s Katarino Avbar
Foto: Zava
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Deveta gostja, ki razkriva svoje misli o muski, je kantavtorica in literarna komparativistka Katarina Avbar.
Literarna komparativistka in kantavtorica Katarina Avbar je na glasbenem prizorišču prisotna od leta 2005, ko je ustvarila glasbo za plesno predstavo PLES ALi IŠČE se Lily Marlen koreografke Rosane Hribar, sledili so nastopi na Festivalu slovenskega šansona leta 2007, na 7. in 8. izdaji festivala kantavtorske glasbe Kantfest (2009 in 2010) ter na koncertih in kompilaciji Rokerji pojejo pesnike 6 in 7. Katarinina pesem Odkar te ni, pri kateri je sodelovala s producentom Aldom Ivančičem, je bila objavljena na kompilaciji Vala 202: Val 09 – Imamo dobro glasbo. Je tudi avtorica besedila in glasbe pesmi Ne reci nič, ki jo je leta 2008 in 2011 na festivalu šansonov La Vie En Rose izvajala Vesna Zornik. Od leta 2009 v okviru Gledališča Glej razvija projekt Poslušaj, ki se pod mentorstvom Mitje Vrhovnika Smrekarja ukvarja z ustvarjanjem glasbe za gledališče in film. Katarinin prvenec Beležnica (2011) je bil posnet v sodelovanju z glasbenikom in producentom Petrom Deklevo. Je dokument časa, v katerem živimo, poln refleksij, življenjskih zgodb, začinjen z zdravo mero humorja in tragike. Pesmi zaznamujeta prečiščen in izviren jezikovni izraz ter iskren izpovedni slog, obogaten s preprostimi aranžmaji, ki so delo Dekleve.
Ne delam glasbe za oči. Delam glasbo za ušesa. (Adele)
Živimo v času, ko redko kdo doseže tisto, čemur pravimo celovitost, harmoničnost in izpolnjenost lastnega obstoja. Človek se že od nekdaj zaveda svoje odtujenosti, obstaja utemeljen sum, da tudi nikoli ni bilo drugače – vedno nam je nekaj manjkalo. V zgodovini se je kot nekakšen nadomestek za doživljanje totalitete človekovih hotenj, zmožnosti, čustvovanj ter takšnih in drugačnih spoznanj pojavljala umetnost, znotraj katere je bila mogoča idealna sinteza človekovih spoznavnih, etičnih in estetskih vrednot. Ideja o celostni umetnini, ki bi človeka duhovno, duševno in telesno napolnila in vsaj za nekaj časa prestavila v navidezni, a možni svet totalnosti čustev in duha, se med drugim pojavi že v stari Grčiji. Znano je, da so bile grške tragedije nekakšna zmes besede, igre, plesa, petja, glasbe in spektakla, kar je ob vsem znanih mitih pomenilo predvsem masovni ritual podoživljanja in očiščevanja negativnih občutij groze in strahu, danes je temu doživljanju še najbližji rockovski koncert. Tedanji človek se več kot očitno ni ukvarjal s tem, ali kar koli ustvarja za oči ali za ušesa, enostavno prepustil se je, da ga je umetniško izkustvo pripeljalo do katarze. Umetnost je imela že tedaj in ima še vedno terapevtske učinke, tako za tiste, ki (jo) ustvarjajo, kot za tiste, ki (jo) sprejemajo. V naravi vsakega umetnika je zapisano, da ustvarja zato, ker ne more oziroma ne zna drugače. Strinjam se z Adele, da se pravi glasbeni umetnik ne ozira na to, kako bo vse skupaj vizualno zapakirano, ampak mu je pomembno le to, kako se bo to slišalo. Treba pa se je zavedati, da obstajata dve fazi: faza produkcije in faza postprodukcije. In vprašanje je, ali bi bili Jimi Hendrix, Jim Morrison, Elvis Presley itd. tako popularni, če ne bi bili zanimivi za širšo glasbeno javnost. Načini, kako najti pot do sprejemnika, se spreminjajo: nekoč so bili videospoti tisti, ki so krojili glasbeni svet, nekaj let nazaj je npr. MySpace izstrelil Arctic Monkeys, danes vlada YouTube … Obseg glasbenih vsebin na spletu je neskončen, splet je brez dvoma spremenil naš način dojemanja glasbe.
In ko že ravno »mislimo musko«: na začetku je bila grška glasba zlita v eno z besedo in plesom. Pesniško in glasbeno ustvarjanje sta bila eno ali drugače povedano: pesnik je bil hkrati tudi glasbenik. Za omenjeno enovitost so Grki uporabljali izraz musiké, izraz, ki ga danes uporabljamo samo za glasbo.
Vsakdo, ki misli, da je pop glasba preprosta stvar, naj skuša napisati pop uspešnico. (Robert Wyatt)
Robert Wyatt je v originalnem zapisu dejal: Anybody who thinks pop music’s easy should try to make a pop single and find out that it isn’t. Verjetno moramo najprej opozoriti na to, da (vsaj v slovenščini je tako) popularna glasba v širšem pomenu zajema vse oblike zabavne glasbe, v ožjem pomenu pa govorimo o pop glasbi, ki je samo ena od zvrsti popularne glasbe. V angleščini je izraz pop music okrajšava za popular music, zato lahko samo ugibamo, na kateri termin se nanaša zgornji citat Roberta Wyatta, britanskega ponosa progresivnega rocka in jazza, ki ima le malo skupnega s popom v ožjem pomenu.
