Bodite pazljivi s kategorizacijo ljudi

Pričujoči intervju s članoma bosanske zasedbe Dubioza kolektiv, didžejem in klaviaturistom Branom Jakubovićem ter basistom Vedranom Mujagićem, je nastal letos spomladi, dan pred nastopom skupine na Škisovi tržnici. To so bili dnevi, ko se je nad Evropo razčistil vulkanski oblak in ko so letala končno spet poletela. To je bilo le nekaj tednov po uradni izdaji nove plošče 5 do 12, ki ga je skupina brazplačno ponudila na svoji spletni strani, in dva tedna pred tisto majsko sredo, ko so slovenski študentje in srednješolci pred parlamentom pokazali doslej še neviden obraz.

Še pred štiriindvajsetimi urami ste bili na Norveškem. Včeraj še v Oslu, danes že v Ljubljani – kje je bolje?

Brano Jakubović (BJ): Danes je začelo snežiti na Norveškem, tukaj pa je dež, zato je bolje v Ljubljani.

Na Irskem pa spet mislijo zapreti letališče zaradi vulkanskega oblaka. Nista potovala z avionom?

BJ: Ne, imamo preveč opreme.

Ko so bila zaprta letališča, so izpeljali raziskave, ki so pokazale, …

Vedran Mujagić (VM): … Da sploh ni bilo oblakov?!?

Ne, da se je že v dveh, treh dneh neletenja očistil zrak od monooksida.

VM: Potem je treba nadaljevati s takšni podtaknjenci. Samo da gori.

BJ: Potrebno je uvesti mednarodne kolesarske linije.

VM: Samo takšne katastrofe prisilijo ljudi k razmišljanju. Žal! Nekdo mora izgubiti 100 tisoče milijonov evrov, da se zamislimo, kaj počnemo temu planetu. Tako se svet vrti!

Se narava maščuje človeku za njegovo početje?

BJ: Šele pričakujem pravo maščevanje narave. Vse, kar se je zgodilo do zdaj, je bila …

VM: … Šele uvertura.

Šli smo čez vse meje.

VM: Največji proizvajalci monooksida so farme svinj. Noro!

Ko so se pred tridestimi leti začeli pojavljati posnetki iz klavnic in živalskih farm, smo bili šokirani. Danes je takšnih prizorov toliko, …

VM: … Da je vse povsem normalno.

Ob teh strašnih prizorih ostajamo neprizadeti.

VM: Nič več ni šokantno. Novica traja pol dneva. Oblaka nad Anglijo se bomo spomnili še en mesec. Zapomnili si ga bodo samo tisti, ki so izgubili denar. Kdo še govori danes o Haitiju?! Po dveh mesecih jih sploh ni več v poročilih. Zadnje čase nisem videl niti ene slike s Haitija.

BJ: Kdo bi vedel, mogoče potresa sploh ni bilo.

Vaše skladbe so polne družbeno angažiranih parol in pozivov ljudem, naj premislijo o svojih dejanjih in naj se začno zavedati dogodkov okoli sebe. Imajo danes takšne parole sploh še kaj smisla?

VM: To počnemo iz sebičnih vzgibov. Zaradi samih sebe. To je glavno gibalo. Da bi parole menjale zavest na globalni ravni, je precej utopična ideja. Če pa se oseba po koncertu ali poslušani plošči vpraša in začne razmišljati o stvareh, o katerih prej ni razmišljala, je dosežen namen.

BJ: To je edina prava kontra novicam, ki trajajo pet minut oziroma en dan. Danes, ko se po cele dneva gleda CNN, je to oblika preboja do zavesti ljudi. Nekaj te mora udariti po glavi, da se zaveš realnosti. Če bo izginil takšen aktivizem, bodo ostale samo še petminutne novice. Ljudem, ki se ukvarjamo s takšnim aktivizmom, ni ostalo veliko prostora v medijih. Ostala sta nam splet in neposredna komunikacija, tretjega ni.

VM: Vprašanje časa je, kdaj bo tudi splet nadzorovan, kot so ostali mediji.

Veliko potujete in nastopate po Evropi. Kakšna je Bosna v primerjavi s Slovenijo, Norveško ali Francijo?

BJ: Dognali smo, da so vse naštete države popolnoma različne med sabo po ureditvi, imajo pa posamezniki v vseh teh državah skoraj iste težave, oziroma – vrsta problemov je ista. Ne glede, kako bogata ali revna je država, vse muči nepravičnost.

VM: Težko je primerjati Bosno s čemerkoli. Je popolnoma disfunkcionalna država. Vsak, ki se ukvarja z umetnostjo, mora delati na pretvorbi naše države v normalno državo in mora nagovoriti ljudi, da sodelujejo pri tem.

