Kje je Wagner? – O neskončnem vračanju istega 4/4

Ob dvestoti obletnici Wagnerjevega rojstva pokukajte z Novo Musko v knjigo “Kje je Wagner? – O neskončnem vračanju istega”, ki sta jo spisala Dušan Rutar in Mitja Reichenberg. Preberite izbrana pisma, ki sta si jih v korespondenci izmenjala v vlogah Richarda Wagnerja (Mitja Reichenberg) in Fridericha Nietzscheja (Dušan Rutar). Če vas zanima, o čem in kako bi danes razmišljala velikana glasbe in filozofije, je to prava bukva. Napisana je tako kakor sta pred več kot stoletjem debatirala in razglabljala v pismih  “pravi” Wagner in “pravi” Nietzsche. Izbrana pisma objavljamo v štirih delih pred skorajšnjim gostovanjem obeh avtorjev knjige v Podmizju Nove Muske. 

 Kje-je-Wagner_naslovnica

Pisma

Petindvajseto pismo Wagnerju

Dragi Richard,

Tole je zadnje pismo, zato sem se odločil za vnovični razmislek o Jezusu iz Nazareta, ki je tudi sicer na začetku Vašega delovanja in ustvarjanja. Poslušam Vašo simfonijo v C-duru. Začel sem s prvim stavkom, ki me neznansko pomirja, saj je njegova tkanina kakor neskončno dolg prt iz svile, v katerega se lahko zavijem, da ne čutim bolečine in se lahko posvetim razmišljanju.

Osnovna ideja, ki me zaposluje že dolgo časa, je vezana na vprašanje, ki je tole: Zakaj mojo filozofijo krivijo za vzpon nacizma in zakaj Vašo glasbo povezujejo s Hitlerjem? Reči moram, da sem neskončno utrujen zaradi vedno enakega razmišljanja, da smo filozofi in umetniki zaradi svojih idej krivi za klanje, ne pa ljudje, ki dejansko koljejo in se jim klanje ne zdi niti malo problematično.

Današnja ideologija je zelo močna prav v poskusih, da prepriča ljudi v potrebo po distanci do sveta in sebe. V tem je nekaj paradoksnega. Včasih so ljudje verjeli, da je realnost nekako razcepljena: zunaj so pojavi, iluzije, zunaj je empirija, znotraj pa je duhovnost, avtentičnost, pristnost. Ideologija je učila, naj se ljudje odvrnejo od zunanjega sveta pojavov in iluzij v notranjost, ki naj bi bila naravna in nepokvarjena oziroma neomadeževana kar po definiciji.

Postmoderna ideologija je zadevo še poslabšala. Ljudi so skušali prepričati, da v duhovni notranjosti posameznega človeka ne obstaja en sam pristni jaz, na katerega naj bi se človek zanašal, temveč obstaja prostor, ki ga je mogoče nenehno spreminjati, oblikovati in preoblikovati. Ideologija zato danes nalaga ljudem dizajniranje in redizajniranje sebe, svoje duhovnosti, naravne notranjosti, kar obenem pomeni, da se ne smejo zatakniti, da ne smejo nobene oblike sebe jemati preveč zares, temveč zgolj kot enkratni pojav, kot začasno in minljivo formo, ki jo je mogoče zamenjati za katero koli drugo.

Odgovor na vprašanje, kaj je na človeku tako posebnega, je danes tale: na njem je posebno le to, da se nenehno spreminja, da ni ničesar stalnega ali posebnega. V tej luči je Antigona s sklicevanjem na starodavne bogove in zapovedi povsem zastarela, nič bolje pa ni z Medejo. Sodobna prevladujoča oblika subjektivnosti je namreč povsem iztrgana iz sveta, v katerem obstajajo univerzalni zakoni in delujejo principi, zaradi katerih se človek lahko znajde v položaju, v kakršnem sta se znašli Antigona in Medeja.

Živimo v blaznem kapitalističnem svetu, čigar dinamika nas uničuje, saj je zastrašujoča. Umikamo se v duhovno notranjost, v varne razsežnosti lastne osebnosti, skušamo se umiriti in vzpostaviti razdaljo, da nas zunanja dinamika ne bi prehitro povsem izčrpala.

Problem takega umikanja v pristno notranjost pa je, da se zunanja dinamika pospešuje, kapitalistični stroj pa še bolj neovirano divja, saj se mu nihče ne upira, ker se vsi zgolj umikajo.

