Z uvodno izvedbo Cohenove Tower Of Song Tom Jones na novem albumu potrjuje tisto, kar se je precej jasno pokazalo že na predhodniku Praise And Blame (2010) – da v osmem desetletju življenja ne želi biti več prepoznaven zgolj kot popevkar ali »entertainer«, pač pa kot tak, kakršen je tudi začel svojo pevsko pot v valižanskih pubih – energičen in umetniško konsistenten izvajalec »roots« glasbe.
Tisti, ki poznate zgodovino popularne glasbe in ste morda tudi pobliže spremljali kariero »Tigra«, kot so ga poimenovali mediji, veste, da so tudi nekatere njegove zgodnje uspešnice bile zgolj na videz lahkotni šlagerji; znamenita Green Green Grass Of Home namreč pripoveduje o zadnjih trenutkih obsojenca na smrt, ko je tik pred tem, da ponj prideta duhovnik in stražar, ki ga bosta popeljala na eksekucijo, Delilah pa je kljub bombastičnemu refrenu ena temnejših morilskih balad – ni naključje, da je Nick Cave na svojem albumu priredb Kicking Against The Pricks posegel po baladi Weeping Annaleah, ki je Delilah delala družbo na Jonesovem istoimenskem albumu leta 1968.
Medtem ko se je na albumu Praise And Blame sir Tom tematsko loteval gospela, točneje himništva in krivde, je rdeča nit novega minevanje. Že uvodna Cohenova mojstrovina, ki je Jonesu pisana na kožo, določi usmeritev albuma. Preostalih dvanajst pesmi, napisanih prav za ta album ali spretno nabranih iz obsežne skrinje americane, je izpod peres raznovrstnih mojstrov, od Paula McCartneyja, Paula Simona, Mickeyja Newburyja do Odette, Blind Willieja Johnsona, Boba Dylana in Toma Waitsa. Jones si je od slednjega izbral naslovno skladbo njegovega zadnjega albuma, Bad As Me, kot nekakšno »apoteozo osebne izkaznice«, pričevanje človeka, ki je marsikaj preživel, a še ni rekel zadnje besede. Kot se album domiselno začne, se tudi domiselno zaključi, z izvedbo Dylanove When The Deal Goes Down, z albuma Modern Times (2006). Formalno ljubezenska pesem je Deal nekakšno dopolnilo Not Dark Yet, objavljene leta 1997, verjetno definitivne pesmi o zavedanju konca; medtem ko je protagonist v njej sam, nekakšen zadnji človek na svetu, v Deal spet najde sorodno dušo ali si vsaj želi, da bi jo. In če Tom Jones kot Mr. Sexbomb pred poldrugim desetletjem ni mogel biti več zares prepričljiv, je v Dylanovi pesmi dokazal, da izkušnje zorijo z leti, ne glede na to, kako se trudiš, da bi tudi ob nezadržnem staranju obdržal podobo tigra.
Poleg že omenjenih treh izvedb, Cohenove, Waitsove in Dylanove pesmi, so najprepričljivejše izvedbe na albumu prav tiste, ki se dotikajo izročila tradicionalnega bluesa, čeprav sta pod njimi podpisana Jones in producent Ethan Johns – v tem duhu sta stara gospelaTraveling Shoes in Lone Pilgrim, prav gotovo pa tudi Soul Of A Man Blind Willieja Johnsona in Hit Or Miss Odette, ki so jo izdali tudi kot malo ploščo. Morda bi sem dodali še Thompsonovo Dimming Of The Day in Newburryjevo Just Dropped In, ki sodi v nabor Jonesovih najprepričljivejših »countryjevskih« izletov (Green Green Grass Of Home, Funny Familiar Forgotten Feelings …). Ob takem albumu zlahka pozabimo na Jonesov »vegaški« ugled, pa tudi na Eurosong se, kot kaže, na srečo ne bo prijavljal.
