Po albumu Odpotovanja Tomaža Pengova je nova plošča Katarine Juvančič in Dejana Lapanje zame nov vrhunec domačega kantavtorstva. Album Selivke je konceptualno zasnovan in pisan z izrazito ženske perspektive. Deset zgodb, deset pogledov na življenje ovitih v žanrsko neulovljive melodije, skrbno izbrane zvočne pokrajine z majhnim, a slišnim naborom raznovrstnih glasbil in vokalov s slovenske alternativne scene. O glasbi in melodijah in vseh prostorih življenja, ki nam jih Selivke puščajo v razmislek, sva se s Katarino pomenili po elektronskem mediju.
Poznamo te kot navdušeno pisko in raziskovalko etnomuzikologije, še posebej s področja folk in world glasbe. Kako sta študij in kasnejše raziskovalno delo vplivali na tvoj način dojemanja in sprejemanja folk glasbe doma in v tujini? Katere najbolj dragocene izkušnje si prinesla iz tujine ?
V ljudsko glasbo sem stopila skozi vrata popularne glasbe in še danes mi je v tem registru najbližja. Sem pač otrok rocka. Pri osemnajstih so me zbudili Fairport Convention, pionirji britanskega elektrificiranega folk rocka. Do njih sem prišla preko psihedeličnega rocka, ki sem ga (med drugim) poslušala kot najstnica. Kmalu zatem sem odkrila Istranovin prvi album (Franco Juri – še vedno moj najljubši moški vokal domačega folk revivala) in sodobno dimenzijo »ljudske avantgarde« na domačih tleh, predvsem iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Razne ideološke, glasbene, družbene, tehnološke intervencije v ljudsko glasbo so tako postale zanimive tudi v raziskovalnem smislu. Ljudska glasba je kreativno polje, v katerem se v raznolikih zgodovinskih, geografskih, ekonomskih, migracijskih in drugih okoliščinah vedno znova vzpostavljajo recipročni odnosi – iz njega črpamo in vanj vračamo. Drugače bi bila že zdavnaj mrtva. Kot takšno sem jo skušala predstaviti in približati študentom folkloristike v času mojega akademskega udejstvovanja (2003-2007). Ta misel se mi je skozi leta potrjevala tudi na Škotskem, na festivalih folk glasbe, ki so bili moj »coming of age« (kot bi rekla antropologinja Margaret Mead) v raziskovalnem, osebnostnem, čustvenem, glasbenem in pevskem smislu. Brez teh izkušenj morda tudi nikoli ne bi stopila na oder.
Glasbena publicistika je naslednje poglavje, s katerim širiš obzorja bralcem nekoč Muske, danes Nove Muske na spletu. Kako si izbirala sogovornike, glasbenike in glasbenice? Ali vprašano drugače, je navdušenje nad glasbo in tematiko poklicalo tudi željo po zapisu?
Z željo po raziskovanju glasbe je rasla tudi želja po delitvi izkušenj poslušanja in občutenja muzike z drugimi. Akademski okvir je bil v tem smislu vedno premajhen in preveč hermetičen. Publicistično pisanje za širši krog ljudi mi še danes predstavlja edinstven prostor svobode in odgovornosti. Svobode predvsem v smislu rabe imaginacije in čim bolj razkošnega, prožnega, mikavnega lingvističnega arzenala pri upovedovanju tistega, kar vidim in slišim (igra z besedami je lahko veliko napornejša kot igra z zvoki) in nenazadnje odgovornosti izrečenega, napisanega. Glasbeniki za razliko od znanstvenikov slikajo subtilne podobe zvočnih nians svojega notranjega sveta, kjer je vsak človek največkrat gol in zato ranljiv. Z leti se vse bolj zavedam, da je kultiviranje nežnosti na vseh področjih delovanja in bivanja izjemno pomembno. Obenem pa je tudi konstruktivna kritika, podprta z dobrim znanjem tako glasbenih kot družbenih in historičnih parametrov, v katerih glasba nastaja in živi, bistvena sestavina vsake dobre kritike in pisanja o muziki. Pisanje za ščepec neodvisnih medijev (kjer navadno vsi delamo po »partizansko«, za skupnost, za gušt, za to, da nas kdo prebere) mi daje svobodo izbire sogovornikov in recenziranja tistih plošč, v katerih in s katerimi uživam tudi sama. Pri tem trmasto vztrajam.
