s Kajo Draksler
Foto: Žiga Koritnik
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Pod številko trinajst svoje razmišljujoče sledi vpisuje najbolj propulzivna jazz pianistka mlajše generacije, Kaja Draksler.
Kaja Draksler je jazz pianistka in skladateljica, ki gostuje po Evropi, Aziji ter ZDA. 2005 je končala Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani (jazz oddelek) ter Škofijsko klasično gimnazijo, trenutno pa končuje študij klasične kompozicije na konzervatoriju v Amsterdamu pri profesorju Richard Ayresu. Leta 2008 je preživela semester na izmenjavi na kolidžu Purchase v New Yorku. Tja se je vrnila tudi naslednje leto, ko se je posvetila zasebnemu študiju z Vijay Iyerjem ter Jasonom Moranom. Istega leta (2009) je z odliko diplomirala na konzervatoriju Prins Claus v Groningenu na Nizozemskem.
Kot vodja različnih zasedb je izdala tri plošče – Katarchestra (2007), Akropola (2008) ter Türkü (2009). Je zmagovalka prestižnega nizozemskega tekmovanja Deloitte Jazz Award (2009). Istega leta je tudi sodelovala z Matropole Orchestra in Vincem Mendozo. Poleg svojega kvinteta Acropolis je članica in skladateljica tria BadBooshBand ter orkestra European Movement Jazz Orchestra. Leta 2006 je napisala koncert za harmoniko in orkester v treh stavkih, ki ga je posnela in izdala Slovenska filharmonija. Na ljubljanskem jazz festivalu je lani premierno predstavila svoj solistični klavirski projekt. Posnetek koncerta bo letos izšel pri založbi Clean Feed.
Glava je kot padalo. Če ni odprta, ne dela. (Frank Zappa)
Odprta glava pomaga pri pridobivanju idej in razumevanju idej drugih. Znova in znova pokaže možnosti, ki jih v toku vsakdanjika morda spregledamo, morda namenoma. Vzbudi dvom in se z njim sooči. Neguje kritično mišljenje, a vseeno omogoča sprejemanje drugačnosti. Spodbuja kreativnost in inovativnost ter daje širino. Ohranja možgane v formi ter nam da elan. Ni slabo imeti odprto glavo.
Kar imenujemo glasba, se dotika dejstva, da smo na tem planetu, in največ, v kar smo na tem planetu lahko vpleteni, je kultura. Kultura je situacija, v kateri ljudje živijo skupaj in kjer imajo možnost, da skozi svoja življenja in skozi svoja dejanja proslavljajo najvišje bitje v fizičnem univerzumu v kemični in trdni obliki. (Anthony Braxton)
Veliko nas je glasbenikov (predvsem v nekomercialnih krogih), ki se sprašujemo, kaj je naša vloga v družbi danes in čemu ljudje ne dovolijo, da bi od nas prejeli duhovno hrano. Pri glasbi ne gre le za sprejemanje vibracij inštrumentov in vibracij glasbenikovih misli, pač pa tudi za vzajemno, skupno doživljanje, za ritual. Koncerti so zaradi dejstva, da se dogajajo v koncertnih dvoranah, s pogojem plačila občinstva, izgubili svoje prvotno poslanstvo, glasbeniki pa svojo prvotno vlogo. Čeprav mi je jasno, da je nemogoče ali pa vsaj zelo težko poustvariti idejo antičnega obreda in dati glasbi ritualno, duhovno ali informativno vlogo, ki jo je imela na zahodu pred stoletji, vseeno upam, da mi z vsakim koncertom uspe vsaj malce obogatiti in povezati ljudi, ki nas/me poslušajo. To je zaenkrat vse, kar lahko storim.
Glasba je glagol. (Ornette Coleman)
Razvoj glasbe je vedno povezan z novimi koncepti in idejami. In čeprav to pomeni, da je razvoj pogojen z razmišljanjem (ki je navsezadnje glagol), so bili uspešni koncepti vedno plod znatne prakse in so se prijeli šele, ko se jih je dovolj dolgo izvajalo. Razlog za napredek v glasbi je torej dejanje ustvarjanja ter muziciranja.
Glasba je glagol, ker gre za fizični napor igranja in prevajanja energije skozi glasbenika in skozi inštument do poslušalca. Je glagol, ker občinstvo aktivno posluša in ob tem razmišlja ter energijo vrača. Je glagol, ker zahteva ogromno vaje in priprav ter fizične kondicije. Glasba je popoln, okrogel in velikanski glagol, ko poslušam Theloniousa Monka in Cecila Taylorja.
Ne igraj vsega, pusti da gredo stvari mimo, pusti, da si del glasbe samo predstavljamo. (Thelonious Monk)
Čudovit stavek, ki v nekem smislu povzame celoten Monkov stil. Monk nas ne le preseneti z izbirami, ampak nam pusti prostor, da o njih premislimo in jih zaključimo. Z »luknjami« dopušča, da so glasbeniki, ki z njim igrajo, bolj aktivni in retrospektivni, občinstvo pa pušča v suspenzu, lačno več glasbe. Podobno kot so na primer abstraktne slike Joana Miroja sestavljene iz enostavnih (geometrijskih) elementov s prostorom za razmislek, so Monkove melodije vedno konkretne, jasne in puščajo prostor za komentar. Prostor, ki od vsakega improvizatorja zahteva zrelost, samozavest ter skromnost, je eden glavnih elementov Monkove poetike.
Ritem je življenje, skozi katerega je plesal prostor časa. (Cecil Taylor)
Cecil Taylor je eden tistih glasbenikov, ki so za vedno spremenili zgodovino jazza. Unikatni element v njegovi glasbi je ritem oziroma pulz, ki ga je 60. letih 20. stoletja osvobodil zavezanosti konstantnemu tempu. Ta radikalna odločitev je bila podkrepljena s poglobljeno kontemplacijo. Taylor, ki sam piše poezijo, je na platnicah plošče Unit Structure leta 1966 napisal ta čaroben stavek, ki zaobjame njegovo razmišljanje o ritmu v povezavi s prostorom (tudi v fizičnem smislu, saj ga zanima arhitektura, posebej mostovi), plesom (umetnostjo, ki povezuje prostor in čas ter pooseblja najbolj primarno obliko glasbene fizikalnosti) ter časom, ki je pogoj za obstoj ritma in pulza. Ritem se mu zdi tako poglaviten, da ga primerja z življenjem samim.
