KNJIGA: Ante Perković – Sedma Republika (Novi liber, Zagreb; JP Službeni glasnik Beograd, 2011)

 

Uredniki zbirke Sa zrnom soli Novog libera, ki v osnovi ponuja bralcem knjige s strogo zgodovinsko politično motivirano tematiko, so se tokrat odločili v žarišče raziskave postaviti popularno kulturo, oziroma njen najbolj izpostavljen in samozavesten del, rokovsko kulturo. Kako se je pop kultura spreminjala ob razpadu bivše države in kasneje v osamosvajanju Hrvaške, v vojnem in povojnem obdobju? Kako se je rok, ta kulturološko najbolj protivojni element in glas preteklega stoletja, zoperstavil in upiral tej vojni plimi? Ali je na koncu vendarle podlegel? Kako je pop kultura spreminjala tudi družbeno klimo? To so bila samo okvirna vprašanja, ki naj bi se v knjigi izpostavila in reflektirala.

Ante Perković (1973) je bil po mnenju uredništva prava izbira, namreč dovolj zrel, da temeljito pozna pop in rok kulturo in obenem še vedno mlad, da razume najsodobnejše trende. Tudi sicer sam novinar, glasbeni kritik, urednik, pa glasbenik, danes piše glasbo večinoma za gledališče in film. Živi v Zagrebu.

Vsako pisanje o glasbi je izrazito osebna zadeva, kajti gre za umetnost, ki nezavedno vpliva na vse naše čute in katere smisel in pomen nosimo hočeš nočeš s seboj. Vedno. Vsako obdobje v preteklosti prinaša drugačno in drugo glasbo, vedno pa je vznemirljivo zanimivo med njimi vleči paralele, zgodovinske, kulturno sociološke, družbene. Ena najbolj novih in svežih naplavin popularne godbe je nedvomno rokovska godba, rok kot fenomen, kot glasbeni in sociološki primer, kot študija, ki je še posebej unikatna na prostorih bivše domovine. In razgradnja spomina Anteja Perkovića kar šprica od domiselnih, svežih in novih vzporednicah tako v času kot s časom, kot jih je občutil sam in kot jih z 20 letno distanco zapisuje na papir danes. Perković ima glasbo rad, je fan prav posebne rokovske subkulture (nekoč smo ji rekli alternativa), pa imajo zato z zapisanim v knjigi nekateri težave. Češ, da je netoleranten. Vse prej kot to, bi rekla… stvari ima pri sebi jasno razčiščene, konglomerat spominov in spoštljivo kilometrino vseh koncertov, ki si jih je ogledal, nam predoči v branje. Z vsem se vsekakor ne gre strinjati, ampak saj zato se tudi pišejo knjige…

Knjiga se bere na mah; pisana je literarno bravurozno, domiselno in bistro, za glasbene sladokusce je to v bistvu obvezno čtivo. Mestoma provokativno in drzno postavljene teme so sicer podkrepljene z dokumenti, zapisi časa, fragmentarnimi odkruški, ponovno prebranimi starimi intervjuji, prebrskanimi arhivi, izjavami prič nekdanjega časa in njihovi spomini na preteklost in kar je pri vsem skupaj bistveno: Tu so številni pomembni komadi zvoka, slike in besedilo, ki so včasih povsem nenamerno, natančno kot rentgenski posnetki zabeležili čas in duha, ki mu je uhajal. Perković jih kot spreten režiser samo odlično spaja skupaj v svojo refleksijo preteklosti. Tudi zato bi lahko marsikateri tezi oporekali, potrebne bi bile vsaj ponovne prevetritve. Gre za izredno privlačno tematiko, ob kateri bi se mnenja kar kresala in kar kliče po kakšni »okrogli« mizi. Resnično.

V tem kontekstu bi rada nanizala samo nekaj najbolj sočnih ocvirkov Sedme republike. Sedma republika je bila nadnacionalna; spajala je ljudi po kulturološkem ključu, daleč proč od vsakodnevne politike, od levih in desnih, obuja spomine na svoja študijska leta 1968 do 1971 Siniša Škarica: Morda bi se morali sramovati, toda vse to je šlo mimo nas. Za takratne študentske vodje smo bili neki čudni dolgolasi kiti, ki se ukvarjajo z glasbo in jih ne zanima nič drugega. V bistvu je tudi bilo tako; rock’n’roll je bil naša oaza, naš prostor, daleč proč od kakršnegakoli zavedanja, bodisi nacionalnega, ali političnega, levega ali desnega.

