Andrej Černelč
Eden mojih prvih spominov iz Kluba Metulj v Bistrici ob Sotli, takrat sem bil še osnovnošolski paglavec, so vaje že davno propadlega benda NoCenzura. V slabo osvetljenem in zakajenem prostoru (protikadilski zakon tedaj še ni bil v veljavi) je pevec Friderik s srhom v glasu pel: »Za mano teče volkodlak. / V meni se prebuja strah. / Tresejo se mi vse kosti, / a upanje z menoj, z menoj, z menoj, z MENOOOJ beži!« Še vedno se jasno spominjam melodije refrena, pa tudi uvodnega ubiranja kitare in predvsem tistega vzdušja, tistega resničnega, iskrenega veselja ob ustvarjanju nečesa novega. Spomnim pa se tudi, koliko vztrajnosti in skoraj svetniškega potrpljenja je bilo potrebno, da je Špicl vbil zidarju Ginotu v glavo potek bas linije…
Skupina je kasneje še spreminjala članstvo, imeli so precej koncertov, v Bistrici pa so njihove pesmi postale lokalni hiti, ki smo jih vsi obiskovalci kluba (in takrat nas ni bilo malo) znali na pamet. Še kasneje je bend iz več razlogov razpadel, toda rock scena v Bistrici je živela naprej. V vsem tem času je nastalo ogromno bendov: Zmajev rep, Šaman, nova NoCenzura, Čunčeka in Šefe, Eternia, Malik, Mána ter še drugi stranski projekti in zametki, ki niso obstali dovolj dolgo, da bi dobili ime. Večina izmed njih je slej ko prej tudi ugasnila.
Kaj je ostalo, se sprašujem v pričujočem članku. Ali obstaja nekaj, zaradi česar smemo rockovsko sceno v našem kraju (in v vseh krajih) imenovati za koristno, smiselno, potrebno, morebiti celo pomembno? Ali z besedami, ki jih bo razumel tudi sleherni zbirokratiziran pisarniški um: ali je lahko rock v nacionalnem interesu?
Prispevek bo premalo znanstven, da bi ga lahko poimenoval študija primera. Gre zgolj za pogled nekoga, ki je že leta vpet v alternativno-glasbeno sceno nekega kraja (že dobrih petnajst let član cele vrste bistriških skupin) in obenem za dolgoletnega mladinskega delavca (prostovoljec, programski delavec, v zadnjem obdobju pa uradni zastopnik lokalnega mladinskega društva).
Stališče rockerja
Formiranje glasbenih skupin je proces, ki poteka spontano in je lahko precej dolgotrajen (na primer, v NoCenzuri so se člani precej menjali preden se je izrisala prava ekipa) ali pa je končna zasedba izbrana zelo hitro (primer Zmajev rep, katerega zasedba je nespremenjena od ustanovitve leta 1998). V nasprotju s stereotipom se v bendih pogosto znajdejo posamezniki, ki se prej niso veliko družili. Pogoj za članstvo namreč ni prijateljstvo, temveč predvsem posluh in čut za glasbo. Med člani je neredko precejšen generacijski prepad. Mika me, da bi pristavil kakšno floskulo o medgeneracijskem sodelovanju in o tem, kako je rock bend priložnost za tiste z manj priložnostmi, ampak se bom obvladal.
Sledi bistven del procesa nastajanja rock benda, namreč obdobje prvih vaj. Tu se postopoma izkristalizirajo vloge. Veliko bendov ima nekakšnega ‘kreativnega vodjo,’ ki bdi nad končno strukturo glasbe, je nekakšen ‘šef’ v glasbenem smislu. Nekateri bendi pa delajo na popolnoma demokratičen način, ko ima vsak član enakovredno vlogo pri nastanku nove glasbe. Poudarjam, da so bendi iz Bistrice ob Sotli praktično brez izjeme avtorski, da torej izkušenj s cover bendi nimam. Morda se tam vloge razdeljujejo drugače. V vsakem primeru je za udejstvovanje v bendu nujna sposobnost delovati v timu in kakovostna komunikacija je ključ do uspeha. Tu bi lahko rekel kako o pridobivanju socialnih veščin…
Delovanje v bendih pravzaprav ni tako zelo drugačno kot podjetništvo. Najprej kolektiv ustvarja svoj izdelek. Izdelek mora biti dober in takšen, da člani brezpogojno verjamejo vanj. Sledi lansiranje na trg, ali v obliki javnih nastopov ali s prodajanjem (ali podarjanjem) nosilcev zvoka. Vsebina, shranjena na nosilcih zvoka, mora biti najprej posneta in natisnjena, za kar je potrebna investicija. Veliko je tudi investicij v opremo, v prostore za vaje, v znanje. Žal pa je končna bilanca rock bendov precej slaba. Izkušnje iz Bistrice ob Sotli kažejo, da se vložek redko pokrije, pozitivna nula se razume že kot uspeh. Entuziazem je dobro gorivo, ampak ponavadi ga kmalu zmanjka. Profit je tako bolj ali manj v sferi duhovnega, vrednoti se bolj v valuti zabave, dragocenih izkušenj in vpogleda v neko majhno nacionalno glasbeno sceno.
