V mariborskem Udarniku je junija v soorganizaciji zavoda uho; oko in Goethe-Instituta nastopil legendarni nemški glasbenik Frank Bretschneider, kjer je predstavil svoj aktualni projekt Kippschwingungen. Bretschneider, sicer ga najdemo tudi pod imenom Komet, pa ni znan le po svoji dolgoletni producentski karieri, temveč je poleg Carstena Nicolaia (Alva Noto) in Olafa Benderja (Byetone) tudi vodja založbe Raster-Noton, ene najbolj čislanih založb za elektronsko glasbo. Vsi trije pa izvirajo iz vzhodnonemškega mesta Karl-Marx-Stadt, današnjega Chemnitza.
Kako si stopil na pot glasbenega ustvarjanja? Kolikor vem, nisi šolan glasbenik …
Res je, nikoli nisem obiskoval kake glasbene šole. Moja pot se je začela nekje v osemdesetih, ko sem pričel eksperimentirati z raznimi kasetniki in s staro kitaro. To je bil začetek mojega ustvarjanja in tako sem nekako postal glasbenik.
Ali drži, da je bila v Karl-Marx-Stadtu umetniška scena kljub takratnemu režimu precej cvetoča?
To ni veliko mesto, v tistih časih je imelo približno tristo tisoč prebivalcev. Šlo je predvsem za industrijsko mesto, recimo tudi nismo imeli kakšne umetnostne akademije. Vendar pa je bila prisotna majhna scena umetnikov – pisateljev, igralcev, slikarjev itd. Obstajala je tudi majhna galerija, kjer je bilo mogoče v živo doživeti zadeve, ki nam prej niso bile znane, na primer eksperimentalne filme, pa tudi glasbo. To je bilo torej majhno, vendar zelo prijetno shajališče raznih ustvarjalcev. Vsi smo komunicirali med seboj; filmarji s pisatelji, glasbeniki z igralci … Ta scena je zelo pripomogla in veliko prispevala k temu, kako sem odrastel.
Tvoja prva skupina oziroma umetniški eksperimentalni projekt AG Geige je že zgodaj dosegel precejšnjo prepoznavnost. Od kod izvira ime? Bi naj to bilo Aktiengesellschaft Geige (op. a. delniška družba Violina)?
Ne, AG stoji za Arbeitsgemeinschaft (op. a. krožek). Tile krožki so bili v Vzhodni Nemčiji zelo razširjeni. Uveljavljena praksa je bila, da si se po pouku udeležil še neke dejavnosti, recimo slikarskega, znanstvenega ali pa glasbenega krožka. To ime skupine ni imelo nekega dejanskega pomena, nadeli smo si ga za šalo. Tudi tale »Geige« v imenu je pristala tam povsem za šalo.
Je že takrat bilo tako, da je ena in ista oseba ustvarjala na primer in glasbo in vizualije?
Vizualij spočetka še sploh nismo imeli. Šlo je bolj za s punkom navdahnjeno sceno. Čeprav se sam niti nisem nikoli tako zelo zagrel za punk, bolj za industrial in drugo elektronsko glasbo. Smo pa poznali starejša dela eksperimentalnih vizualnih ustvarjalcev iz preteklosti, kot je recimo Hans Richter. Nekatere zadeve smo spoznavali tudi prek zahodnonemških radio in TV-programov. Vse to me nato navdahnilo, da sem se tudi sam pričel ukvarjati prav tako z vizualijami. Na začetku z 8-milimetrskim, potem pa še s 16-milimetrskim filmom.
Kako je bilo z dosegljivostjo plošč z Zahoda?
Seveda ni bilo kakšnega dejanskega distributerja. Šlo je predvsem za osebne stike – na primer, da je nekdo imel babico v Zahodni Nemčiji … Sam sem šel večkrat na Madžarsko po plošče. Spomnim se tudi plošč iz Jugoslavije, kjer so imeli mnoge licence za izdaje zahodne produkcije. In tako sem lahko v Budimpešti kupil tudi jugoslovanske izdaje, recimo Jimija Hendrixa itd. Seveda je obstajalo tudi črno tržišče za vse mogoče izdelke, vendar pa so bile tam cene zelo visoke. Tako, da bi rekel, da je bil radio glavni vir informacij o glasbi. Obstajali pa so tudi ljudje z velikimi zbirkami plošč, ki so jih bili pripravljeni podeliti. Več ali manj smo vsi imeli doma kasetnike in tako smo si glasbo na veliko presnemavali, tako z radia kot s teh izposojenih plošč.
In kateri so bili prvi glasbeniki, ki so te kakorkoli navdahnili?