In res, močna kulturna komunikacija na osi Ljubljana-Zagreb-Beograd je postala konec sedemdesetih let dovolj svobodna, neobremenjena in zaznamovana z rezom zadnjega velikega umetniškega poka 20. stoletja, da se je iz tega lahko ustvaril krogotok dogajanj, ki je sprožil tako imenovani novi val. Obdobje, ki ga je Perkovič v knjigi še posebej dobro obdelal in mu skladno s tem dal tudi svoj poklon. Saj veste, koncert Pankrtov na razstavi stripov Mirka Ilića v Zagrebu je konec leta 1977 pognal zagrebško sceno.

Toda deset let kasneje je scena povsem drugačna, pa naslednjih deset še huje drugačna, ko čas naplavi na Hrvaškem tipe kot je Thompson. Pika. Komentar Perkovića na zgodovinski konglomerat je enkraten. Kaj zapiše takoj zatem: iz rokava povleče Film Miše Radivojevića in scenarista Nebojše Pajkiča Dečko koji obečava (1981) . Vse je povezano. Veste, kako se imenuje glavni junak prvega jugoslovanskega rock’n’roll filma Dečko koji obečava? Slobodan Milošević. Vse je povezani in nič nima smisla. Mimogrede, film se zaključuje s Kojino pesmijo Depresija, katere prvi verzi gredo: Ti živiš v Beogradu in ne sanjaš, kaj te čaka.

V nadaljevanju se avtor preizprašuje o vlogi glasbe in glasbenih herojev v izrednih razmerah. Kaj od njih pričakujejo vroče glave najstnikov? Ali kakor to zelo subjektivno in odkrito zapiše o letu 1992 v bivši domovini: Sploh me ni zanimalo, kaj o vojni prepevajo Đorđe Balašević, Bajaga ali Bora Đorđević, v glavnem zato, ker mi njihova muzika ni bila všeč. Milan, Koja, Cane, Rambo, Kebra…., oni so bili pa druga zgodba. Šele danes mi je kristalno jasno, da smo od njih pričakovali neke vrste opravičilo. Bili so del našega odraščanja in zdelo se nam je pomembno vedeti, da so še vedno z nami, na neki povsem človeški, nadnacionalni ravni. Da so, kakor je Magi nekoč opisala glasbo EKV, »nad ali poleg tekočih zadev«.

In mladež je sledila bendom, z vlakom so se stotine mladih vozile iz Zagreba na koncerte v Slovenijo, v Maribor, Ljubljano, Brežice, Dobovo…, na najbolj majhna in obskurna mesta, vojni navkljub, smrti navkljub. Perković nam poda svoj kulturološki okvir vojne, emocionalno nabito in podatki podkrepljeno glasbeno popotovanje v izrednih razmerah. Čas in dejanja, ki ogromno povedo o Perkoviću samem in njegovem izboru na eni strani in o bogati glasbeno rokovsko alternativni godbi bližnje preteklosti na prostorih bivše domovine na drugi. V veliko veselje mi je, da recimo danes berem ponovne revizije pogleda na glasbo obdobja, ki ga je v veliko meri zaznamoval bend Ekatarina Velika; Perković na več mestih pogumno in smelo izpostavi besedila Milana Mladenovića in jih postavi v kontekst časa. Pogled je čist kot solza. Nadaljevanje pa grenko, da boli. Podobnih zgodb iz sveta rokenrola na Balkanu je nešteto, EKV so fenomen, o katerem se bodo, sem prepričana, še pisali eseji. Izjemno in podobno pomembno vlogo pisec posveča tudi Damirju Avdiću in še prej njegovemu bendu Rupa u zidu. Ne moreš mimo zgodovine in vse grotesknosti bližnje preteklosti, ko poslušaš Avdića… Preprosto ne gre in čas za nostalgijo je na Balkanu v srži zgnil, poniknil….ne obstaja nobena druga resnica kot ta, o kateri brutalno resnično poje bosanski psiho, ko pravi: Bratstvo i jedinstvo je završilo/Vrijeme je da se upoznamo onakvi kakvi stvarno jesmo.«

Perković v naslednjih poglavjih razglablja o generaciji, ki ne obstaja več, o rokovski glasbi kot politični alternativi in novodobnih pojavih zabavne glasbe sedanjosti. Razgalja korupcijo v zabavnem programu HTV, piše o festivalskih in medijskih carstvih in nepriznanam nasprotju interesov, pa o svetovnem čudu fašističnega roka, pa o glasbi in njenem etičnem čiščenju.

Konec Sedme republike vsemu navkljub prinaša optimizem, vero v glasbo in močno in trdno vez, ki jo razumejo le njeni prebivalci…ne glede na meje, raso, spol in vero.

Skočite v glasbo tako, kot je Alica skočila v ogledalo. Zaprite oči. Dobrodošli v sedmo republiko.

Saj v bistvu nas ni tako malo… ali pač?

 

Share