SEDEM II – Kombinatke (3)

Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Tretjič v novi sezoni.

Človeška zgodovina je vse prej kot triumfalni brevir raznih zavojevalcev, konkvistadorjev, kolonialistov in diktatorjev, v kar nas skušajo prepričati šolski učbeniki, debele zgodovinske bukve in ostale ideološke mantre. Človeško zgodovino, ali bolje rečeno, zgodovino človečnosti, ustvarja plejada zamolčanih spominov in malih, vsakdanjih zgodb pozabljenih, prezrtih, marginaliziranih, pregnanih “99 odstotkov”. Vsaka revolucija, bodisi družbena ali intimna, se prične z enim samim korakom, z eno zgodbo, z enim verzom, z enim samim glasom. Ko je teh glasov dovolj, jih ne more nihče več utišati ali zadušiti. O(b)stanejo kljub koroziji spomina, številnim poskusom izbrisovanja in zanikanja. Vsakokrat, ko jih nekdo izreče, zapoje ali zaigra, se znova prebudijo, nas znova nagovorijo. Njihova univerzalna sporočila o svobodi, srčnosti, solidarnosti, pravičnosti danes negujejo Kombinatke – ženski pevski zbor, ki je veliko, veliko več kot le seštevek ženskih glasov. Sedanji čas zahteva prebujenega človeka, prebujeno človečnost, prebujeno žensko moč, zato Kombinatke potrebujemo bolj kot kadarkoli doslej! Maksimiljana Ipavec, srčna “glasnogovornica ženskega pevskega zbora Kombinat”, nam v sedmih javkah, na katere sem jo napotila, govori prav o tem.

ENA Ženski pevski zbor Kombinat (na začetku ste se imenovale garažni pevski zbor, če se ne motim) je zanimiva mešanica klasične zborovske estetike in načina aranžiranja pesmi, hkrati pa s svojo specifično izbiro repertoarja, nekonvencionalnim spremljevalnim instrumentalnim triom in močno poudarjenim socialnim angažmajem zelo odstopate od ustaljenih, komornih zborovskih praks. Zakaj se vam je za širjenje vašega sporočila zdela najbolj sprejemljiva prav zborovska oblika in ne na primer kak rock bend? Kaj vas je prineslo skupaj, kakšne so vaše zgodbe in kakšna je vaša zgodba?

KOMBINAT 1 Hm, doslej nas še nihče ni tako strokovno vzel pod drobnogled in se čisto nič ne zlažemo, če rečemo, da tudi same sebe ne (smeh). Odgovor na tvoje vprašanje se izpisuje na dveh ravneh. Naj ima prednost racionalna, otipljiva: kdo ve, kaj bi se na Renini dekliščini rodilo, če bi vsaka od udeleženk znala igrati kakšen instrument (smeh)?! Kajti, ko so plamtele zamisli in ideje o tem, kako se izviti iz primeža družbene apatije in zagnati kolesje upora (najprej v nas samih), smo seveda najprej pomislile na tisto, kar nas večina zna. In se nam je (ja, bilo je nekoliko domišljavo) zdelo, da peti pa znamo. Vsaj v otroških in zgodnje mladostniških letih so nam šle te reči kar dobro od ust – novejših in globjih izkušenj pa nobena od takrat udeleženih ni imela. Drugi del odgovora na tvoje vprašanje kroji intuitivna, manj zavestna plat. Res težko rečemo, da smo se za zbor odločile, mislimo, da je šlo v našem primeru bolj za močan notranji vzgib, za željo, kako artikulirati lastno in skupno stališče in odnos do družbenih vprašanj. Ker smo v zboru (ob spočetju ideje o instrumentalni zasedbi nismo sploh razmišljale) sama dekleta, je morda vzgib, da o tem, kar nas tišči in žuli, prepevamo, dokaj razumljiva. Pesem je intimno, obenem pa tudi mehko dejanje, akcija ženskega principa. In morda je odločitvi, da ustanovimo pevski zbor botrovalo nezavedno notranje kljubovanje vseprežemajoči logiki individualizma. Slednjemu je najbolj naravno odgovoriti z nasprotjem – torej s skupino, s kolektivno akcijo. Naš pevski zbor čutimo in dojemamo kot seštevek zgodb, pogleda na svet in stališč vseh, ki v njemu prepevamo, in tudi fantov, ki nas spremljajo z instrumenti. Kombinata brez vseh nas ni, mi, ki ga tvorimo, pa bi bili brez njega vsekakor siromašnejši za marsikaj. Ne le za “filter”, prek katerega lahko povemo, oziroma prepevamo  tisto in o tistem, v kar verjamemo, marveč predvsem, ker  vsakokrat, ko stojimo na odru pa tudi na vajah, dojamemo besede – El Pueblo Unido (Jamas sera vencido) – Združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano.