In potem, a ne nazadnje pride kantavtorstvo….ali se motim? Zanima me, kdaj in kako se je zgodil ta preskok » iz besede« v »glas«; ali »izza odra« na »oder«? Tvoj prvi nastop? Želja, ki preraste v realno…
Obredje ob glasbi, pod odrom imajo svoj čar. Ritual koncerta z vsemi zvočnimi, svetlobnimi učinki, in niansami, dihanjem prostora, dihanjem z muziko, muzičisti na odru. Muzika je moja cerkev, koncert moja maša. Morda sem izbrala neposrečeno analogijo, vsekakor pa se spogledujem s prostorom skrivnostega in posvečenega, v katerega so me v najstniških letih vpeljali moji prijatelji – poznavalci muzike in zbiratelji glasbenih obskuritet. Sicer sem v zavetju štirih sten pela in komponirala (ter se spremljala na kitaro) že dolgo pred tem, vendar mi je takrat zadostovalo, da sem v koncertih samo uživala, včasih tudi pisala in fotografirala (kar sicer še vedno počnem). Preskok na oder se je zgodil v mojih zgodnjih tridesetih, kar je sicer zelo pozno, ampak pred tem čas ni bil zrel, jaz nisem bila zrela, to danes vem. Deloma je kriv Kantfest, deloma uspeh komada Uej Uej (Magdalenca), v veliki meri pa sodelovanje s kitaristom Dejanom Lapanjo. Ko so se vsi ti impulzi zgostili v en velik DAJMO!, potem se nisem več obotavljala.
Druženje v okviru somišljenic in somišljenikov, aktivna scena entuziastov, ki že leta poganjajo odmeven avtorski festival Kantfest, letos tudi vajin nagrajeni glasbeni prispevek …pa me zanima tvoje mnenje o kantavtorstvu v Sloveniji…
Če je še pred nekaj leti sodobna ljudska muzika doživljala svoj razcvet, potem to danes lahko trdimo za domače kantavtorsko snovanje. K temu je pripomogla tako vzpostavitev mreže festivalov in koncertov tovrstne glasbe (s pionirskim Kantfestom na čelu), kot tudi finančna kriza, ki je globoko zarezala tudi v budžete bendov, glasbenikov in glasbenic. Danes je biti sam ali v dvoje eden redkih načinov način glasbenega ustvarjanja in izvajanja, pri katerem morda vseeno ne zabredeš v popoln bankrot. Poleg tega se ljudje počasi, a vztrajno zbujajo iz otopelega neoliberalističnega sna. Kantavtorji smo se kot pripovedovalci zgodb, varuhi intimnega in angažirani glasniki družbenega dolžni odzvati na ta čas. Morda ne ponujamo rešitev, vsekakor pa smo tu zato, da skozi umetniško delovanje in aktivnosti opozarjamo na nepravilnosti aktualnega trenutka. Kličemo k drugačnemu svetu, drugačnim odnosom, reflektiramo naš in svoj »tukaj in zdaj«, v vsej lepoti in tudi tesnobnosti. Tako je danes in tako je bilo tudi na začetku. V mislih imam Woodyja Guthrija, pa Victorja Jara, Violeto Parra, Phila Ochsa, Vladimira Visotskega, nenazadnje tudi Pussy Riot. Želim, da kantavtorji postanemo skupnost, za kar se poleg nekaterih starejših kolegov in kolegic kot so Peter Andrej, Xenia Jus in Jani Kovačič tudi sama že nekaj let trudim (organizacija okroglih miz, intervjujev, peticija za priznanje kantavtorskega poklica). Nenazadnje smo na lastno pobudo kantavtorice in kantavtorji pravzaprav kot edini glasbeniki igrali na zasedbi Filozofske fakultete in na 168-urnem »kulturnem bujenju« Inštituta IRIU – Miniministrstvu za kulturo. Takšnih akcij mora biti v prihodnje še več! S Kanfestom se zadnja leta povezujemo s kantavtorji iz cele Evrope, z Dejanom pa sem del kolektiva Novi odmetnici, ki združuje mlajšo generacijo kantavtorjev iz bivše Jugoslavije. V prihodnjih mesecih in letih torej pričakujte internacionalno kantavtorsko revolucijo!
