KONCERT: Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor in Ženski komorni zbor ČarniCe / sir Neville Marriner, dirigent – Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 8. in 9. marec 2012

Slavni angleški dirigent je navdušil s Haydnom, Webernom in Holstom.

Na naših koncertnih odrih smo pred kratkim “odkljukali” še eno veliko imo – v Slovenijo je na povabilo Slovenske filharmonije (SF) vendarle pripotoval znameniti angleški dirigent sir Neville Marriner, sicer znan predvsem kot ustanovitelj, dirigent in dosmrtni predsednik izvrstnega londonskega komornega orkestra Academy of St Martin in the Fields in v okviru te zasedbe kot velik specialist za Mozartovo glasbo. Tokrat je koncert začela ena bolj priljubljenih Haydnovih simfonij, št. 59 v A-duru, naslovljena tudi “Ogenj“. Visoka zaporedna številka simfonije je zavajajoča, saj gre za relativno zgodnje delo, nastalo v skladateljevih 30. letih.

Od tod verjetno tudi “ognjevitost” glasbe te simfonije, katere prvi stavek “nepripravljenega” poslušalca preseneti npr. podobno, kot prvi stavek Beethovnove sedme, poleg tega pomislite, koliko simfonij poznate, ki jih uvede stavek z oznako presto? Marriner je omenjeno “eksotiko” obrnil popolnoma v svoj prid in smelo izrabljal posebnosti in možnosti, ki jih nudi partitura, začenši s spremenljivim karakterjem prvega stavka, ki se po uvodni razbohotenosti popolnoma umiri. Skupna igra orkestra je tu še nihala mimo posameznih nedoslednosti, a se je popravila z zglednim sodelovanjem godal in čembala v drugem stavku. Eleganco menueta in tria, standardnega tretjega stavka klasične štiristavčne simfonije, terja že sama glasbena oblika; Marriner ji je z bogatim fraziranjem, ki ga je izvabljal iz godalne sekcije, dodal še svoj žlathen pečat. Nekoliko grenak priokus sta v sklepnem allegru zadnjega stavka pustila solista z rogovoma, ki svoji nalogi zdaj intonančno, zdaj tehnično nista bila povsem kos. Vsekakor pa smo pod Marrinerjem poslušali Haydna, kot ga pri nas lahko slišimo le redko – neobremenjenega in sproščujočega, a vseeno preciznega na pravih mestih in v pravi meri.

V poletnem vetru, idila za veliki orkester avstrijskega skladatelja Antona Weberna je kljub dokaj fragmentirani kompoziciji mnogih mimobežečih kratkih motivov – z izjemo nekoliko daljšega, ponavljajočega se 11-tonskega motiva – izzvenela povsem kohezivno in zelo razgibano. Ta zares idilična skladba na trenutke gotovo prikliče v spomin barvito orkestracijo in zvočno barvanje iz Straussovih poznoromantičnih programskih del, težje pa bi vlekel paralele z Mahlerjem, ki jih je omenjal komentar v koncertnem listu. Izvedbo sta s solističnimi vložki oplemenitila vselej izvrstni flavtist Matej Grahek – kakšno veselje je poslušati njegov bogati, topli ton! – in koncertni mojster Miran Kolbl. Po svoje zanimivo je, da je Webern kot 21-letni mladenič skladbo napisal na koncu poletja l. 1904, ki je bilo zadnje, preden je spoznal in postal študent Arnolda Schoenberga; če bi jo pozneje, bi bile prešernost, sproščenost in razposajenost, ki prepletajo skladbo in ki so jih uspešno utelešali tudi naši filharmoniki, morda manj izrazite.

