Mal’ živet in kmal’ umret

KAJ PA DANES?

»A men je zdej že 44 let,
a men je zdaj že 44 let,
a men je zdaj že 44 let,
zato me puste kmal umret!«

Uvodno obujanje spominov se je izteklo z vprašanjem: »Kako vam je danes obujati svojo mladost in razčiščevati najstniška leta?« Prav takrat je ves zasopihan prisedel Damo, znan tudi kot novinar Damjan Zorc, ki mu je Maček takoj pomolil pločevinko piva. »Kot soočanje s samim sabo,« je bila gromka njegova prva reakcija. Do takrat neverjetno miren in redkobeseden Blaž Grm se je udobno zavaljen v kavč naenkrat izpovedal: »Že nekaj let prej sem imel v mislih, da bi bilo smiselno zbrati se ponovno. Pred petimi, šestimi leti smo se dobili dvakrat na pijači in že takrat sem mislil, da se bomo bolj resno lotili. Pred tem sem veliko igral z Janijem Kovačičem, ki je bil zelo veliko angažiran z nastopi. Skoraj 25 let. Potem sem se znašel v drugih bendih in manjkalo mi je akcije. Bil sem prepričan, da bo stara ekipa za. Če smo v najstniških letih pizdili, je danes zadržkov še manj. Ta želja se mi je izpolnila in zdaj moramo prekiniti s to nostalgijo. Dajmo razčistiti s to preteklostjo in povlecimo črto. Moramo iti naprej!«

»Tako je bilo tudi mišljeno,« se je odzval Damo in se vedno bolj vživljal v vroč pogovor.

»Meni je veliko pomenilo …« je prevzel besedo Rok Zupan. »Ko smo igrali, smo bili neverjetno produktivni. Imeli smo ogromno komadov, ki jih nismo nikoli posneli. Za nekatere mi je bilo strašno škoda, da jih nismo posneli. Nisem pa vedel, da obstaja dokumentacija o tem. Ko smo se prvič dobili na istem mestu kot danes, je Maček prinesel kaseto s posnetki. Zdelo se mi je fenomenalno, da imamo tonsko zabeleženo. Kar nekaj stvari sem se spomnil, večine pa seveda ne. Ko pa je Damo našel še zvezek z besedili, je bila čista zmaga.«

 

 

»A niste obljubili, da boste vse to prinesli danes,« je napadel Damo.

»Zvezek imam v avtu!«

»V trezorju,« je z nasmeškom podčrtal Maček.

»Bili smo nasilno prekinjeni,« se ni pustil zmesti Zupan. »Šlo je za nedokončano zgodbo. Zato mi je fajn, da smo jo dokončali.«

»Če ne bi našli tiste kasete s pesmimi o Titu, na katerih je zabeležen zvočni arhiv, in če ne bi na novo forenzinčno detektirali teh posnetkov, kot je nekje že rekel Maček, bi začeli z novim bendom. Ker smo jih našli, je bilo zabavno spraviti to skupaj in narediti cede.«

 

 

Konec lanskega leta so Buldogi izdali ploščo Rektospektiva 1979–1982 (KAPA Records, 2009) in z njo popravili zgodovinske krivice. V novo leto so vstopili z načrtom kronati ga z novimi skladbami. Da mislijo čisto resno, so potrdili z avtobiografskim renčanjem v komadu Kolk rabš?, ki ga je izklesal Blaž Grm iz osebne izkušnje, ko je med nakupovanjem naletel na enega izmed naših osamosvojiteljev. S to pesmijo so se uvrstili na kompilacijo Vala 202 Val09 (ZKP RTV Slovenija, 2009) in tako mastno odebelili številko 09 v svojem povratniškem imenu Buld09i. Na vrnitev Buldogov so pomembno vplivali novi, »krizni« časi. »Ne zgolj časi, predvsem razmere,« je v imenu vseh kratko in jasno udaril Damo. »Moram razočarati bralce, pri meni ni bilo neke silne melanholije. S tem, kar igramo na tej plati, bi težko spravil našo generacijo iz kavčev na koncert. Ni namenjeno naši generaciji, ampak mlajši …« Že, vendar je čudno videti in smešno slišati moža sredi debelih štirideset let, kako poje, da mu je suhih štirinajst. So lahko pesmi izpred tridesetih let aktualne za današnjega najstnika? »Načeloma mi ne sme verjeti, ker jih pojem kot štiriinštiridesetletnik. Tistemu štirinajstletniku, ki mi danes verjame, ni pomoči. Absolutno mora biti proti meni nastrojen: ‘Kaj bo meni ta stari prdec govoril!’ Nočem, da mi verjame že zaradi medgeneracijske konfliktne razvojne faze.«

 

 

Za mizico se je vnela debata o aktualnih časih, ki jo je še dodatno podpihnil Janez Fifolt: »Če danes pogledam svojega  petnajstletnega sina, se mi zdi, da se mu nič ne dogaja. Njegovi ideali so mu nedosegljivi.« Krajše medsebojno razlaganja pogledov na današnje najstnike in mladino je preglasil vztrajni Damo: »Predstavljajte si šestnajstletnika, ki mu nudijo vse, materialno in finančno varnost. Danes so drugačni atributi kot v naših mladih letih – ko bo naredil maturo, mu je treba kupiti avto. Težko se je temu upreti. Če si ‘bubreg v loju’, je povsem človeško, da težiš k temu, da ostane tako. Nekoč so profesorji tepli s šibo. Še jaz sem klečal na koruzi za kazen v šoli – vse to je klicalo k uporu. Če te zavijejo v vato, je težko reči: ‘Dajte me še enkrat vžgat!’ ‘Bubreg v loju’ se težko upira. Vse je na starših. Očitno se je moja generacija – ne da bi vedel, da imam otroke, zato me ne šteti med njih – imela za kaj deliti na pankerje in šminkerje. Šminkerjev je bilo daleč največ in prav oni vzgajajo svoje otroke tako. Tudi pankerji, sošolci šminkerjev, težko izstopijo iz te mase šmink, ki tako vzgaja otroke. To pa zato, ker je ‘ta mau’ preprosto stigmatiziran.«

Ste razočarani nad tem, kjer smo danes z našo državo?

