki tradicionalne glasbeno-pesemske motive razume kot okostje, iz katerega rasteta tudi meso in kri sedanjosti. Letos je slekla svojo kožo in se nam prvikrat razgalila tudi skozi tisto, kar je najbolj njeno – svoje pesmi. Preden ji zraste nova koža in dokler je tretji album skupine Brina še svež, zaplava skozi sedmero rek vprašanj.
ENA Od tvojega nastopa s Šišensko bajko na Drugi godbi leta 1999 (v K4) do drugogodbaške premiere Slečene kože v Kinu Šiška letošnjega novembra je minilo dobrih 12 let. Kako gledaš na to prehojeno pot? Katera so tista najpomembnejša spoznanja, do katerih si se dokopala preko koncertiranja po svetu, srečevanj in sodelovanj z najrazličnejšimi glasbeniki, organizatorji in občinstvom, preko raziskovanja muzike, sebe v muziki in še česa?
BRINA 1 Letos sem bila naprošena, da za arhiv revije Muska pošljem mp3 pesmi iz vsake zasedbe, ki so bile na moji poti predstavljene v reviji. Od Šišenske bajke, Brine & Stringsov do Brine. Sem se kar zamislila, ker sem s preposlušanjem starih posnetkov dobila širšo sliko, kaj vse se je zgodilo na tej poti, kako je zorel moj glas in kako sem z njim rasla jaz.
Slišim, kako sem pri Šišenski bajki pazila, da bi vse pravilno odpela. Isto pesem sem večkrat odpela na isti način. Že kot otrok sem bila strašno zahtevna do svojega petja. Glas mi je ponujal neizmerne možnosti, fušati nisem znala in zato so bile meje tega, kaj je prav in kaj narobe, v moji glavi postavljene precej visoko. Zdaj se vse bolj igram, raziskujem, sem bolj sproščena in to se pozna tudi pri glasbi. Zakaj bi isto pesem drugič odpela isto, če se takrat drugače počutim?
Druga godba je nekako vezni člen cele zgodbe, ves čas je bila nekako prisotna. Najprej zgolj s ponujeno priložnostjo, da se prvič predstavim na večjem samostojnem koncertu s Šišensko bajko na festivalu, ki mi je takrat pomenil vse. Potem mi je ves čas stala ob strani, me spodbujala in mi puščala svobodo pri ustvarjanju. Ob Brini & Stringsih je bila prisotna z organiziranjem naših koncertov na mednarodnih festivalih po Evropi, kasneje pri Brini je postala tudi naša založba.
Nove pesmi te polnijo, polnijo te koncerti, tako posameznika kot vse skupaj v bendu. Vsakič se povzpneš na novo stopnico, želiš odkriti nekaj novega, pa ne gre vedno vse gladko. Več kot ljudi je v bendu, več je vizij in treba se je naučiti poslušati drug drugega, najti način kako skupaj naprej. To so take lepe, sladke zmage.
Vesela sem, da je Brina zahteven bend. Včasih je težko ugoditi vsem v bendu, potem pa se na koncu tako enostavno vse sestavi. Čuti se, da ne drobencljamo na istem mestu. Razlika med albumi, med našim dojemanjem glasbe in komuniciranjem z njo se mi zdi opazna.
DVE V začetku novega milenija ste se osnovale kar tri skupine mlajše generacije (poleg tvoje Šišenske Bajke in kasneje Brine še Katalena in Terrafolk), ki ste vsaka po svoje pomembno vplivale na percepcijo in samo transformacijo ljudske muzike ter jo umestile v sodoben čas in prostor, jo približale urbanemu ušesu. Kako danes (z distanco in refleksivno) dojemaš to vaše početje, kaj se je v teh letih spremenilo, kakšen je tvoj doprinos k razmahu moderne ljudske godbe oz. tisti, ki črpa iz ljudskega? Nekateri novinarji radi govorijo o domači “etno sceni” (karkoli to že je). Se vidiš kot del te “scene”? Neguješ stike z ostalimi (prej omenjenimi) skupinami?