BJ: Sodelujemo v tribuni, ki poteka po Zahodni Evropi in katere cilj je privleči k volitvam v BiH čim več ljudi iz bosansko-hercegovske diaspore. Po Zahodni Evropi živi milijon dvesto tisoč državljanov BiH in če bi samo polovica od njih glasovala, bi se spremenila politična slika naše države. Večina jih ima drugo državljanstvo in vsi volijo na volitvah teh držav. Zanimivo je, da nam govorijo podobne zgodbe o politikih, kot jih mi pripovedujemo njim o bosanskih. Povsod so politiki pripravljeni vzeti, kolikor se le da in v tem je ključna razlika, koliko jim politični sistem dovoli prigrabiti in koliko so ljudje pripravljeni sodelovati pri preprečevanju množične kraje. Bosanci smo trenutno še v osnovni šoli, pravzaprav vrtcu demokracije.

VM: Naša ustavno ureditev je bila oblikovana z mirovnim sporazumom, ki je bil sklenjen v vojni bazi v dveh tednih. Naša ustava ima veliko lukenj, zaradi katerih politiki kradejo brez težav. Vzpostavljeni status quo bo, dokler bodo na oblasti ljudje, ki so trenutno na oblasti. Gre za balans sil, ki onemogoča kakršnokoli spremembo ustave v doglednem času. Civilna družba v Bosni je zelo impotentna in je nadzorovana s podporo in agendo ZDA ali EU, se pravi s tistimi, ki dajejo denar za civilni sektor. Nihče se noče direktno konfrontirati z realnimi problemi, saj dokler jih imamo, bomo dobivali denar, da rešimo te probleme, ki jih prav zato ne rešujemo. To je začaran krog, ki lahko traja neskončno dolgo.

Danes je opazna šibka povezava med civilno družbo in glasbeniki.

BJ: Civilna družba je prerasla v biznis. Ni več tisto, kar je bila nekoč. Dobršen del nevladnih  organizacij vodijo vlade, ki skupaj z mednarodnimi organizacijami dajejo napotke, kako in kaj. Danes Bruselj financira 99 odstotkov civilne družbe.

Je danes lahko mafija oblika gverilskega odgovora na organiziran državni kriminal?

VM: Pri nas je mafija državna institucija.

BJ: Pri nas je država paradržavna institucija. (smeh) Gre za past, v katero se z lahkoto ujameš. Pri nas je aktualen tako organiziran kot neorganiziran kriminal. Za normalno družbo moramo biti idealisti in legalisti. Če se ujameš v past mafijaškega nasprotovanja sistemski ureditvi, boš rangiran tako nizko kot borec, ki se je boril v vojni in ki mu zdaj ne dajo tistega, kar potrebuje. Da bi zaslužil sto evrov na mesec, šverca cigarete in se bavi mafijaškimi posli. Takšna hierarhija se nadaljuje vse do premiera države, ki prav tako šverca cigarete, s to razliko, da šverca veliko večje količine in to po boljši ceni. To pomeni, da zasluži več denarja. Ne potrebujem takšnega mafijaškega življenja.

VM: Grozno je, da je to model »uspešnežev«, po katerem se zgledujejo mladi, odraščajoči ljudje. Ko so »uspešni« samo politiki in kriminalci, vsi ostali pa zgube. Zato se je smiselno ukvarjati z glasbo in jim pripovedovati o drugačnih modelih življenja.

Kdo je vaš »Walter, ki se bo vrnil«?

VM: To ni mitska figura, ki jo čakamo, da se vrne in reši stvari namesto nas. Ni smisel v čakanju na novo mesijo, ampak da ljudje sami naredijo kaj. Najslabša pridobitev prejšnje, socialistične ureditve je kult osebnosti. Vedno je bila ena oseba kriva za pozitivne in negativne stvari. Tito je bil kriv za Goli otok in za to, da smo lahko šli z jugoslovanskim pasošem tako v Sovjetsko zvezo kot v Ameriko. Zdaj ljudje čakajo novega Tita, ki bo prišel in rešil stvari namesto njih.

BJ: Na koncu bo prišla samo »Titova kita« (smeh).

Oba: »Od Tita do Tita Titina kita.«

VM: V družbah, ki najbolje delujejo, ljudje ne vedo, kdo je premier.

Na različnih koncih sveta ljudje čakajo na novega vodjo.