Foto: Goran Antlej

 

DVE Današnji svet je svet konstantnih globalnih političnih, ekonomskih, družbenih pretresov in neenakosti. Kakšno vlogo imajo v njem Kombinatke? Kako artikulirate ta svet, kako ga odslikavate? Kaj pomeni “biti Kombinatka”? Na kakšne načine lahko ženski glasovi upora premaknejo svet?

KOMBINAT 2 Težko rečemo, kakšna je vloga Kombinata v tem svetu. Mnogi nam rečejo, da jim prinašamo upanje. In če je vsaj delček tega res, potem smo na pravi poti. Čas in prostor, v katerem živimo, se zdi odtujen od sočloveka pa tudi od kolektivne memorije in zgodovine. Kot da bi ne videli nazaj, kot da smo pozabili na zgodbe starih očetov in mam in njihovih staršev in prednikov. Kot, da se vsa groza in krivice tega sveta dogajajo nam. Pa to ne drži. Vse tovrstne reči so se – in verjetno v precej hujši obliki – dogajale že prej. A toliko kot je človek bitje spomina, je tudi bitje pozabe. In s tem, ko prepevamo tudi po več sto let stare pesmi, želimo ljudem sporočiti: glejte, prednamci, tisti, od katerih smo podedovali ta planet, ne le koščka ozemlja, na kateri živimo, so bili poniževani in trpinčeni. A se niso predali. V trenutkih njihove stiske in upora zoper krivice in družbene neenakosti so se rojevale pesmi. S tem, ko se se uprli in borili, so med drugim dosegli tudi to, da danes lahko živimo z nekaterimi pravicami, ki jih sami morda nikoli niso okusili. S tem, ko prepevamo pesmi upora, želimo tudi povedati, da si moramo za pravice mirno in dostojanstveno prizadevati tudi vsi tu in zdaj živeči. Če bomo mižali, ko nam jih bodo jemali, jih naši otroci ne bodo imeli. Lahko jim bomo le rekli, da smo dediščino njihovih dedov in pradedov za par beličev pustili vnemar. Ženski glasovi zagotovo ne bodo vrgli s tečajev tega sveta. Verjetno jim je bolj blizu, da pihajo v umazane šipe, potegnejo po njih s krpo in rečejo – poglej tu skozi. Jih vidiš, Mondine na riževih poljih v začetku 20. stoletja? Ko so delale po 14 ur in več na dan, v groznih pogojih, so pele. O čem? O tem, da moramo suženjstvo razbiti, da bo prišel dan, ko bodo delale svobodne, pravzaprav o edini sili, ki svet zmore, počasi in mehko premakniti na bolje – o solidarnosti.

TRI Pesmi upora so vaše gonilo, vaš raison d’etre – ste soundtrack današnjim revolucionarnim gibanjem in uporom (od podpore delavkam v Muri , migrantskim delavcem do Bojze in dlje), izginjajoči solidarnosti in tovarištvu, pa tudi varuhinje spomina na nepokorni duh, solidarnost in pogum upornih prednamcev. Zakaj so pesmi upora tako pomembne za naš čas? Danes se zdi, kot da pesem oziroma glasba ni več poglavitno artikulativno sredstvo nestrinjanj z obstoječimi družbeno ekonomskimi razmerami, da pesem ni več nujno potrebno vezivo socialnih protestov in gibanj.