Imate prav: drugi stavek simfonije v C-duru je fenomenalen. To je še veliko več kot pokoj in pomiritev, saj je tudi sprava, kot jo je razumel Hegel. Name deluje tolažilno in mi omogoča, da v miru razmišljam, ne da bi se moral spraševati, ali bo moje razmišljanje komu všeč ali ne. Vaša glasba ima veliko moč, ki je daleč onkraj preproste všečnosti.

V posebnem smislu je tesno prepletena s tem, kar je rekel Jezus: Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. (Jn 14,27). Obstaja torej razlika, o kateri govori Jezus. Govori o miru, kot ga premore svet, in o miru, ki ga daje sam. To je poseben mir, ki ga čutim ob poslušanju Vaše simfonije; to ni mir s tega sveta, ki miru tako ali tako v glavnem ne premore.

Morda vse to še bolj občutim ob poslušanju Vaše sonate za klavir, ki jo omenjate, saj je neskončno občutljiva, kot zna biti občutljiva samo ženska. Ah, dragi Richard, brez žensk nam ne bi bilo živeti. Vaša simfonija je čisti poklon ženski, je darilo, ki ga moški večinoma najbrž niti ne znajo sprejeti, tako kot se pogosto ne znajo vesti do žensk.

Naj za konec rečem tole. Dopisovanje z Vami mi je odprlo posebno razsežnost sveta, ki je prej nisem dobro poznal. To je razsežnost, v kateri so zadeve drugačne kot v vsakdanjem svetu, ki je v glavnem vulgaren. Govorim o razsvetljenstvu, o nenadnem premiku, o spremembi. Nisem obremenjen z idejo o spreminjanju sveta, saj mi zadošča spreminjanje sebe.

Na koncu je zato vprašanje, ki ga je v skoraj enaki obliki zastavil tudi Gilles Deleuze, davnega leta 1987. Vprašanje je: Kaj delate, ko ustvarjate glasbo; kaj delam, ko filozofiram?

Deleuze se je vprašal nekoliko drugače: Kaj pomeni imeti idejo? Ideje namreč nimamo vsak dan, poudarja filozof; v resnici jo imamo zelo redkokdaj. Kaj torej pomeni, ko jo končno imamo, ko se rodi?

Ko se rodi ideja, se rodi na nekem posebnem področju, pravi Deleuze. Lahko se rodi v glavi, v slikarstvu, v filozofiji, z znanosti. Očitno je, da se ne more roditi v praznem prostoru. Naj se ustavim pri filozofiji.

Filozofija ni znanje ali vednost o svetu. Ni znanje o ničemer. Filozofije nihče ne potrebuje. Pa vendar. Filozofija ustvarja, kreira ideje oziroma koncepte. Vi, dragi prijatelj, ustvarjate, kreirate glasbo. Zakaj sva se potem srečala, saj umetnik ne potrebuje filozofa, da bi mislil umetnost, filozof pa ne potrebuje umetnika, da bi mislil lastne koncepte?

Odgovor ponuja Deleuze: kdor ustvarja, ustvarja zaradi nujnosti. Obstajati mora nujnost, brez katere ni srečevanj med različnimi ustvarjalci. Torej sva se srečala po nujnosti, dragi Richard. Jaz nimam potrebe po pojasnjevanju sveta, Vi nimate potrebe po pojasnjevanju sveta. Ustvarjate glasbo, jaz ustvarjam filozofske koncepte. Potem se srečava. Zaradi nujnosti. Kako to misliti?

Z glasbo pripovedujete zgodbe. Tudi sam pripovedujem zgodbe. Kreativnost je samotno početje, kot pravi Deleuze, zato je pripovedovanje zgodb pomembno. Pripovedujemo jih namreč drugim ljudem, ne sebi.

V vsem tem je nekaj nujnega, dragi prijatelj. Deleuze ima prav, ko trdi, da avtor ne ustvarja za užitek, temveč ustvarja, ker mora, in tisto, kar mora. Avtor se srečuje z drugim avtorjem, ker imata nenavadni skupni problem. Kakšen je ta problem?

Problem je zelo preprost. Pokaže se v obliki vprašanja, ki naddoloča najino knjigo. Vprašanje je tole: Kaj pomeni biti skladatelj v tem času; kaj pomeni biti filozof v tem času? Odgovor leta 1850 je drugačen kot leta 2013.