Dejstvo je, da so najpreprostejše stvari najtežje. Pop glasba velja za ceneno oziroma trivialno zvrst. Mnogi jo imajo za instant glasbo, kar pomeni, da obstajajo pravila, šablone za pisanje in izvajanje. Strinjam se z Wyattom, zelo težko je napisati nekaj, kar je bilo slišano že ničkolikokrat, pri tem pa pustiti svoj pečat ter to izvesti kvalitetno, sveže in netrivialno. Za dober pop komad je potrebna veščina in obvladanje obrti pisanja pesmi/skladb. Mislim, da trditev, da je pop glasba cenena, manj vredna zvrst glasbe, žali vse še tako naključne poslušalce, saj se z njo srečujemo na vsakem koraku. Je pač tukaj in nič ne kaže, da namerava kaj kmalu proč. Sama nimam predsodkov in zelo rada poslušam vse zvrsti popularne glasbe, se pa nikoli nisem videla kot izvajalka pop uspešnic. Če samo pomislimo, da so včasih Mozarta dojemali kot pop, danes pa velja za klasičnega avtorja! Me pa zanima, kaj bo s pop umetniki (lep primer je ikona Andy Warhol) v kasnejših stoletjih. Samo kvalitetne glasbe ne načne zob časa.
Ali poslušam pop glasbo, ker sem nesrečen, ali sem nesrečen, ker poslušam pop glasbo? (John Cusack)
Človek je kompleksno bitje, ki svet okoli sebe zaznava s čutili. Poznamo ločena čutila za posamezne čute, ki so vid, tip, sluh, okus in vonj, vendar je pomemben njihov skupni seštevek. Malo stvari tako kot glasba spremeni naše dojemanje sveta. Glasba je univerzalen, vsakomur dostopen jezik in že sama po sebi dovolj zgovorno govori. Svoje mesto ima tam, kjer besede izgubijo svojo moč. Glasba ima ne le izjemen vpliv – pozitiven ali negativen – na naše razpoloženje, temveč vpliva tudi na to, kako dojemamo stvari, svet, dogajanje okoli sebe. Razpoloženje in glasba sta močno povezana, vedo povedati psihologi: poslušanje žalostne glasbe nas naredi žalostne in poslušanje vesele nas spravi v boljše razpoloženje. Poleg tega dramatično vpliva tudi na naše dojemanje: četudi v resnici ni ničesar za opaziti, ljudje vidijo vesele obraze, ko poslušajo veselo glasbo, in žalostne, kadar poslušajo žalostno.
Zgornji citat se nahaja na samem začetku filma High Fidelity, ki ga je po knjižni predlogi Nicka Hornbyja režiral Stephen Frears. Govori o tridesetletnem Robu Gordonu, lastniku propadajoče trgovine z vinilkami, ki je obseden z glasbo in na svet gleda skozi njo. Omenjena fraza še kako spominja na znamenito Kaj je bilo prej – jajce ali kokoš?, ki vse od antičnih časov buri duha največjih modrecev. Navezuje se na večno vprašanje, kaj je bilo prej, univerzum ali življenje, in tako vzrok in posledico postavi v enako vlogo. Kokoš namreč ne more priti drugače na plan kot iz jajca, slednjega pa ni brez kokoši.
Pomanjkanje glasbenega znanja včasih pripelje do zanimivih rezultatov – potuješ po prostorih, ki jih, če bi vedel, za kaj se gre, sicer ne bi našel. (Brian Eno)
Če ne poznaš pravil, ne veš, da jih kršiš. Najboljše stvari pa nastanejo tedaj, kadar kršiš pravila. Čeprav na Akademiji za glasbo lahko študiraš kompozicijo, se naučiš tistih nekih obrazcev, kako navdih prevesti v note, te nihče v resnici ne more naučiti umetnosti pisanja. Samo izkušnje so tiste, ki te urijo v veščini pisanja. Vsakič ko ustvarjaš novo skladbo, se spet znajdeš na začetku; in vse pretekle izkušnje ti ne pomagajo nič, ko se znajdeš na novih tleh, vse glasbeno znanje, ki si ga v preteklosti že posedoval, se razblini v nič, ko odhajaš na novo glasbeno pustolovščino. Tako se kot umetnik ves čas vračaš na mesto, kjer si že bil na začetku.
Dolžnost umetnika je, da ostane brez predsodkov in v stanju, ki omogoča sprejemanje informacij in navdiha. Vedno moraš biti pripravljen na umetniško razodetje. (Nick Cave)
William Blake je v eni izmed svojih pesmi zapisal, da če bi bila vrata percepcije očiščena, bi se vse stvari zdele neskončne (If the doors of perception were cleansed / All things would appear infinite), kar je kasneje Aldousa Huxleyja navdihnilo za naslov na meskalinu napisanega romana The Doors of Perception, ki je bil spet navdih za ime vsem dobro poznane glasbene skupine The Doors. Trenutni navdih pa je tisti, ki odpre vrata umetniškemu razodetju. Ne veš, kdaj bo prišel na obisk, zato moraš biti vedno odprt za vse, brez predsodkov, kar pa ne pomeni brez stališč. Biti odprt za vse, kar je novo, neznano. Vsi umetniki težijo k univerzalni resnici. Podajanje čustev, občutkov in svojih pogledov na svet vsekakor zahteva določeno mero nepristranskosti, vendar si kot umetnik dolžan tudi subjektivno podajati svoja lastna čustva, ki so posledica tvojih doživetij. Vsak ustvarjalec pozna občutek trenutnega navdiha, ki je najpopolnejše stanje – k njemu težiš tudi v procesu, ki sledi, ko poskušaš trenutni navdih prevesti v melodijo besed. Eno je navdih, ki traja nekaj trenutkov, drugo pa je trdo delo, ki se začne potem, ko navdih mine in za sabo pusti zlato, ki ga moraš nato izklesati.