Katarina Juvnčič; foto: Vasja Eigner
Izvrstni glasbeni prvenec Selivke ponuja v liriki deset različnih zgodb, povezanih sicer v konceptualno zbirko in pisanih z (ne)vidno žensko pisavo. Izjemna pisava izvirno in mestoma provokativno premleva številne teme, preigrava mite, oživlja spomine, intertekstualno povezuje motiviko in domišljijo folklornega vpetega v sodobnost. Ženske in njihove zgodbe kot navdih ali poklon?
Oboje. Selivke so resnične ženske z resničnimi usodami. Pesmi na albumu so poklon ženski moči, pogumu, srčnosti, modrosti, humorju. So klic k opolnomočenju ženske, vseh žensk sveta. Njihovih zgodb ne smemo pozabiti. Zaradi njih obstajamo, zaradi njih smo tu. Zaradi njih sem, kdor sem. Ali, če parafraziram Pengova – daj pomisli, koliko žensk se je ljubilo, trpelo, umiralo, se smejalo, da si zdaj ti. Skozi upesnjeno in uglasbeno govorico so se rodile tudi zato, da bi postale vir navdiha drugim.
Emotivno izjemno močna pesem je Uspavanka za Fride. Pesem, ki jo je porodila nemoč, ki jo občutiš v bolnišnični postelji in si jo spretno in navdihujoče spremenila v pesem. Avtobiografski element je tu izjemno močan in to moč in milino se čuti tudi v pesmi. Kaj meniš? Kako sicer pišeš pesmi? Koliko usklajevanja je med vama, ko se lirika položi v melodijo? Kako nastajajo aranžmaji?
Uspavanka za Fride je pesem, ki izvira iz lastne izkušnje soočanja s svojo umrljivostjo, z rakom; izkušnje, ki me je prvič oplazila pri devetindvajsetih letih. Takrat in še večkrat kasneje sem spoznala mnogo (starejših) žensk, ki jih je podobna usoda spravila v drugo in tretje nadstropje kliničnega centra. Občutek nemoči, strahu, vonj po smrti, ki ga lahko v spanec zaziblje zgolj želja po življenju, po ljubezni. Verjetno iz teh izkušenj izvira ideja selitve, transcendenčnih, metafizičnih, simbolnih potovanj med življenjem in smrtjo (do obeh je enako dolga pot), ki so me za vedno zaznamovale. Mene in na tisoče drugih žensk.
Če dobro pomislim, je prav to rdeča nit teh zgodb, žensk, katerih zgodbe so me nagovorile.
Pisanje takšnih pesmi oziroma prevajanje v pesniško in glasbeno govorico ne zahteva zgolj celega, ampak celostnega človeka. Je dragocena lekcija v krotenju lastnega ega in puščanju prostora drugim glasovom oziroma glasovom drugih. Včasih moraš dolgo čakati, da te pesmi pokličejo, spet drugič se skoraj v trenutku, brez kakega posebnega premisleka ali intervencije zlijejo na papir. Na tej plošči je večina zgodb in žensk v njih klicala po prvem. Dejan je to razumel. Moja besedila in melodije – pesemske skelete in srca je obložil z mesom in krvjo, Tinka Volarič je ženskam podarila oči, gostujoči glasbeniki in glasbenice so jim dali še večja krila, da so lahko poletele.