KOMBINAT 3 Zdi se nam, da so pesmi upora v današnjem času pomembne kot prenašalke spomina, memorije: in na podlagi tovrstne refleksije imajo še vedno združevalni značaj. Mobilizacijski potencial pesmi pa je v sodobni glasbeni produkciji res bolj težko najti. Zdi se nam in čutimo, da je stik s preteklostjo, tudi z delavskim gibanjem in bojem za pravice, z generacije v generacijo šibkejši. Ker pesmi, ki jih prepevamo, razumemo kot otroke časa in okoliščin, v katerih so nastale, običajno na koncertih povemo tudi zgodbe o njihovem nastanku. Prav zato, ker se zavedamo, da je večina melodičnih, da gredo hitro v uho, skušnjava današnjega glasbenega poslušalca pa je, da je velikokrat predvsem potrošnik – konzument. In s tem, ko povemo zgodbo o pesmi, jo postavimo v zgodovinski okvir, vsaj približno opišemo, zakaj so jo začeli prepevati, kakšne krivice so doživljali, čemu so se upirali, se zoperstavljali in nemalokrat za te svoje ideale tudi umrli, želimo presekati učinek ugodja za uho. Morda je to iluzija, a verjamemo, da prav s tem, ko povemo njeno zgodbo, pesem dobi novo dimenzijo, ki ima analogijo z današnjim časom in družbenimi razmerami. Tako se izognemo temu, da bi si požvižgavali Katjušo, denimo, in ne vedeli, da je to pesem, ki opeva nekaj, kar se nam zdi danes preveč samoumevno – svobodo. Vsekakor glasba danes nima takšne družbene vloge kot jo je imela, razlog za to pa vidimo zlasti v individualizmu, ki prežema vse pore življenja, tudi človekovo sobivanje z glasbo. Danes ta ne povezuje več, vsak zase si jo “točimo” z interneta in jo potem, s slušalkami, seveda, poslušamo – vsak zase smo svoja glasbena ograda. Res je, to smo opazile – na globalnih protestih 15. oktobra, skorajda ni bilo slišati pesmi. Vlogo glasbe – dejavnika, ki ljudi opogumlja, bodri, jih poveže v skupnost –, so v določeni meri, predvsm mobilizacijski, prevzela socialna omrežja.

Slovenija, Murska sobota , 02.04.2011, 02. April 2011 Clanice in clani trzaskega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomazic in Kombinat pojejo na predvecer obletnice osvoboditve Murske sobote pred 60 .leti. kultura Foto: Srdjan Zivulovic/ Bobo

 

ŠTIRI Vaš pesemski repertoar je izrazito mednarodni, pa tudi historičen – pojete večinoma partizanske pesmi (slovenskih, italijanskih, španskih…), južnoameriške protestniške (El Pueblo Unido…) in pesmi delavskih gibanj (Brechtovo Einheitsfrontslied, pa Bread and Roses…). Kako izbirate pesmi, ki jih pojete? Kje jih najdete? Kaj je tisto, kar vas nagovori pri posamezni pesmi?

KOMBINAT 4 Izbor pesmi največkrat določita dva dejavnika: družbene razmere in dosedanji repertoar. Želimo si, da bi v program dodale pesmi iz zgodovinskih obdobij in prelomnih trenutkov, ki jih sedaj še “ne pokrivamo”. A kdaj se zgodi, da družbeno vrenje, v katerem živimo, pretehta. Tudi to je razlog, da se v zadnjih dveh sezonah učimo in se zbližujemo predvsem s pesmimi delavskega gibanja: od ZDA, Italije, Nemčije, Srbije do Slovenije …

PET V vašem repertoarju se pojavljata tudi Mefova Svoboda in Čisto pravi, čisto plavi vaše članice in kantavtorice Xenie (Ksenije) Jus. Sveža interpretacija in revitalizacija starih, a vedno aktualnih sporočil je sicer povsem na mestu, vseeno pa me zanima, zakaj se (še) niste odločile same pisati pesmi, ki bi govorile o težavah s katerimi se spopadajo ljudje tukaj in zdaj? Konec koncev so že življenjske zgodbe vaših članic vredne  upesnitve.