VM: Ta zgodba ima dve plati. Opoziciji je veliko lažje boriti se proti eni osebi. Ko je bil v Srbiji na oblasti Milošević, je bilo zelo enostavno voditi Odpor, dvigniti roko v zrak in zahtevati Miloševićev odstop. Ko je padel, so prišli na oblast liki iz prodemokratskih sil, ki so razprodali Srbijo in proti katerim nihče ni dvignil pesti. Ni bilo več ne Odpora ne organizirane opozicije. Veliko bolj enostavno je imeti sovražnika, ki pooseblja zlo. Odpor proti takšnemu voditelju je lahko organizirati, pa naj gre za Berlusconija, Sarkozyja, Busha. Ti negativci so zelo enostavne tarče za opozicijo. V BiH pa imamo situacijo s stotimi glavami, ki hkrati žrejo državo in si z zaščito svojega naroda perejo roke od odgovornosti.

V tujem časopisju in seveda tudi v našem se novice iz BiH najpogosteje pojavijo takrat, ko pride do mednacionalnih konfliktov.

BJ: Medijem je vedno najbolj zanimiva kri na naslovnicah. Največji problem BiH ni med Bošnjaki, Hrvati in Srbi, ampak v organizirani mafiji, ki že dvajset let poriva v ospredje te tri narode kot glavno zgodbo v petminutnih novicah, da bi medtem lahko razprodala čim več. Hkrati je ustvarila ogromno administracijo, ki je tudi glavno volilno telo, ki pod pritiskom izsiljevanja, da bodo izgubili službo, vedno znova glasuje zanjo. Gre pa za tristo tisoč volilcev.

VM: Potenciranje mednacionalnih zamer kot državnega problema številka ena je idealen način, kako skriti pranje denarja v državnih institucijah. Kar 60 odstotkov proračuna se porabi za administracijo. To je popolna norost. Z ostalimi 40 odstotki pokrijejo pokojnine za mir v hiši. Ni pa denarja za razvojne projekte, za izobraževanje … Ko se pojavi problem, ni denarja v blagajni, zato se vzame kredit in se prenese odgovornost na generacijo, ki ga bo vrnila čez deset let. Edina sreča v nesreči je, da smo bili dovolj nestabilna država, ki ji nihče ni hotel posoditi denarja, in na koncu smo najmanj zadolžena država od vseh bivših jugoslovanskih republik. V primerjavi s Hrvaško ali Slovenijo imamo desetkrat manjši inozemni dolg. Upam, da bo tako tudi ostalo, dokler ne bodo prišli pametnejši ljudje na oblast. Čeprav vse izgleda zelo črno.

Vas je ta situacija napeljala na odločitev, da ste zamenjali jezik in da ste prestopili od angleščine k bosanščini?

BJ: Do tega je pripeljalo več stvari. Zgodilo se je zelo spontano, kar je pomembno za ustvarjalnost. Prve pesmi v bosanščini so se kar zgodile. Bile so izzvane s situacijo. Ljudem so bile všeč in veliko jih je reklo, da bi morali narediti takšen album. Od plošče Firme Ilegal, ki je v bosanščini, nismo veliko pričakovali, je pa veliko pripomogla h komunikaciji z ljudmi. Naše tržišče se je razdelilo na dva dela: eno tržišče je bivša Jugoslavija, drugo pa Zahodna Evropa. Na teh dveh poljih je treba različno delovati. Zelo pomembno je, da eni in drugi razumejo, o čem govorimo in da se obračamo naravnost na njih. Kombinacija obeh jezikov skupaj bi bila nedorečena.

VM: Novi album v angleščini naj bi izšel do konca leta.

Ga boste dali na splet?

VM: Bomo še videli.

Je brezplačna dostopnost do zadnje plošče na spletu vaša reakcija na krizo v glasbeni industriji?

VM: Ta kriza sili celotno industrijo k menjavi modela poslovanja in distribucije glasbe, k menjavi način razmišljanja ljudi. Želeli smo umakniti oviro med potrošnikom-poslušalcem in umetnikom-glasbenikom. Hoteli smo izenačiti proizvodnjo, produkcijo, distribucijo in stojnico, na kateri lahko kupiš ploščo. Ploščo smo zmiksali v nedeljo, v ponedeljek je že bila na spletu, v torek jo je snelo čez dva tisoč ljudi. Dobili smo takojšen odziv, komentarje, pohvale, kritike.

BJ: Ko ustvarjaš, je najpomembnejše izvedeti, kako ljudje doživljajo tvoje delo. Nad distribucijo plošče Firma Ilegal, ki je izšla leta 2008, nismo imeli nadzora. V nekaterih državah je takoj zafunkcionirala, na Hrvaškem pa se je prijela z letom zamude. Z novo ploščo imamo boljšo izkušnjo. Le dan po tem, ko smo jo dali na splet, se mi je že javil sosed, ki živi čez cesto, in prijatelj, ki je bil takrat v Džakarti. Se pravi, človek, ki stanuje deset metrov od mene, in človek, ki je bil štiri tisoč kilometrov stran. Oba sta reagirala istočasno. To je ta, najboljša plat interneta. Danes je nosilec zvoka postal nesmiselen, samo vsebina je ostala pomembna.

