PLOŠČA: Fennesz + Sakamoto – Flumina (Touch, 2011)

Še preden sem si pozorneje pogledal naslovnico skupnega albuma avstrijskega eksperimentatorja Christiana Fennesza in japonskega pianista Ryuichija Sakamota, me je glasba spomnila na mirno valovanje morja. Po eni strani je statična, da zanese v stanje zamaknjenosti, po drugi notranje bogata in stalno spreminjajoča v podrobnostih. Resda je Fennesz tu izpisan prvi, sta se verjetno držala abecednega reda imen, a Sakamoto tu igra vodilno vlogo. On je zložil vseh 24 skladb, vsako v drugem tonalnem načinu. Drugo načelo, ki ga je vodilo pri ustvarjanju, je bilo načelo „vsak večer ena skladba“. Z vsako skladbo/improvizacijo je uvedel posamezni koncertni večer na lanskoletni japonski turneji. Potem je posnetke poslal Fenneszu, ki jih je nadgradil/obarval z lebdečim sintetiziranim zvokom.

Hote me razvoj Ryuichija Sakamota spomni na Davida Sylviana. Že zato, ker sta sodelovala in zato, ker je z obema sodeloval prav Fennesz. Tako Sakamoto kot Sylvian sta začela kot ekstravagantna pop umetnika, resda na oddaljenih koncih sveta, a skoraj istočasno; Sakamoto v japonski sintesajzerski pop skupini Yellow Magic Orchestra, Sylvian v skupini Japan (sic!). Ko sta šla na samostojno pot, sta se njuni poti zbližali pri glasbi za film Zadnji kitajski cesar, oziroma sta posnela vokalno verzijo naslovne teme z novim naslovom Forbidden Colours. Prav tako sta v novo tisočletje stopila s korakom v intimo; Sakamoto je po seriji ultra modernih plošč (Neo Geo, Beauty…), ki so zato hitro zastarele, objavil solistični klavirski recital BTTB (Back to the Basics), in glej čudo, tudi Sylvian je obrnil hrbet populizmu in začel sodelovati z improvizatorji na svetovni ravni. Še enkrat mu je sledil Sakamoto, najprej z multimedijskim umetnikom Carstenom Nicolaijem(Alva Noto), kasneje še z Fenneszem. Ta pa raje kreira sam, le redko se spusti v sodelovanja, a očitno takrat igra stransko vlogo. Na dvojni plošči Flumina se je očitno in zavestno podredil abstraktni klavirski igri. Po pravilu klavir zariše prve obrise skladbe. Zdi se celo, da se je Sakamoto načrtno izogibal „konkretni“ melodiji, da je načrtno izpuščal tone oziroma vmesne korake prepušča poslušalčevi domišljiji in Fenneszu, ki pa kvečjemu barva ozadje. Vsaj v prvem delu vedno čaka, in sledi klavirski liniji. Najprej previdno, sčasoma se lebdečemu zvenu pridružuje elektronski drget, ki je pravzaprav njegov zaščitni znak. Na drugem disku njuno morje postane bolj zlovešče, pridobiva na globini in valovi se zgoščajo. Klavirska igra ni več tako linearna in abstraktna, ampak razvija svojstveno dinamiko, in tudi Fennesz ne več zgolj sledi igri, ampak jo resda za nazaj, celo vodi in navidez usmerja. Prav tako dodaja nabor zvokov oziroma odtenkov, ki vedno znova vzpostavljajo drugačno razmerje do čistega zvena klavirja. Glasba postaja manj analitična, domišljena, ampak pridobiva na momentu presenečenja in eksperimentalnega tveganja. Bliže je Sakamotojevemu sodelovanju z Alvom Notom kot elegantnemu predhodniku, skupnemu albumu Briana Ena in Harolda Budda iz začetka osemdesetih (Ambient 2: The Plateaux Of Mirror). V vsakem primeru pa ponuja dvojni pristop k poslušanju; kot ozadje je ta glasba zlahka nemoteča, podrobnejši posluh pa odkriva vsakič nove podrobnosti, nova razmerja. Kot valovanje morja, pravzaprav.

 

 

 

Share