PLOŠČA: Damir Avdić – Život je raj (Moonlee Records, 2010)

Z Avdićem sem se prvič srečal pred štirimi leti na festivalu Sajeta in od takrat njegovih koncertov, če se le da in če niso posajeni preveč na gosto, ne zamujam.  Na predstavitvenem koncertu novega albuma Život je raj v Galeriji ŠKUC me prvič ni prepričal. Opravičilo za umanjkanje magije, siceršnje stalnice njegovih koncertov, sem takrat iskal tako v  slabi akustiki prostora, ki je vsaj meni onemogočala spremljanje besedil ob prvem soočenju z novim gradivom, ki je tvorilo pretežni del  repertoarja, kot tudi v (ja, celo to!) novem imidžu oziroma odsotnosti le tega. Avdića sem v živo namreč vedno dojemal tudi kot arhetipsko podobo rock’n’roll ikone, katere hipnotični učinek je vsaj zame primerljiv z odrsko prezenco veličin, kot so Townshend, Strummer ali, če se navežem na bosanski milje, iz katerega izhaja tudi Avdić, zgodnji Milić Vukašinović, katerega definicija popolnega koncerta se glasi, da “to znači da kada počne prva pesma, publika zine, a kad završimo posljednju pjesmu, zatvori usta. To je rokenrol, a ja sam za njega to doktor!” Doktor takšne sorte in fetišist je tudi Avdić – kot sem sem pogrešal devilski look, pretečo frizuro, ki jo je skrajšal, kot sam pravi, za potrebe odrske postavitve v Gleju, oprijete kavbojke in majico, s Chejem ali brez. Tokratnemu slabšemu vtisu sta nedvomno botrovala tudi Avdićeva nedavna presežka, impresivna monodrama Na krvi čuprija v Gledališču Glej in  vrhunska “talkin’ blues” interpretacija štirih poglavij iz njegovega  novega romana Enter džehenem pred meseci v Sax pubu. Standardi, ki jih je v zadnjem času postavil, so pač visoki in jaz očitno nepripravljen.

Život je raj je Damirjev tretji studijski album. Uradno izdanega koncertnega sicer žal še nima, zato pa sam svojo bootleg zapečenko koncerta, z moje strani naslovljenega Bosanski psiho – U mozak, posnetega pred štirimi leti v zdaj žal že pokojni ljubljanski gostilni Bizeljski hram, tretiram kot eno od najprepričljivejših meni znanih živih plošč, ne samo s področja ex-yu teritorija. Če se na kratko navežem na prejšnja dva, bi izpostavil predvsem prvega. Od trnja i žaoka je avtorjev duhovni manifest, klasičen rock album, klasičen v najboljšem pomenu te besede, kot sta klasična prvi album Partibrejkersov ali Fun House Iggyja & the Stooges, album, ki  kljub temu, da ni “konceptualen” v smislu neke zaokrožene zgodbe, deluje kot neločljiva celota, katerega izpovedna moč me še danes, po ničkolikokratnem poslušanju zna naelektriti in mi dvigniti kocine. Po tako veličastnem prvencu mi je bil drugi, Mrtvi su mrtvi, četudi odličen, manjše razočaranje. Skladbe so mi bile povečini že poznane z živih nastopov in njihove studijske izvedbe niso dosegle ali presegle intenzitete le-teh.

Do prepoznanja kvalitete in veličine Damirjevega zadnjega izdelka sem tako, začenši s koncertom v ŠKUC-u, prehodil trnovo pot, ki se je kljub mojim vztrajnim prizadevanjem, da album vzljubim, vlekla tudi naslednjih štirinajst dni, pravzaprav vse do “črne srede”, ko je “revolucija” za hip stopila na ljubljanske ulice in so že uvodni stihi uvodne Kuda sestro (“Kuda, sestro kuda čemo? ”) v moji glavi v trenutku dobili nek povsem nov, do tega trenutka neprepoznan pomen. Tudi naslednjo, fejsbukovsko posmehljivko Umreži se sem začel dojemati šele po bebipapa demonstracijah, ko sem, iščoč odzive na otroški vrtec pred parlamentom, med brkljanjem po spletu pristal na slovenskem anarhističnem portalu in tam naletel na pravi pravcati mini vojaškozabaviščni kompleks, kjer lahko, ko se utrudiš teoretičnih traktatov  in forumskega prerekananja z mladimi neonacisti,  za sprostitev in krepitev borbene zavesti odigraš še par igric na temo Nata ali Afganistana. Hudo! Mimogrede: Koja, katerega poetiko Avdić v  svojem zadnjem romanu vrhunsko označi kot “svjesni debilizam”, v  intervjuju, ki je bil te dni priobčen na Radiu Študent, še kako pravilno ugotavlja, da lahko v današnjih otopelih in pomehkuženih časih težko pričakujemo novo revolucijo, v kolikor pa se bo ta vseeno zgodila, obstaja zelo velika verjetnost, da je ne bomo več prepoznali za svojo in nam, kar zna biti še huje, tudi niti malo ne bo všeč.