Uspavanka, pa tudi Balada o Rozki in vrtnem palčku, mi v spomin prikliče še eno izjemno referenco, namreč album Pelin žena Svetlane Makarovič. Nedvomno ima levji delež pri tem prekrasna lirika, ki te v tem trenutku postavlja ob bok te naše velike šansonjerke, pa skupne tematike tesnobe, bližine smrti in kar je pri obeh razorožujoče je nedvomno način, kako to inovativno izpeljeta, humorno, večkrat celo otroško igrivo in ironično dovtipno. Pa bi te vprašala, kdo so bili tvoji glasbenih heroji? Koga rada poslušaš? Kaj te navdihuje v literaturi?
Uf, to pa je kompliment, ki ga moram kar malo »predihati«. Do (opusa) Svetlane Makarovič že od najstniških let, ko sem se pogovarjala z njeno telefonsko tajnico Mici, gojim nekakšno hecno mešanico strahospoštovanja, občudovanja, kameradstva in ne docela pojasnljive bližine. Nekaj let zavestno nisem brala njenih pesmi, da le ne bi preveč zaznamovale lastnega pisanja. Gledano z distance je to precejšnja neumnost. Vsak od nas je namreč čudaška, unikatna, da ne rečem posrečena vsota vseh in vsega, kar smo, kar smo bili in kar še bomo….Ob tem vprašanju sem dolgo premišljevala, kdo vse je neizbrisljivo vplival name. In ugotovila, da je bilo med njimi ogromno žensk, zato se bom to pot omejila samo nanje. Ker sem v prvi vrsti človek pesniške besede (to sem bila še preden sem se potopila v znanost in muziko), so mi pri odraščanju pomagale pesnice – že omenjena Makarovičeva, moja draga prijateljica Neža Maurer, ruski Ana Akmatova in Marina Cvetajeva… Zadnje čase pa me težkih misli (od)rešuje nedavno preminula poljska poetesa Wisława Szymborska, škotska pisateljica in pesnica Kathleen Jamie pa mi z boleče podrobnimi, bogato metaforičnimi in obenem breztežnostno preprostimi opisi narave in človeka odpira nove poti zaznavanja in pisanja o vsem. V glasbenem smislu so me pregnetle in oblikovale takšne ženske, kot so na primer Patti Smith, Billie Holiday, Violeta Parra, Janis Joplin, Sandy Denny, Joni Mitchell. V tem trenutku pa od mojega cede predvajalnika nikoli niso daleč Anna Calvi, Ane Brun, Karine Polwart, Anaïs Mitchell, Carla Azar (bobnarka pri Jack White-u). Vredne posluha!
Podobno srčen je tudi komad Lilija, vrtnica, glicinija; zdi se mi, da ga še posebej čutno in z lahkoto odpoješ, mirnost, tista hrepeneča nostalgičnost, ki se na trenutke živo spogleduje z erotičnostjo. Skratka, več kot odličen odgovor na fenomen Aleksandrink. Iz preteklosti skok v bližnjo preteklost in problem izbrisanih v pesmi Mene nema; skratka družbeno kritična angažiranost ti ni tuja, še posebej ko udari po ženskah. Kaj meniš?
Zgodovina je polna družbeno angažiranih žensk in revolucionark, četudi o njih ne pišejo zgodovinske knjige. Tako, kot cenim Rozo Luxemburg, občudujem žensko, ki je nagovorila cel vagon sotrpink, da so skočile iz vlaka, namenjenega v koncentracijsko taborišče, kot izbrisano mamo samohranilko, ki je z izjemnimi napori, vztrajnostjo, digniteto in humorjem preživela popolno ponižanje in brutalno odvzetje identitete. Ženska moč je nekaj veličastnega – v to me ženske iz tukaj in tam, od danes in včeraj prepričujejo vsak dan. Pravice, ki so jih za nas izborile naše prednice, niso nekaj samoumevnega, vsakič znova jih moramo izbojevati. In če ne bi bilo hrabrih žensk in modrih moških, jih ne bi imele. Danes se pravice slehernika kršijo na vsakem koraku in edina moč, ki jo imamo, je solidarnost, pogum, medsebojno zaupanje in nenazadnje ljubezen, ki je pravzaprav temelj vsega. »Love’s the only engine of survival« (ljubezen je edini način preživetja), v svoji genialni, preroški The Future poje Leonard Cohen. Čakam, kdaj bodo to odkrili in udejanjili slovenski 99%. Potem nas nihče več ne ustavi!