O pravkar omenjenem vpogledu. Dober bend bo v precej kratkem času pohodil oder (skoraj) vsakega slovenskega kluba. In ko rečem klub (klub kot formalni status v Sloveniji ne obstaja več), mislim seveda Mladinske centre (MC), javne zavode, pa tudi zasebne prostore in druge institucije, kjer lahko nastopajo rock bendi. Na ta način bo sleherni član benda te institucije tudi spoznal. Izvedel bo ne le, kakšno opremo imajo, kako dobro znajo delati zvok, kakšna je akustika, kaj dajo bendom za jest, kam jih vtaknejo spat in koliko drobiža jim naklonijo preden se poslovijo. Izvedel bo tudi – če bo le malo bolj radoveden (in bendovci ponavadi so radovedni), kakšen je sicer program, koliko dogodkov se odvija v tem prostoru, koliko obiskovalcev ima navado hoditi sem, kakšne druge aktivnosti omogočajo svojim gostom in članom, koliko ljudi deluje tu, ali so kaj plačani… Govor telesa in obraza gostiteljev bo razkrival, ali so entuziasti ali lenobe, profesionalci ali amaterji, intelektualci ali bleferji. Že takoj po vstopu pa bo videl, ali so prostori čisti ali umazani, funkcionalni ali neumno načrtovani, urejeni tako prelestno, da kar slišiš šuštenje preveč radodarno dodeljenih evrov ali pa neugledni in špartanski. Povprečen aktivni slovenski rocker ima skratka dobro izdelano mnenje o slovenskih rockerskih prizoriščih, temu pa je treba dodati tudi zelo živo izmenjavo mnenj in izkušenj med njimi.
Rockerska »kariera« ostane lep hobi ali pa se konča hkrati z brezskrbnim mladostništvom (izjema je peščica kanoničnih slovenskih pop-rock skupin, ki jim po vsem sodeč nič ne more do živega in se jim že leta ni pridružil noben mlad bend). Kar ostane, so spomini, veliko poznanstev in prijateljstev, glasbeno znanje in razumevanje, mnoge življenjske izkušnje… Na videz nič oprijemljivega in veliko vrednega, toda, kot pravi pregovor, najboljše stvari so zastonj.
Stališče prostora
Na začetku je bil hrup. Generacija mladih je želela zaklonišče pred sistemom, pred avtoriteto, pred starši. Bili so take sorte mladci, ki niso bili navajeni, da se jim servira, karkoli že so si zaželeli, ampak so znali za to kaj postoriti tudi sami. Kot je v dokumentarcu Urok izjavil ustanovitelj Marko Kunst – Buba: » Tu ni nobene velike zgodbe. Šlo je za žur.«
Prostor, namenjen neobrzdani zabavi, je dobil pridih kulture (naj jo ocenjujemo kot trivialno ali ne), ko je pri nas prvič zaigral nek rock bend. Zelo kmalu po tem je klub začasno postal zatočišče skupine NoCenzura. Klub v tem času ni bil več le prizorišče, pač pa tudi prostor kreacije. Rock je torej v prostor vnesel neko novo vrednost, ki poprej ni bila v ospredju.