»Absolutno,« je brez zavor nadaljeval Damo, a mu je drugi gobec Buldogov RV Maček za trenutek odgriznil ves zalet: »Kdaj nam je katera od držav, v katerih smo živeli, kaj dala? Samo jemlje!«

»Težko je vprašati cel bend. Vsak ima svoj pogled. Slovenija je nastala s plebiscitom, na katerem nihče ni glasoval za Slovenijo, ki jo imamo danes. No, mogoče je Edo Pirkmajer še z dvema glasoval za takšno, kot jo imamo. Takrat smo hoteli samo iz Jugoslavije. Če bi nam takrat rekli, da vse pustimo tako kot je, sem prepričan, da bi tudi največji denacionalizacijski upravičenci glasovali za takšno Slovenijo. Glasovali bi za štart iz nule, novo in malo Švico. V to sem prepričan.«

 

 

»Opa, na Krvavcu si pa veliko premišljeval,« je s pripombo dregnil Maček v Damota, ki je namreč zamudil na našo seanso. Ni se zadržal na radiu, ampak si je tistega januarskega ponedeljka privoščil smuko na Krvavcu, kjer se je sredi zavoja spomnil na naše dogovorjeno srečanje ob 15-ih. Vendar vajen Mačkovega provociranja je nekaj po 16-ih nadaljeval razmišljati na glas: »Po osamosvojitvi, med 90. in 2000. leti nismo mogli biti preveč kritični, ker smo bili vsi – hočeš-nočeš – patriotski. Treba je bilo videti, kaj smo sploh dobili. Zdaj, ko vidimo, kaj je nastalo iz te osamosvojitve, je absolutna potreba po čim več tekstih, ki bi razfukali to našo milo slovenceljščino.«

 

 

»Da, tabuje je treba spet razfukati,« se je zresnil Maček.

»Danes je veliko več materiala kot 1983, ko smo razpadli. Takrat so se razmahnila civilna gibanja in morda ni bilo več takšne potrebe po kritiki realnosti. Buldogi nikoli niso imeli takšnih pogojev in nikoli ni bilo toliko tem, kot jih je danes za obdelati,« je grmel Damo.

»Takrat so bili drugačni časi, veliko stvari se ni povedalo naravnost. Bilo je zavito v meglo. Danes lahko več poveš kot si lahko takrat,« je bilo Mačkovo mnenje.

»Niti slučajno,« je zajedavo odreagiral Damo. »Takrat nisi smel reči: Kardelj, Tito in Milka Planinc, Fuck off! Danes tega ne smeš reči za nikogar, tudi za Luko Novaka ali Domiclja … Če boš rekel, boš plačal za to.«

»Saj so te tudi takrat tožili,« se ni dal Maček.

»Niso te tožili, utišali so te!«.

»Tako kot mi zdaj pizdimo, pizdi človek, odkar je na tem planetu. Že moj foter je bentil, pred njim pa njegov. Govorili so, da ne bo služb in kruha, stvari pa so tekle naprej ravno tako,« je pomirjeno segel v vročo debato najbolj hladen med Buldogi, Blaž.

Razgreto vzdušje za mizico sem poskušal še sam ohladiti z vprašanjem: »Kaj bi Buldogi leta 2010 sveteovali mladim bendom in mladim glasbenikom?«

»Naj povejo v pesmih tisto, kar jih tišči,« je bil jedrnat Damo, medtem ko se še v kavč zleknjeni Blaž ni dal motiti: »Citiral bi Marka Čučka. En mulc ga je vprašal, kaj naj naredi, da mu bo uspelo tako, kot je njemu, pa mu je odgovoril: ‘Kot prvo, ne smeš nič vadit! In kot drugo, povsod, kamor prideš, se moraš stepst’ in vse pofukat’!’«

Za Blažem se je oglasil Maček z novimi rimami:

»Mi smo Buldogi,

smo doma iz Most.

Redkokdaj nam zmanjka,

vsega imamo dost.

Mi smo Buldogi,

prišli smo iz kleti.

Zdaj smo vsi debeli …

hm, še ne vem, kako bi zaključil.«

»Zob se nam zlati,« je zaključil Damo in sprožil salvo smeha.

Po slabih dveh urah posedanja, obujanja spominov in obdelovanja aktualnih časov se je pridružila razgreti druščini še Janja Rehberger. Z njenim prihodom se je naš formalni del intervjuja zaključil. Nastopil je čas za naslednje korake, kdo bo postavil myspace, kdo bo skrbel za facebook, kako bodo postavili na noge uradno spletno stran, kakšni naj bodo finančni zahtevki za nastope … Povsem sodobna poslovna debata, polna isker. Pri Buldogih ne gre drugače. Mladi ali stari, (še) vedno renčijo.