KOMBINAT 5 Svoje pomanjkljivosti – torej tega, da smo za zdaj le poustvarjalke, ne pa še avtorice pesmi, ki jih izvajamo, se zavedamo. Ker zna Ksenija resnično prodorno in brezkompromisno ubesediti naš “tukaj in zdaj” ter jo razumemo kot pesnico upora, jo večkrat poprosimo, da na koncertu zbora nastopi s par svojimi komadi. Za Kombinat je napisala Pesem upora, v melodijo pa je komad oblekel Drago Ivanuša, in prav s to pesmijo smo začele počasi, počasi stopati proti stezi, ki vodi tudi na avtorsko pot. Prepevamo tudi Ksenijino pesem Naprej, oziroma jo pri tem komadu bolj spremljamo. Na spletni strani pa imamo med besedili objavljeno Svobodo. Napisala jo je naša članica Polona Glavan, sicer pisateljica in prevajalka. Zdaj iščemo nekoga, ki bi Svobodo spod Poloninega peresa uglasbil (smeh). Torej  – počasi počasi se premikamo in tu pa tam naredimo kakšen (če ne že cel, pa vsaj napol) avtorski korak. Srečo imamo, ker sta v naših vrstah Ksenija in Polona, ki sta pač vsaka na svojem področju avtorici, pa tudi pronicljivi opazovalki. Ob tem sta si blizu z besedami, jih znata prav pregnesti in našpičiti, kjer je treba, ter ubesediti in izrisati naš družben trenutek.

Foto: Primorske novice

 

ŠEST Kombinatke ste znane tudi po svojih dobrodelnih pobudah in akcijah, sodelovanju z domačimi popularnoglasbenimi izvajalci in skupinami (Stranci, Same Babe..), pa tudi s partizanskimi pevskimi zbori. Kaj se zgodi, ko se srečajo “nonoti” in njihove vnukinje in skupaj zapojejo? Sicer pa ste se predlani spoznale tudi z “nonami” Corro delle mondine di Novi di Modena – pevskega zbora bivših delavk na modenskih riževih poljih in njihovimi potomkami, ki danes prepevajo z njimi. Kako je prišlo do tega sodelovanja in kaj ste od njega odnesle? Še danes se spominjam, kako ste žarele na odru!

KOMBINAT 6 Imamo srečo, da imamo nonote in none (smeh). Zbrani so v dveh zborih – Tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič in Corro delle mondine di Novi di Modena. Pinkote, kot jim pravimo, smo prvič slišale 4. julija 2008, ko smo se odpravile na prvi zborovski sindikalni izlet. Nastopali so na Srminu nad Kopru, kupile smo njihove ploščo in jih občudovale od daleč; do njih smo čutile tolikšno občudovanje, da se jim sploh nismo upale približati. Ko smo se opogumile in pristopile k njim, je preskočila iskrica. Čez nekaj mesecev, ko smo jih šle prosit, da bi kot naši vzorniki nastopili na dobrodelnem koncertu Le k soncu, ki smo ga pripravile v Pivki, smo se res zaljubili drug v drugega. Pri njih občudujemo predanost, s katero ohranjajo partizansko pesem, antifašistično držo in zavezanost miru in sožitju na območju, ki je polno antagonizmov in kjer to vsekakor ni lahko. Njihov zbor je okolje, kjer si še vedno med seboj nagovarjajo s tovarišica ali tovariš, in tega ne uporabljajo kot mašilo, marveč to besedo jemljejo še kako resno, ker jo živijo.

Srečanje z Mondinami ima v spominu našega zbora posebno mesto. Če se prav spomnim, sem posnetek nekega njihovega nastopa našla na spletu, isti ali naslednji dan pa si nas na ta zbor opozorila tudi ti. Poleti 2009 so bile Mondine gostje mednarodnega zborovskega festivala, ki ga vsako leto pripravlja piranska Skupnost Italijanov. Nekaj Kombinatk je odšlo na koncert, se povsem navdušilo nad Mondinami, od tam prineslo monografijo o njihovem delovanju ter plošče. Ko smo se odločale, kako bi zasnovale koncert ob 8. marcu, so bile one naša prva misel. Našemu povabilu so se z veseljem odzvale. Še zdaj se spomnim, kako smo ob tej novici skakale od veselja. Srečanje z njimi je bilo neopislijvo posebno, ker so ženske s tako velikim srcem, tople in odprte. K nam so prišle kot nekakšne lučke, brez besed so nam povedale, da je mogoče sobivati v taki skupini le z naklonjenostjo do drugega, da je stiska ene stiska vseh, da si delijo radost in bolečino. Res je težko opisati, kaj vse so nam dale. Morda bo še najbolj razumljivo, če opišem enega od prizorov, ki so se v tistih dneh, ko so bile pri nas, pravzaprav kar vrstili:  80-letna mondina objame 25-letno kombinatko, jo nagovarja v italijanščini, ona ji odgovarja v slovenščini, pri čemer nobena ne razume jezika druge, a se razumeta. Z našimi nonami smo v stiku, pišemo si in iščemo način, da skupaj naredimo še kakšen koncert. Tako kot s pinkoti in mondinami pa rastemo tudi z dragocenimi izkušnjami, ki so nam jih nesebično podarili posamezniki in zasedbe – Stranci, ki so nas prvič spravili v studio in nas povabili k sodelovanju, ko smo imele dva meseca, Same babe, s katerimi smo posnele Ježkovo Gospodje, ki nas kličete k morali (upam, da bo prišla tudi na radijske postaje), pa Mef, Jani Kovačič, Jerca Merzel, Aleš Hadalin in še drugi prekaljeni glasbeni mački, ki nas znajo tako mehko opogumljajo in nam dovolijo, da se od njih učimo. In seveda tudi naša Ksenija, ki vedno znova ve, kje in kako postaviti most do skupnih novih glasbenih izzivov.