BRINA 2 Brina, Katalena in Terrafolk smo bili takrat res nek trojček. Zelo pogosto so nas novinarji in poslušalci omenili v isti sapi in zraven dodali oznako slovenski etno. Jaz sem se hitro vsega tega navadila in mi je bilo kmalu čisto domače, čeprav se nikoli nisem počutila, da bi pripadala neki sceni. Mi smo samo delali glasbo in koncertirali. Pa vendar se je z nami nekaj premaknilo. Vsaka od teh treh skupin je našla svojstven izraz, ki mu je zvesta še danes. Upali smo si biti svoji, predelati ljudsko pesem, kakor smo jo slišali; in vsak od nas jo je slišal drugače. Morda so nam ta iskrenost v glasbi, neobremenjenost in zaljubljenost v tisto kar delamo, pa tudi pravi čas, odprli vrata v svet. In moja izkušnja s koncerti na festivalih je fantastična – dobro vzdušje v bendu, krasna publika in če je organizator poskrbel še za skrbno pripravo tehničnih podrobnosti in dobro hrano, je bila zmaga neizogibna.
Danes se mi zdijo meje manj zabrisane. Vsi bi vse malo pomešali – znotraj glasbe, scene, žanrov. Glasbeniki se sprehajajo med bendi, prepletajo, prihaja do vse več in različnih sodelovanj in ni pomembno, iz kakšnega ozadja prihajaš, kar se mi zdi dobro. Tu so veliki projekti kot na primer Sounds of Slovenia, kjer so napaberkovani glasbeniki in pevci iz vsepovsod. Slovenska etno oziroma kakršna koli glasbena scena zame pomeni samo to, da pač ustvarjamo v Sloveniji. Potem pa se z gostovanji te scene malo pomešajo še izven naših meja.
TRI Dolgoletni sodelavec, prijatelj in spremljevalec tvoje glasbene poti je kitarist Luka Ropret (s katerim si sodelovala že pri Šišenski bajki in pri Bisergori), Graščakinjo si posnela z godalci String.si, ustalila pa si se z ekipo vrhunskih glasbenikov, ki so tvoji muziki dodali močan jazz in world music pečat. S to ekipo ste se po plošči Mlado leto in še bolj po Pasji legendi vklopili v svetovne world music trende. Kakšna je vaša zgodba, vaša skupna evolucija, kako ste razvijali in razvijate zvok benda, kako gradite komade?
BRINA 3 Pri Stringsih je bil Vlado Batista avtor vseh aranžmajev. Pri vseh ostalih bendih smo nekako skupaj aranžirali pesmi. Vsak je iskal svojo linijo in potem se je to združilo v pesem. Z Brino smo za spremembo poskusili pri ustvarjanju za nov album Slečena koža drug pristop. Pesmi smo si razdelili in vsak naj bi pripravil svojo. Pa se ni čisto izšlo. Smo bend, ki rajši dela aranžmaje skupaj. Tudi način snemanja je tak. Najbolje delujemo, ko smo vsi skupaj, se poslušamo, igramo in pustimo, da se zgodi, kar se ima za zgoditi.
Drugače pa je zelo opazna razlika pri skladanju in igranju za Mlado leto, ko smo šele na sveže prišli skupaj, in pri kasnejših ploščah. Prvi meseci so bili kar stresni, vsi smo ogromno vlagali v Mlado leto in nismo vedeli kaj naj pričakujemo. Govorili smo si, da smo bend, a dokler se po parih mesecih vaj in snemanja niso začeli prvi koncerti, smo se počutili bolj kot del nekega projekta. Pri Pasji legendi smo se že bolje poznali in je bilo tudi snemanje čisto drugačno. Teden smo skupaj preživeli v Dekanih, se družili, snemali. Jaz sem bila še nekoliko prezahtevna do sebe, želela sem perfekcijo svojega glasu in zato je bilo tisto snemanje kar stresno. Nisem imela kakršnih koli težav s petjem, le obremenjevala sem se včasih čisto brez veze.
Slečena koža pa je bil še en pomemben korak naprej. In veliko bremena je nase prevzel producent Chris Eckman. Tako smo lahko mi na snemanju samo še uživali. Pesmi so nastajale počasi in nekajkrat smo jih že mislili posneti, pa se ni izšlo. Medtem pa so se lepo usedle v prste in grlo. Na snemanju sem morala paziti, kako najti pravo mero med obremenjenostjo glasilk in počitkom. Vedno namreč snemamo v živo in ne nasnemavamo, kar pomeni, da jaz ves čas na polno pojem in to celo telo čisto izčrpa.