Spočetka sem odraščal ob povsem običajni glasbi – ob navadnem popu ali starem rocku, nato me je vse bolj pričela privlačiti psihedelična struja, na primer Grateful Dead. Kmalu se je pojavil novi val, pa Talking Heads, Cabaret Voltaire, Throbbing Gristle, Suicide … To so skupine, za katere bi dejal, da so pomenile nek začetni glasbeni navdih zame. Predvsem je šlo za to, da me je delo teh glasbenikov spodbudilo k temu, da sem tudi sam pričel ustvarjati glasbo. Saj v preteklosti je bilo treba imeti vsaj neko glasbeno izobrazbo, torej tudi če si želel igrati rock, si moral obvladati kitaro. Punk in novi val pa sta mi razodela, da se lahko poslužiš tudi ritem mašine ali sintesajzerja, ustvarjaš nojzerske zadeve.
To je nato vodilo tudi k tvoji prvi založbi KlangFarbe. Šlo pa je pravzaprav za založbo kaset …
Seveda v tistem času ni bilo možno imeti zasebne založbe. Če si želel karkoli objaviti, si moral za to dobiti dovoljenje s strani države. Pa naj je šlo za knjigo ali ploščo. In tudi nad tem področjem je ves čas pozorno bdela varnostno-obveščevalna služba, torej Stasi. Je pa bilo možno imeti kasetnik in s presnemavanjem širiti glasbo na kasetah.
Bi lahko torej dejal, da so pri Stasiju poslušali tvojo glasbo?
Najbrž res (smeh). Vendar takrat seveda nisem vedel tega. Po padcu Berlinskega zidu sem imel možnost vpogleda v svoj dosje, ki je nastal v času prejšnjega režima. Bil sem zelo presenečen, kaj vse so vedeli o meni. Pred tem se mi ni niti sanjalo, kako zelo vpleteni so bili v vse. Te zadeve so seveda poslušali le zato, da so si ustvarili neko predstavo o tem, kaj sploh počnem.
Pot od te majhne kasetne založbe te je privedla do položaja enega izmed treh vodij Raster-Notona, torej dandanes zelo uveljavljene založbe . Kakšna zgodba stoji za tem?
V času KlangFarbe nisem izdajal le kaset, temveč tudi nekakšno majhno publikacijo, kjer so lokalni umetniki objavljali razna besedila, slike itd. Tudi Carsten je takrat že prispeval nekaj svojih stvaritev. Olaf pa je bil tako kot jaz član AG Geige in po razpadu skupine sva želela najti založbo, kjer bi lahko objavljala svojo aktualno glasbo, kar pa ni ravno preprosto. Zato sva leta 1996 ustanovila svojo Rastermusic, tri leta kasneje smo se povezali s Carstenovo založbo Noton, saj so nas vodili isti ideali in tako je nastal Raster-Noton.
Kako se odločite, katere ustvarjalce boste vzeli pod svoje okrilje? Ali se vsi trije usedete za mizo in soglasno sprejmete odločitev?
Vsak od nas ima po navadi že v mislih nekaj imen, ki bi bila zanimiva za našo založbo. Gre za glasbenike, ki jih poznamo že iz preteklosti, ali pa jih slišimo v kakšnem klubu ali na festivalu. Tako smo na primer slišali danskega ustvarjalca po imenu Pixel na festivalu v Kopenhagnu in mu predlagali sodelovanje z našo založbo. Torej ne gre v smeri, da bi glasbeniki nam pošiljali svoje demo posnetke in bi se nato odločili zanje, temveč mi pristopimo njim.
Lahko za konec nameniš nekaj besed svojemu aktualnemu projektu, ki ga predstavljaš tudi v Mariboru? Predvsem inštrumentu subharchord, na katerega je vezan …
Gre za enega izmed prvih elektronskih inštrumentov, ki so jih proizvedli v Vzhodni Nemčiji. V bistvu niti ni bil sprva mišljen kot inštrument, temveč bolj kot naprava za efekte za potrebe televizijskih oddaj, filmov, risank ali radia. Primerjali bi ga lahko s starejšim inštrumentom trautoniumom. Subharchord so izdelovali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa je oblast prekinila proizvodnjo, saj je bil predrag. Obstajalo je le nekaj primerkov, danes so le še trije. Enega od njih pa so nedavno odkrili v nekem starem vzhodnonemškem studiu v Berlinu in poiskali inženirja, ki ga je ponovno usposobil. Nato so povabili nekaj glasbenikov, da ustvarijo kaj na njem. Za dva tedna sem ga dobil na razpolago in moram reči, da me je zelo impresioniral.
Frank Bretschneider: http://www.frankbretschneider.de/Web-Site/news.html
Zavod uho; oko: http://www.centralnapostaja.si