SEDEM Vidiš, do konca sem politiko nekako spravljala skozi zadnja vrata, sedaj pa si ne morem pomagati, da ji ne bi odprla vprašanja. Kombinatke očitno dvigujete tudi politični pritisk. Na raznih forumih je tudi na vaš račun kar nekaj hude krvi, po pričakovanjih večinoma v prostem slogu večne mantre “naši-vaši”. Koliko Kombinatk še potrebujemo, da bi se lahko presekal gordijski vozel takšnih in podobnih domačijskih ideologij in frustracij? In nazadnje – kdaj boste začele nastopati v trenirkah?

KOMBINAT 7  Ja, slišale smo, da nekaterim ležimo na želodcu kot slabo prebavljeno kosilo. Na forumih so nas označili za marsikaj – tudi za mlade fašistke (­­???). Da je slovenska politika do konca polarizirana, da je Mahničev duh kulturnega boja še kako živ, je na žalost dejstvo, ki smo mu priča dan za dnem. Vemo, da nas nekateri umeščajo med netilke razdvojenosti, med sile kontninuitete. Vsem tistim odgovarjamo: vsak vidi tisto, kar hoče videti. Naš zbor poje pesmi upora različnih narodov iz različnih zgodovinskih obdobij, ob tem pa opozarja, da humane in socialno pravične družbe ni brez sočutja, solidarnosti, tovarištva, srčnosti in poguma. Naša (utopična) želja je, da se posamezniki izvijejo iz primeža institucij, ki mu narekujejo, kako in kaj naj misli, da ugotovi, da je svobodno družbeno bitje in da spremembe na bolje ne bodo prišle od zgoraj – iz vladnih pisarn, predsedniške palače ali direkt iz Bruslja. Država in družba smo vsi, mi smo tisti, ki lahko v družbo vnesemo spremembe, za katere smo prepričani, da jih potrebuje. Mirno, dostojanstveno in premišljeno. Brez nasilja, diskriminacije, teptanja pravic drugega – tega je bilo v zgodovini že bridko preveč. Ko je Tomaž Majer napisal svoj “sloviti antropološki traktat o slovenskih volilcih”, smo se odločile, da na naslednjem koncertu nastopimo v trenirkah. Po premisleku pa smo ugotovile, da je precej možnosti, da to našo gesto spet obrnejo na glavo in jo pojasnjujeo kot nekaj razdiralnega. Zato smo se odločile, da tega ne storimo neposredno, ampak s pesmijo – pesmi upora so, če jih postavimo v današji besednjak, izpoved 99 odstotkov iz drugih časov in prostorov, pesmi mnogih, ki so jih označili za čefurje, trenirkarje, drugorazredne in nezaželene. Zato gospodu Majerju in njegovim odgovarjamo tako, kot mislimo, da je najbolj konstruktivno – s pesmijo. Brez sovraštva, a z nabojem, ki jasno pokaže, da so njihova tolmačenja nesprejemljiva. Zakaj? Ker hujskajo k nestrpnosti, sovraštvu in namesto mostov k drugemu, postavljajo barikade. In tovrstne barikade duha najbolj učinkovito podira pesem – moč, v kateri so združena hotenja mnogih, ki so vsak zase in vsi skupaj rekli – No pasaran!

 

Share