Holstovi Planeti so po pravici ena najpogosteje izvajanih in snemanih simfoničnih mojstrovin 20. in 21. stoletja; pri nas jih je mogoče v celoti slišati vsakih 5–6 let (nazadnje l. 2006 prav tako SF in George Pehlivanian). V dobrem letu smo tako v obeh abonmajih SF lahko slišali že kar nekaj biserov programske glasbe – po Straussovi Alpski simfoniji, Respighijevih Rimskih vodnjakih in Šeherezadi Rimski-Korsakova zdaj še Planete. Gre tudi za eno od skladb, ki predstavljajo in budijo angleški nacionalni ponos (če ne drugače, z britansko domoljubno I Vow to Thee, My Country, napisano na glasbo četrtega stavka Planetov) in čeprav so Holsta Planeti s svojim neslutenim uspehom dolga leta spravljali v slabo voljo, saj je bil umirjen človek, nevajen množične pozornosti, to seveda nikoli ni bira ovira za neštete izvedbe in priredbe tega privlačnega dela. Zato me je toliko bolj zanimalo, kako bo Planete interpretiral eden največjih (angleških) dirigentov našega časa.

Ob poslušanju Marsa je hitro postalo jasno, zakaj je stavek s svojo neizprosno brutalnostjo, ki je bila pred nastankom Planetov v takšni obliki v angleški glasbi popolnoma neznana, pretresel marsikaterega zgodnjega poslušalca. Čeprav je Marriner k hitrosti allegra pristopil nekoliko preveč radikalno, so se ob razbesnjenem orkestru in grmenju orgel dvigovali lasje. Zakaj solo roga v Veneri ni igrala prva hornistka SF Aurelie Roussel, mi ni jasno, kajti s partom bi gotovo opravila bolje od meni neznanega gostujočega glasbenika. Tudi pretirani glissandi v violinskih solih (Kolbl) niso potrebni, če niso napisani. V Merkurju je ob solidni izvedbi zahtevna in precizna skupna igra, ki jo zahteva transparentna in lahkotna orkestracija stavka občasno ponovno predstavljala težave predvsem pihalni sekciji, iz smeri čeleste pa je prihajalo nekakšno topotanje, ki si ga nisem znal razložiti (pokvarjen pedal?). Jupiter je zazvenel radostno kot scherzo iz kakšne Beethovnove simfonije; osrednji andante maestoso je Marriner v čudovitem trenutku večera povzdignil do himničnih razsežnosti, da bi človek kar poslušal in poslušal!

Tudi Saturna (Holstov najljubši stavek suite) je glede na naravo glasbene značajskosti zaznamoval preživahen tempo, ki vselej (dogaja se namreč pogosto) nekoliko ubije idejo prinašalca starosti, vendar se je starost po zloveščem vrhuncu proti koncu stavka prelevila v idejo obdobja življenja, ki je lahko tudi lepo. Ob glasbi porogljivega Urana, stavka, ki je navidez morda strog in resnoben, v resnici pa posmehljiv in razbrzdano veseljaški, je v bleščečih glasbenih motivih orkester zasijal v polnem sijaju, žal pa sem tudi tokrat (Planete sem v Gallusovi dvorani slišal gotovo petič) zelo slabo slišal glissando orgel – pisan po polnem obsegu v dinamiki ffff! Tihi, oddaljeni in mistični Neptun je z eterično vokalizo ženskega zbora (ki se je zelo uspešno spopadel s kompleksnim problemom intonacije) čudovito sklenil koncertni večer, le od končnega zamiranja odmevov zbora, s čimer naj bi se glasba izgubljala v brezdanjih globinah vesolja, bi pričakoval več od nekajkratne repeticije in zaključka v pianissimu (namesto al niente descrescenda).

Sir Neville Marriner je z našimi filharmoniki vzpostavil pristen in konstruktiven odnos, od katerega smo v končni fazi seveda največ odnesli poslušalci; na koncu (a nikakor najmanj pomembno!) pač ne morem mimo izjemne energije, ki se je kljub dirigentovim častitiljivim 88 letom zdela neizčrpna in fascinantno ognjevita in je žal ne premore marsikateri njegov desetletja mlajši kolega! To je opazila tudi publika, ki je z navdušenimi aplavzi maestra mnogokrat priklicala na oder. Čeprav možnosti za to verjetno niso velike, pa bi si Marrinerjevega ponovnega obiska pri nas želeli v karseda bližnji prihodnosti.

Share