Katarina Juvančič in Dejan Lapajna; foto: Janez Pelko
Omenila bi še izjemno besedilo v Epitafu za lahkoživke; bistveno bolj udarna, v stilu kabareja napisana pesem, ki je začinjena z drzno, močno in strastno žensko pisavo. Odkrito in brez zadržkov sekaš proti hipokriziji slovenske družbe in kulture. Koliko tega občutiš tudi ti v tvojem umetniškem miljeju? Kako je biti ženska v tem glasbenem poslu?
O tem sem se sicer pred kratkim obširno razpisala že tukaj in tukaj, zato tokrat na kratko. Glasbeni biznis je še vedno maskuliziran in maskulinističen, v svojem bistvu rigiden in odslikuje tradicionalno delitev dela po spolu, kjer se ženska dojema ali kot objekt občudovanja ali kot nekakšna pomočnica, tolažnica, muza. V obeh primerih je objektificirana; nekdo, ki stoji ob moškem (ja, nekateri še vedno glodajo Adamovo rebro). Zadnja desetletja so igro moči prevetrile ustvarjalke, predvsem kantavtorice ter jazz in rock instrumentalistke, na domačem terenu sicer še vedno prej izjeme kot pravilo. Naš čas prihaja – več, kot nas bo, dlje, ko se bo slišal naš glas, lažje bo tistim, ki prihajajo. Zato se splača biti pogumen in vztrajen!
Med številnimi sodelujočimi glasbeniki, pevkami in glasbenicami, sem se še posebej razveselila glasu Bogdane Herman, prve dame naše folk glasbe. Kako se počutiš, ko v svoje delo vtkeš še drobce najboljšega drugih izvajalk?
Poleg Sabine Magajne Bogolin, ki je s svojim rogom požlahtila Uspavanko za Fride in Spominčico, sem hotela, da se v pesmih oglasijo tudi glasovi pevk, ki jih spoštujem in jih imam rada. Bogdana Herman, Irena Tomažin, Vesna Zornik in Kombinatke. Tudi one so selivke. Hvaležna sem, da so bile to mojo izkušnjo pripravljene deliti z mano in vsemiostalimi. Verjamem, da naše sodelovanje v takšni ali drugačni obliki še ni reklo zadnje besede.
Na albumu je pomembno vlogo izrisala tudi ilustratorka Tinka Volarič, tako da je zgoščenka tudi v tem pogledu estetsko všečna in bogata. Tudi to je neizogiben in večkrat spregledan del vložka v izdajo nekega glasbenega izdelka. Koliko truda in zamisli je bilo potrebno, da je album izšel v tako bogati različici? Vključno z večpomenskim naslovom, ki gre v uho… Kaj te sicer pritegne na naslovnicah albumov?
V današnji digitalni dobi je izdati svojo muziko pravzaprav mala malica. Vse, kar potrebuješ, je lap-top, par mikrofonov in snemalni software (najpogosteje logic ali protools), da komade v mp3 obliki naložiš na internet in s tem v splošni obtok. V tem pogledu sem precej »starošolska«, saj imam rada otipljivo obliko muzike, takšno, ki jo lahko gledaš z ušesi in poslušaš z očmi. Zagovarjam stališče, da mora imeti v času, ko je cedejka postala zgolj neka simbolna, promocijska »vizitka«, album presežno oblikovno in ilustrativno vrednost. Takšne plošče preprosto moraš imeti doma, jih vsake toliko časa izbrskati iz police ter pobožati z očmi in prsti. Od vedno so me pritegnili psihedelični ovitki plošč iz 60ih in 70ih let (verjetno zaradi očitnih asociacij na meni ljub art noveau stil), v zadnjem času pa sta me navdušili izdaji Maje Osojnik – Črne vode in Crying Games Irene Tomažin, ki sta (tako glasbeno kot oblikovno) celostni mojstrovini.