Po Pasji legendi sem morala zaradi preobremenjenosti glasilk kar lep čas počivati. Šele po treh mesecih sem v njih spet začutila pravo moč. Pri Slečeni koži se je bolj prijazno izšlo.
ŠTIRI Lahko trdiš, da je za prodor Brine na lestvice world glasbe in na odre world music festivalov po svetu zaslužna Druga godba in z njo povezan menedžment? Slovenija, kot vemo, ni kak pomemben igralec v kolesju globalne world music mašinerije, zato me zanima, kakšne pogoje mora izpolnjevati bend iz neke male države, da postane opažen v pomembnejših segmentih world music infrastrukture (turneje, koncerti, radijsko predvajanje, revije ipd.)? Kakšno vlogo pri tem igrajo razni botri, meceni, podporniki, promotorji, pa nenazadnje tudi sreča biti na pravem mestu ob pravem času? Verjetno so k vaši širši prepoznavnosti nekolikanj pripomogle tudi simpatije pokojnega BBC-jev glasbenega urednika Charlija Gilletta?
BRINA 4 Najprej je seveda pomemben bend in njegova glasba. Mi imamo nekaj edinstvenega, razpoznaven Brinin izraz, smo iskreni in z glasbo želimo nekaj povedati, čeprav samo igramo. Druga godba je vsekakor zaslužna zato, da so nas opazili zunaj. Ogromno znanja in truda je vložila, da so nas povabili na gostovanja, ocenili naše albume v priznanih revijah. Vsako leto smo bili prisotni na njeni stojnici na Womexu. Vedeti moraš tudi komu in kdaj ponuditi nek projekt, da te opazijo. Na trgu je namreč ogromno ponudbe, zato si je težko izboriti svoje mesto v njem. Vsakič je lažje, ker te poznajo od prej, vseeno pa moraš vsakič spet na novo “mahati naokoli”, da te opazijo. Potem so tu organizatorji festivalov, ki so povezani, se med sabo pogovarjajo in tako pridejo do novosti na trgu. Včasih potem naletiš na kakega Charlija Gilleta in to se pozna. Po njem so se zgledovali mnogi v tem prostoru in po vabilu v njegovo oddajo na BBC se je o nas razvedelo po Evropi, pristali smo na mnogih glasbenih lestvicah. On pa je čisto slučajno prišel do našega albuma in se vanj zaljubil. Podobno se je zgodilo z Graščakinjo, ko so jo na radiu ORF razglasili za odkritje leta.
PET Od Pasje legende do Slečene kože je minilo pet let. Kaj se je ta čas dogajalo z Brino? Od kje potreba po slačenju, razgaljenju, levitvi? Kaj je bilo potrebno sleči, izleviti, da je nastala Slečena koža? Zdi se, da sugestiven, predirljivo mehak pogled iz naslovnice novega cedeja več zakriva kot odkriva. Koža se razgali šele na hrbtni strani ovitka, ni pa tvoja, kajne?
BRINA 5 Res je, razgaljena koža na zadnji strain ovitka je Jelenina. Saj je tudi ona del Brine. Zdi se, da smo veliko časa posvetili razmišljanju o tem, kako naprej, kako preseči Pasjo legendo. Vmes se nam je pridružil še bobnar Aleš Rendla in z njim smo prepotovali Mehiko, ZDA in Španijo. Tisto je bil čisto drug bend, intenzivnost je bila drugačna kot je danes. V naši glasbi je bila že kar gneča, vendar pa so bobni dajali trdnost in gnali pesmi naprej. Jaz sem takrat čutila, kakor da mi tlakujejo tla, po katerih se sprehajam z glasilkami.
Vmes sem zaključila svojo plastelinsko animacijo na pesem Diyore iz Mladega leta in z njo magistrirala. Zagovor sem imela ravno po turneji v Mehiki, za zagovorom je sledila domača Druga godba in turneja po ZDA. Bilo je zelo napeto in na koncu sem bila izmučena. Tako sem si vzela leto pavze.
Sledile so priprave za nov album. Eno snemanje smo imeli pri Ninu v studiu Glasbeni Arboretum. Tam je nastala Katica, ki smo jo kasneje uvrstili na album. Planirali smo tudi snemanje plošče v živo v Kinu Šiška, pa sem zbolela in je vse skupaj padlo v vodo. Še dobro, ker smo potem povabili Chrisa Eckmana za našega producenta in od takrat so stvari zelo lepo tekle. Ves ta čas pa smo rasli. Raslo je naše spoštovanje, dajemo si veliko prostora in si krijemo hrbet. Predvsem pa uživamo. Na odru ni nobenih zadržkov več, glava je prazna in koža slečena.