Skladba Bratstvo i jedinstvo mi je, če se uvodoma obregnem med udarnejše, morda tudi kot zapriseženemu kulturnemu jugonostalgiku, dolgo časa učinkovala rahlo moteče, celo kot nekakšen Avdićev prvi programski komad, pisan na prvo žogo, v katerem počne tisto, kar večinsko občinstvo od njega  pričakuje, psuje in jebe mater vsem po spisku. Zgodbo o ozadju oziroma povodu za nastanek Bratstva, ki me je dokončno prepričala v težo in smiselnost izrečenega, sem slišal šele pred kratkim. Tokrat jo bom, ker sem zadevo prejel iz druge roke, raje preskočil, upam pa, da jo bo Avdič s svojimi besedami sam obelodani v katerem od svojih prihodnjih intervjujev. A ne glede na to danes nikakor ne morem več prezreti njenega udarnega refrena in malodane hitovskega naboja in lahko le obžalujem, da na današnjem diskografskem tržišču ni več singlov. Ne singlov z originalom, radio editom in tremi remiksi, kot jih v CD-različici poznamo danes, na katere Damir pač “ne igra”, ampak klasičnih sedeminčerjev, po možnosti z “duplo a-strano”, saj si v tem trenutku ne znam predstavljati udarnejše kombinacije od Bratstva in še do danes neizdanega Avdićevega koncertnega favorita Džemila.

Život je raj je album močnih refrenov. Ti se, kot že na prejšnjih dveh albumih, prepletajo s temami iz njegovih proznih del, romanov Na krvi ćuprija in Enter džehenem. V Džehenemu tako najdemo že v prvem poglavju mimogrede navrženi “ne psujem ja, ja samo tako pričam” iz Imam dvadeset i dvije, “London calling, ali ja ne mogu” iz Gotovo je, za katerega sumim, da je se je ideja zanj porodila v Damirjevem improviziranem uvodu v njegov demonski nastop počenega glasu v galeriji Menze pri koritu, kot tudi “tepaj, tepaj mi” iz stonesovskega poglavja fiktivnega naslova Bleed, Izeta, bleed.

Vrhunci albuma se vsaj zame tokrat vendarle skrivajo v manj izpostavljenih skladbah, naslovni Život je raj (“život je raj, al mi smo pičke”) in pa predvsem v treh biserih z drugega dela albuma, shizofreni in paranoidni Gdje si majko (“reci majko, dal da pucam, u sebe il u ljude), asketski Reci zlato, ki spominja na Abdulaha iz časov, ko je njegovo srce gorelo še za kaj več kot le za “sunce, mjesec, noč i dan” in predvsem himnični Tepaj mi. Ta je ne več ne manj kot njegov Gimme Shelter.

Avdić tudi po treh albumih ostaja samosvoj in unikaten avtor, katerega kljub temu, da sta njegova drža in sporočilo v osnovi pankovska, dojema in se v njem prepoznava zelo heterogeno, izrazito netrendovsko občinstvo. Pravzaprav na njegovih nastopih manjkajo ravno pankerji, ki, očitno bolj kot v vsebino zazrti v formo, še vedno raje tripajo na že zdavnaj odcvetele legende žanra. Starorokovski kolega, tudi sam navdušenec, mi je recimo dejal, da v Avdićevi glasbi prej kot Sida zazna Rockya Ericksona. Samemu mi, če že iščem paralele njegovemu početju, prva pade na um Diamanda Galás, v kateri je duhovno sestro še v “imam dvadeset i dvije” in “ako imaš problema” prepoznal tudi Avdiću zvočno precej bližji sorodnik, ameriški psiho Henry Rollins. Kot Avdić je Diamanda  kljub navidezni peklenskosti v resnici biblijski krik pravičnosti, angel, ki bolnim in razžaljenim kot zdravilo raje kot lažno uteho nudi strastno sočutje in aktivno soočenje s hudičem. Kot Avdić s kitarskimi rifi Galásova poleg glasu že dlje časa operira predvsem z molovskimi klavirskimi akordi, je pa nekatera njena najmočnejša dela v osemdesetih s tolkali, verigami in podobno šaro še kako oplemenitil takratni član Einstuerzende Neubauten F.M. Einheit. Če bi sam pri Damirju po treh albumih na dieti kitara/glas želel kakršnihkoli zvočnih sprememb, bi si jih najraje obetal v tej smeri, torej tudi on v prid popestritve zvočne slike kdaj pa kdaj poišče svojega muftija.

Na domači, postjugoslovanski sceni Avdiću v tem, kar počne, težko najdem “podobnika”. Po ostrini izrečenih besed bi se mu morda na površinski ravni lahko postavil ob bok kakšen hiphoper, a razen v mehkejših agregatnih stanjih delujočih Goribor vsaj v zadnjem desetletju ne vidim avtorja in izvajalca njegove izpovedne moči. Pogled v boljšo preteklost morda  prikliče v spomin še Branimirja Štulića, ob omembi katerega sicer morda tvegam, da mi bo Damir jebal mater, a vendarle. Navsezadnje, če so hrvaški kritiki pred leti ob izidu Štulićeve biografije Fantom slobode v diskusiji s pompoznim naslovom Mjesto Branimira Johnnya Štulića u hrvatskom kulturnom prostoru spraševali in prerekali o tem, “je li Johnny Štulić Miroslav Krleža hrvatske glazbe”, bom za zaključek malce pretiraval še sam in pristavil, da je Damir Avdić Meša Selimović bosanskega rock’n’rolla, sodobni “Kjerkegor zalutao u bosansku kasabu, čovek velikih misli i strasti u vremenu malih horizonata”.

Monlee Records

Damir Avdić MySpace

Share