KONCERT: FV Festival – Ljubljana, Menza pri koritu, 9. 6. 2010

Po epizodi v Kinu Šiška lani septembra se je FV festival 2010 spet odvil v Menzi pri koritu, zadnja leta tradicionalnem prizorišču tega garažnorockerskega festivala. Tokratna novost je bila točen začetek prireditve, ki je presenetil kar nekaj obiskovalcev in vsaj malo tudi glavno organizatorko Moniko Skaberne, saj se je prvim zamudnikom osebno pohvalila z dosežkom. Morda se je prevzgajanja rock’n’roll publike res lotila malce pozno, vendar lahko tovrstne premike samo pozdravimo. Točen začetek je namreč pomenil, da se je prireditev končala ob spodobni prvi uri naslednjega dne.

Veliko manj spodbudno oziroma prav zaskrbljujoče je zanimanje publike za dogodek, saj je tokrat festival obiskala komajda stotina ljudi. Premalo radovednežev je to za sedem skupin, od tega dve domači, eno pogojno domačo, eno belgijsko in ameriško ekipo, ki je ponudila iste glasbenike v treh različnih kombinacijah. Je garažnemu rokenrolu pri nas odklenkalo? Ne povsem, nekaj podpornikov scene je, primanjkuje pa številnejša enota, ki bi jo na festival gnala radovednost o dogajanju po garažah doma in po svetu.

John Paul Keith, foto: Sebastijan Iskra

John Paul Keith Band, foto: Sebastijan Iskra

In kako je bilo? Zaradi točnega začetka sem tudi sama zamudila bend Martina Ramoveša in vam o njem ne morem prav nič napisati. Festival se je tako zame začel s skupino, ki ji je poveljeval John Paul Keith. To je bila prva v kombinaciji treh ameriških imen, katerih člani so v ospredje stopali v različnih fazah festivala. Ti fantje so se pred leti spoznali v Memphisu in kmalu uprizorili sodobno verzijo sodelovanja izpred več kot pol stoletja, ko so se v Sun Studiu ustvarjalno družili največji rock’n’rollerji tistega časa. Niso in verjetno tudi ne bodo tako legendarni, pa vendar je bilo zanimivo prisluhniti variacijam, ki so jih predstavili. Kitarist in pevec John Paul Keith je predstavil spevno verzijo garaže. Žal je bil to rutinski nastop pred maloštevilno publiko, iz katerega je štrlel totalno zdolgočaseni bobnar, največji eksces v teh razmerah pa je bila strgana struna na kitari.

Shoeshiners, foto: Sebastijan Iskra

Shoeshiners, foto: Sebastijan Iskra

Nadaljevali so domači ShoeShiners, mlada skupina iz Kranja, ki črpa iz t. i. indie rockerskega bazena. Da bi dosegla svoje idole, jo čaka še veliko dela, vendar pa je napredek v primerjavi s prvimi živimi nastopi velikanski. Najbolj jim še škripa v tempu, komadi se jim v določenem trenutku nepotrebno ustavijo, najboljši pa so inštrumentalni deli, ko se vsi koncentrirajo samo na igranje.

Harlan T. Bobo, foto: Sebastijan Iskra

Harlan T. Bobo, foto: Sebastijan Iskra

Pravi umazani južnjaški blues je prišel na vrsto, ko je v prve vrste stopil bradati Harlan T. Bobo. V primerjavi s prvim paketom je bil to bolj dinamičen, zavzet in iskren nastop. Na dan je stopila memphiška glasbena prostodušnost, ki se je kazala v neobremenjenem in lahkotnem prestopanju iz belske v črnsko glasbeno tradicijo in nazaj oziroma kresanju bluesa in countryja s prepojeno pop noto, ki je dosegla svoj dramaturški vrh v zadnjem kosu dobre pol ure trajajočega nastopa.

Največja neznanka na letošnjem FV festivalu so bili belgijski Experimental Tropic Blues Band. Belgija je čudna dežela in prav tak se je na papirju zdel tudi ta trio. Še vedno se ne morem odločiti, ali so šminkerji ali me s svojo prezenco in nastopom zgolj niso prepričali. Cel kup distorziranih elementov, spust pevca in dva komada med maloštevilno publiko niso imeli nekega ekstatičnega učinka. Vse je bilo tempirano na bluesovsko eksplozijo Jona Spencerja in tovarišev, vendar pa je bilo do groma veliko vakuma, da se je eksperiment prej ponesrečil, kaj šele da bi sprožil tako zaželjen in napovedovan tropski bluesovski vihar.

Experimental Tropic Blues Band, foto: Sebastijan Iskra

Experimental Tropic Blues Band, foto: Sebastijan Iskra

Glavna zvezda festivala je bil na papirju Jack Oblivian, ki je skozi 1990. leta tvoril jedro garažne bratovščine Oblivians. Če Greg Cartwright med drugim nadaljuje svojo glasbeno pot s skupino Reigning Sound, je Jacka solistična pot pripeljala na oder FV festivala, na katerem je brez nastopaštva (za razliko od Belgijcev) nanizal serijo pesmi memphiškega naboja. Morda je prav v tej skromnosti, za katero pa se skriva iskrivost kratkih dve- do triminutnih skladb, tudi glavni razlog za tako šibek odziv slovenskega občintva na letošnji FV festival, ki v nasprotju s trendi nikakor ni ponudil kakšnega bombastičnega imena, ampak je podaril predvsem skupnost muzikantov.

Jack Oblivian, foto: Sebastijan Iskra

Jack Oblivian, foto: Sebastijan Iskra

Najboljše po mojem okusu je festival prihranil za konec. Thombstone Hearts so bend, v katerem je zbrana druščina čudakov iz Hrvaške in Anglije oziroma par iz v Prekmurju žagajočih Nero Burns z bobnarjem iz zagrebške klubske atrakcije Welcomin’ Committee in Flames. Stilsko urejen garažni trojček gradi na močnem rudimentarnem bobnarskem ritmu, ki ga bobnar ohranja kar stoje, in močni kitarski navezi ter solidnem petju. Pregovorne težave z zvokom v Menzi ostalim niso mnogo škodile, ta bend pa bi si zelo rada pogledala v boljših zvočnih pogojih. Zdi se mi, da bi lahko bili fantastični, saj so »izskakovali« iz konvencij garažnega rocka in se znašli na mičnem križišču rockabillya in psihedelije.

15. FV festival je s številom nastopajočih in z zaigrano glasbo pustil povprečen vtis, ki mu je botrovalo predvsem borno vzdušje. Zdi se, da je festival plačal ceno prerazgibanega koncertnega dogajanja za obstoječo kritično maso ter prezamišljenega in preresnega zbranega občinstva, ki mu je manjkal predvsem naboj zabave in igre. Pozabilo se je namreč, da je to vse skupaj samo rokenrol.

Share