ŠEST Z novo ploščo si se še bolj oddaljila od koncepta ljudskega in bila si prva, ki je poleg glasbenih aranžmajev spreminjala tudi besedila ljudskih pesmi ter jih udomačila v svoji, ljubljanski govorici. Tekstovna vivisekcija in predrugačenje besedil ljudskih pesmi je morda še bolj zahteven proces (tudi zaradi ideoloških razlogov) od glasbenega aranžiranja. Se strinjaš? V Slečeni koži se ljudska metaforika in zgodbe sopostavljajo (celo umikajo) tvojim lastnim doživetjem in upesnjevanjem sporočilnosti teh zgodb. Kako težko je prepesniti ljudsko pesem? Kaj je tisto, kar po tvojem mnenju mora ostati tudi po tvoji besedilni kirurgiji? Poleg prepesnjenih ljudskih besedil sta dva komada čisto avtorska (Angel, Slečena koža). Lahko primerjaš tak način “songwritinga” s tistim, ki se konkretno opira na neke znane ljudske motive, zgodbe, sporočila?
BRINA 6 Vsaka pesem ima svoje zakonitosti, ne glede na to ali je ljudskega izvora, mešanka ali avtorska. Pesmi najprej prisluhnem, ji sledim kot me nagovarja. Pri obdelavi ljudske pesmi sem si morda vzela veliko svobode, ker sem opazovala Eko (mama Brine Vogelnik – op. K.J.), kako jih ona poustvarja in pri svojem poustvarjanju sem se počutila še bolj samozavestno. Ona je bila bolj dosledna do originalnih zapisov. Mene ni skrbelo, če v pesem preveč posegam, dokler ji prisluhnem in ji sledim. Sama se nisem opredeljevala kot ljudska pevka, tako so me označili drugi. Predano sem se posvečala interpretaciji in iskala način, kako bi jo najbolje začutila. Počutila sem se dolžna razumeti in se zliti z vsako pesmijo. Zato sem jih “prežvekovala”, jih udomačila v svoje narečje.
Tokrat smo na album prvič uvrstili moji avtorski pesmi. Težje je, ker se za njo ne moreš skriti. Pri ljudski pesmi se lahko izgovarjaš na preživele zgodbe naših prednikov, vendar pa pesem, ki jo napišeš sam, si ti. Tako da sem se že zaradi tega počutila razgaljeno. Najtežje mi jih je bilo zapeti in jih predstaviti na vajah z bendom. Potem sta postali stvarnost in vse je bilo lažje. Celo več svobode mi ponujata, saj so ju ustvarile moje glasilke (smeh).
SEDEM Zdi se, da tako ti sama kot tudi bend ves čas odkrivate nove poti do ljudskega gradiva, senzibilnosti, pesnjenja, hkrati pa ga ves čas soočate s “tukaj in zdaj” (žanrsko, produkcijsko..). Ste mu takrat, ko ste od njega najdlje, morda tudi najbližje? Poleg tega opažam, da imajo malone vsi komadi izrazito žensko noto, žensko protagonistko. Si takšne komade posebej zbirala? Kako dojemaš vlogo ženske v slovenski ljudski pesmi? Se z njo lahko poistovetiš?
BRINA 7 Zgodbe ženskih junakinj me spremljajo veš čas. Včasih jim pripisujem večji pomen, ali pa so tam in jim šele naknadno dam nek skupni pomen. Ker imam ženski glas, je nekako logično, da bom pela ženske zgodbe. Včasih se res med petjem pesmi počutim kot njena junakinja. Moja usta postanejo njena. Tokrat so pesmi nastajale dovolj spontano, ves čas pa sem sledila niti ženske junakinje skozi čas, njene preobrazbe, zanimalo me je, na kak način se v svojem času spopada z izzivi. V tem času sem tudi sama iskala podobne odgovore, doživela preobrazbe. Ploščo sem zastavila tudi kot presek zgodovine, mozaik časa, ki ga ponazarjajo junakinje naših prednikov vse do danes.
