V soboto, 25.5.2013, je na kulturnih straneh Dnevnika umanjkala redna tedenska rubrika Igorja Bašina Sobotna kloaka, ki jo objavljamo na Novi Muski.
V primeru minimalističnega rockovskega tria Shellac sem pristranski. Pripadam generaciji, ki je zrasla z naelektreno godbo Big Black in Rapeman. Še danes sem jezen na JLA, ker sem bil pod tlako njene vojaške suknje prisiljen spustiti koncert slednjih v Festivalni dvorani novembra 1988 (z Dinosaur Jr. in Polsko malco). Presnemavali smo si kasete Breaking Circus, Rifle Sport in Volcano Suns, v pogovorih smo pogostokrat navdušeno razglabljali o glasbeni skupnosti, zbrani okoli čikaške založbe Touch & Go. Ko je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja Steve Albini stopil v javnost z bobnarjem Toddom Trainerjem in basistom Bobom Westonom, smo hitro poiskali prve male plošče Shellac in šli na koncert v München in še dlje. Navkljub Albinijevem renomeju v svetu popularne glasbe nas je še naprej navdihoval s svojo rezko kitaro in strupenim jezikom, s skoraj militantnim, antikorporativnim svetonazorom in surovim producentskim pristopom, čemur se ni izneveril vse do danes. Zase pravi, da ne producira, ampak snema plošče. Ob svetovno znanih imenih še vedno dela z manj znanimi in (ne)uveljavljenimi imeni ter je že trideset let na tekočem z realnim stanjem stvari na terenu in ena ključnih figur neodvisnega alternativnega rocka.
S prirejeno naslovnico albuma 1000 Hurts Professional skupine Shellac nas je 21. maja Kino Šiška vabil na njihov “koncert leta”. Ob antizvezdniški avri, ki jo žari brezkompromisni trio, je (bilo) takšno reklamiranje sporno. Vendar sem kot pripadnik zgoraj opisanega kroga sledilcev in občudovalcev lika in dela vseh treh ta dopis sprejel z nasmeškom. V njem nisem prebral še ene reklamne race, ampak fanovski klic. Kdor posluša in gleda Shellac brez omenjene predzgodbe, jih zagotovo doživlja in sprejema zelo drugače kot njihovo vdano občinstvo, ki za morebitne spodrslajaje vedno najde zagovor.
Na tokratnem koncertu v Ljubljani smo slišali tudi nove kompozicije, ki so jih pred kratkim posneli. Že več kot pet let je minilo od objave zadnjega albuma. Ne dvomim, da bodo na novi plošči zvenele prepričljiveje kot so v ponedeljek. Premalo koncertov so imeli do nastopa v šišenski Katedrali, da bi jih izpilili in da bi počile kot se spodobi za Shellac, ki niso več tako žilavi. Leta delajo svoje. Ostajajo pa pikri, sarkastični in neomajani. V tej igri vsak kraljuje zase, hkrati pa je nepogrešljiv člen celote. V zbitem in kompaktnem šusu izstopa nevrotična Albinijeva kitara, ki je bila tokrat zanalašč ali po nesreči odrinjena v ozadje, čez njo je mlatil deroč in glasen Westonov bas, ki je držal pokonci hrbtenico koncerta. Iz ritma ju ni vrgel koščeni Todd Trainer s svojimi aritmičnimi vragolijami, ki so kar nekajkrat zapeljale proti prepadu, a se mu je vedno vešče ognil s samorastniško samozavestjo. Tisto, kar je v njihovi kolektivni igri spet navdušilo, je bila nerutinskost in nepredvidljivost.
Nekaj dni pred koncertom me je kolega spraševal, če si jih je vredno ogledati v Kinu Šiška in če je Katedrala primerna dvorana zanje. Bojazen se je uresničila. Širina nepolne dvorane je odgriznila nastopu iskrivost in neposrednost. Zgodil se je koncert, ki je imel zaradi renomeja, iskrenosti in vztrajnosti zasedbe vrednost dogodka, po njem pa je vseeno ostala želja po njegovem doživetju v nabasanem klubu (in z originalnimi ojačevalci Steva Albinija in Boba Westona).