Odgovor na vprašanje ni informacija, ki naj prispe do uporabnikov. Umetnost zato ničesar ne sporoča, pravi Deleuze; enako velja za filozofijo. Umetnost in filozofija sta nekaj drugega – sta upor. Upor proti čemu?

Proti smrti.

S spoštovanjem,

Vaš vdani poslušalec in upornik,

Friedrich Nietzsche

Petindvajseto pismo Nietzscheju

Spoštovani prijatelj, dragi Friedrich,

Tudi tole je moje zadnje pismo, vsekakor pa upam, da ne poslednje. K Jezusu iz Nazareta in k Mariji iz Magdale se tudi jaz velikokrat vračam in prav vesel sem, da ju tudi Vi ponovno omenjate. Njegove (Jezusove) misli in dejanja me srečujejo tako rekoč vsakodnevno, sploh v tem resnično težkem času razgradnje skoraj vsega, kar šteje za dobro, pošteno, razumno in lepo – ko pa pomislim na Marijo iz Magdale, pa mi vedno zapoje moja Izolda, vedno in samo Liebestod. Svet se je očitno tako spremenil, da sploh ne ločuje več blodnje od želje in ljubezni od fantazme.

Ob koncu najinega pisnega srečevanja sem se ponovno obdal z Vašimi mislimi, Vašimi knjigami in pismi, ki mi resnično zelo veliko pomenijo. Tako je to.

Dragi prijatelj, ko premišljujem o besedah, ki Vam jih želim ob koncu tega najinega popotovanja še predati, jih je po eni strani toliko, da ne vem kam z njimi, po drugi strani pa imam občutek, da jih lahko strnem v samo nekaj stavkov. Ker je bilo že nekje nekoč izrečeno vprašanje: kje je Wagner?, sem želel ponudi odgovor na to. A tudi ta je več kot zapleten, saj se ljudje današnjega časa tako radi sprašujejo po stvareh, ki nimajo prav nobenega pomena – ne postavljajo pa si pravih vprašanj. Tudi Globoka misel, super-giga računalnik Douglasa Adamsa je po stoletjih premišljevanja na izredno zapleteno vprašanje našel pravi odgovor. Ta je bil natančno 42. Toda ljudje ga niso razumeli, zato jih je poučil, da morda niso postavili pravega vprašanja. Vendar je odgovor nanj bil zagotovo pravilen. Tako je to.

In zato bi bilo dobro, da bi človeštvo tega novega stoletja najprej ugotovilo, da pravzaprav sploh ne zna več postaviti pravih vprašanj. Njegova vprašanja so več ali manj samo reciklaže hitrih in zmedenih struktur, so deli vsakodnevnih rutin, postavljena brez konteksta in brez želje po dejanskem odgovoru – zgleda celo tako, kakor da bi bil lahko vsak odgovor pravilen, le da je dovolj hiter, preprost in prijazen. Tako je to.

Ljudje, ki se bodo spraševali po meni, bi si morali postaviti pred tem še eno vprašanje, ki pa se glasi takole: kje je Nietzsche? Ne le, da je lahko tudi to vprašanje zanje izredno zapleteno, še več, na to vprašanje pravzaprav lahko odgovori le Vaša filozofija – na ono drugo, pa le moja glasba; vendar sta lahko ti vprašanji za človeštvo ekstencialnega pomena; v to sem, dragi prijatelj, popolnoma prepričan. A vendar bodo lahko tisti, ki še imajo razum za razmišljanje in ušesa za poslušanje ugotovili, da je Wagner tam, kjer je Nietzsche. Tako je to.

In zato se Vam, dragi moj zvesti prijatelj, moj neskončni poslušalec, moj sopotnik in soborec, iskreno zahvaljujem za ponovno prehojeno pot, v kateri sem spoznaval in užival prav tako, kakor nekoč, saj sem Vam bil blizu in daleč, hkrati Vaš in svoj govorec, pripovedovalec in zapisovalec Nove zaveze med glasbo in filozofijo, ostal premišljevalec Vaših idej kot Vi poslušalec mojih melodij, interpretator svojih libretov in neskončni užitkar Vaših knjig. In tudi to je tako.

S tem ostajam ponižno Vaš,

Richard Wagner

Share