Pred leti, ko še nisem imela popolno izrisanega koncepta plošče, sem vedela, da bo moj album naslikala prav Tinka. Takrat je bila tudi ona na začetku svoje ilustratorske poti. Upam si trditi, da je bila ta plošča za naju obe precejšnja iniciacija. V polnočnih telefonskih pogovorih med Ljubljano in Mostom na Soči se je zgodilo marsikaj. Tinka je izjemno subtilna oseba in čudovita ilustratorka – te ženske pozna tako dobro ali včasih celo bolje, kot jaz. Mislim, da je to očitno vsakomur, ki se zagleda v naslovko in odpre knjižico. Če bi bila Humphrey Bogart, bi rekla: »I think this is the beginning of a beautiful friendship«. Gotovo bova še ustvarjali skupaj!
Album je izšel v samozaložbi; zavestna odločitev ali le posledica razmer na domačem glasbenem trgu?
Domača založniška dejavnost je butična, fragmentirana, finančno in kadrovsko podhranjena, zato izvajalcu skorajda ne more ponuditi nečesa, česar si z lastno iznajdljivostjo in angažmajem ne bi mogel zagotoviti sam. Do sedaj me ni še nihče prepričal, da zna zame bolje poskrbeti od mene.
Prestopila si kar nekaj bregov umetniškega ustvarjanja, in vendar… kje in kdaj se počutiš najbolj svobodna v svojem kreativnem zanosu? Kdaj te najbolj ponese daleč proč od ponorelega sveta?
Takrat, ko sem sama s sabo, pri sebi. Sliši se povsem samoumevno, pa je vse prej kot to. Kolikor sem družabno bitje, sem tudi volk samotar. Za ustvarjanje potrebujem samoto, tišino, premislek, refleksijo. Učim se negovati ljubezen do sebe in do drugih, se počlovečevati vsak dan znova. To je vseživljenjska šola – boleča in odrešujoča hkrati. Vsak dan prinaša nova spoznanja o tem, kdo sem in zakaj sem tu. Tudi pesmi se učim pisati in peti takorekoč že celo življenje in nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače.
Selivke so neprecenljiv in dragocen zapis teh svobod, ki si jih premlevala kar nekaj časa, pa me za konec zanima, kam te vleče duša v teh dneh? Kaj se ti plete po glavi? Kaj snuješ v prihodnje?
Včasih se mi zdi, da se mi zaradi vseh silnih tektonskih premikov, ki zadnjih nekaj let tresejo moje bivanje, mudi živeti. In bi rada naredila več, kot zmore moje telo. Zato se učim prepustiti, da me moji ustvarjalni meandri počasi nosijo tja, kamor moram priti. Pot se izrisuje sproti, vem, kaj bi rada, vem, kam grem. Vsaj večino časa. Počasi se bistrijo obrisi nove plošče, ki bo najverjetneje zopet tematska in na nek način povezana z uspavankami, še prej (v naslednjem letu) mala plošča mojih pesmi v angleščini, pa monografija o sodobni slovenski folk glasbi je tudi v načrtu, vmes pa se bom učila lekcij iz negovanja solidarnosti in grajenja skupnosti. Da bom sploh lahko še obstajala. Da bomo sploh lahko še obstajali.
Katarina Juvančič in Dejan Lapanja:
www.myspace.com/katarinajuvancic
https://www.facebook.com/pages/Katarina-Juvančič-Dejan-Lapanja/139966002749658