Če je žurerjem zmanjkalo energije, so rockerji ostali. Bilo bi pretiravanje, če bi trdil, da so bili rockerji edini, ki so ostali. Kompletna prenova prostora je potekala povsem prostovoljno, pomagali pa so mnogi mladi, od katerih marsikateri nikoli ni držal električne kitare v rokah. Toda rockerji so bili idejni vodje, bili so tisti karizmatični ljudje, ki so jim drugi sledili in so bili zaradi njih pripravljeni trdo garati mnogo ur. Svojo vlogo so odigrali tudi tisti, ki so želeli zagotoviti dolg obstoj kluba na ta način, da so ga legalizirali, da so torej ustvarili društvo.
Rockerji so ostali. Ostali so najprej kot aktivni mladinski delavci. Sem prištevam sebe, ki sem predsednik. Rock ustvarja tudi naš zvočni tehnik in serviser opreme. Dekleta, ki se največ ukvarjajo s pisanjem in realizacijo razpisnih projektov, s financami in ostalo birokracijo, so »rockerice po duši«. Mnogi, ki imajo najboljše ideje, ki predlagajo različne iniciative, ki razmišljajo o usodi kraja in države in sveta, so ali so bili rock glasbeniki. Rock glasba je pri nas na nek nedoumljiv način rodila nekatere naše najboljše kreativce in intelektualce. Seveda glasba in ukvarjanje z njo ni bilo edino, kar jih je izoblikovalo. Toda bila je nedvomno pomemben faktor.
Rockerji se vračajo tudi kot obiskovalci. Med tem, ko so žurerji že davno postali očetje in matere, resni ljudje, ki nimajo več časa za neumnosti, rockerji (tudi tisti z otroci) včasih še pridejo na koncerte in druge dogodke pri nas. (P)ostali so kulturno osveščeni, kritično razmišljujoči ljudje.
Rock se je torej pri nas izkazal za kalilnico prodornih ljudi. Nekateri od njih vračajo svojo energijo skozi našo mladinsko ustanovo. Od tega ima korist naša organizacija, celotno lokalno okolje, vpliv več takšnih lokalnih žarišč pa se (bi) zazna(l) tudi na nacionalni ravni. Dodati je treba, da se glasbena subkultura pri nas nikoli ni povezala z zlorabo trdih drog, zaradi česar bi (kot marsikje) lahko postala nedvomno škodljiv, destruktiven faktor.
Samostojnost rocka
Prizmo poskušam postavljati tako, da bo odsevala korist, oprijemljiv profit, ki bo rocku kot aktivnosti mladih dala sij materialnega smisla in projektne upravičenosti. To se mi upira. Rock (in ostala subkultura) je in mora biti spontan odziv na stvarnost mladih ljudi, v katerem materialistična računica sploh ni v ospredju. Rock naj bi bil neodvisen. Ni potrebno, da se razne institucije vtikajo v njegov obstoj. Pravzaprav, če je tak, kot v resnici mora biti, to sploh ni mogoče. Rock se mora, če želi ohraniti avtentičnost, z vsemi štirimi braniti takšnih intervencij.
Če želimo mladinske organizacije rockovski in ostalim subkulturnim zvrstem glasbe nuditi podporo (pač zaradi očitnih koristi za duhovni razvoj njihovih poslušalcev in izvajalcev), lahko to počnemo predvsem tako, da nudimo okolje, v katerem se izvajalci lahko pojavljajo. Najprej jim moramo ponuditi prostorsko-tehnične pogoje, v katerih je mogoče, da se predstavijo v najboljši luči. Nadalje moramo poskušati pridobiti čimveč medijske podpore njihovim nastopom. Nenazadnje pa jim moramo ponuditi za nastop tudi pošten honorar, ki jim bo olajšal nadaljnje podvige. To je treba posebej poudariti, kajti že dolgo je v Sloveniji opazen fenomen eksploatacije glasbenikov, ko je vsak natakar ali redar plačan bolje od tistih, zaradi katerih so obiskovalci prišli.
V MC BoS se trudimo, da bi čim bolje zadostili trem kriterijem. Zaradi projektnih pogojev in prioritet mladinske politike nam to vedno ne uspeva. Medijski pomp okoli manj uveljavljenih bendov poskušamo ustvariti posebej na dveh večjih projektih: natečaj Kolomonov žegen in festival BoSorok. Redni koncerti v klubskem prostoru, ki zaradi odličnih zvočnih pogojev privabljajo glasbene sladokusce, so predstavljeni po vseh naših običajnih kanalih obveščanja (obisk je glede na velikost kraja naravnost fenomenalen), skupine pa so finančno nagrajene najbolje, kar zmoremo.