Igrali ste na Exitu in podobnih velikih festivalih pred več kot 40 tisoč ljudmi. Kakšen smisel imajo takšni festivali? Znana je vaša izkušnja v Banja Luki, kjer so metali steklenice na vas, kar pa ste pokomentirali z besedami, da se je manjšin odločila metati steklenice na vas, medtem ko je večina gledala, molčala in nihče ni poskušal preprečiti tega incidenta. Torej, radikalna manjšina in tiha večina. Kako vam je igrati pred takšnimi množicami in jim posredovati svoja sporočila, če pa se naslednjega dne nič ne spremeni?

VM: Si predstavljaš, da pride bend na oder in reče množici deset tisoč ljudi, kaj naj naredi, in da ta množica to res potem naredi?! To se ne dogaja niti politikom, ki se resno ukvarjajo s politiko in imajo agende s postavljenimi cilji. Norost je pričakovati, da bi bendom to uspelo. Že dejstvo, da ljudje sprejemejo informacijo, je velik dosežek. Kaj bo pa jutri, je pa odgovornost vsakega posameznika, ki je to slišal in šel domov. Tudi novice s Haitija ne zahtevajo od tebe akcije vplačila na Rdečem križu ali da bi šel tja pomagat.

Jutri igrate na Škisovi tržnici pred slovensko študentarijo, za katero je najpomembnejša zabava in za katero bi težko rekli, da je koncertna publika, ki redno hodi po koncertih.

BJ: Ta publika nas tudi najbolj zanima!

VM: Igrati pred publiko, ki ne pride na naš samostojen koncert, ampak ki se je je znašla na prizorišču iz ne-vem-katerega razloga, je za nas velik izziv. To je najboljši test, koliko lahko skupina naredi v komunikaciji z občinstvom.

BJ: Največji študentski protesti v Jugoslaviji konec 60. let so bili zaradi kosa mesa v »čorbi«. Današnji študenti niso več tako naivni in videli so dovolj stvari, da ne padajo več na štos. Ne verjamejo več v množične ideologije. Danes ne moreš nagovoriti desettisočglave množice študentov, naj zahtevajo mleto meso, saj vedo, od kod je mleto meso in kdo ga financira. Poznajo celo strukturo. Na takšne shode ne prihajajo zgolj zaradi zabave, ampak da kaj slišijo in vidijo. Vsak pride zaradi svojih interesov. Množice velikokrat demantirajo stališča in ustaljena mnenja. Ko smo delali turnejo po Skandinaviji, nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Slišali pa smo, kaj naj bi poslušali v diaspori. Koncerti so bili polni, prepolni. Ljudje so bili presrečni, da lahko vidijo rockovski bend iz svoje domovine. Ko smo se družili z njimi, smo videli, da vsak med njimi pozna aktualno muziko, od hip hopa do rocka, nikjer pa nismo videli cedeja Šemse Suljaković. Gre za drugo koleno. Ljudje živijo v zablodi o teh ljudeh, kot da so šli ven delat v 60. letih. To so pravzaprav njihovi vnuki, ki dojemajo stvari popolnoma drugače. Do informacij pridejo takoj. Ko smo igrali v Oslu, je bilo na koncertu tisoč ljudi – pol Norvežanov, pol naših. Ko je Amir vprašal, koliko jih je stankalo album z neta, so vsi dvignili roke. Vsi so najbolje reagirali na komade, ki so izšli pred 25 dnevi. Treba je biti zelo pazljiv s kategorizacijo ljudi, ali so koncertna ali niso koncertna publika. Morda imamo na Norveškem več publike kot kakšna narodnozabavna pevka, ki je nastopila dan za nami. Ljudem je dovolj društev, ki obstajajo od 60. let. Tam se zdaj dogaja mala revolucija: tja prihajajo bendi s teh prostorov, ker jih ljudje želijo slišati. Zelo se izplača igrati za ljudi, ki ne izgledajo kot ti in ki morda ne poslušajo tvoje zvrsti glasbe. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Zato uživamo v tem.

Se imate za del balkanbeat scene?

VM: Nismo štartali od tod in to nam ni bila vodilna ideja. Od prvega albuma pa se vleče ta nota tradicionalnega bosanskega zvoka, zato so nas pridružili k temu, vendar nas na Zahodu še vedno ne morejo povsem umestiti v ta predal.

BJ: Po klubih na Zahodu smo opazili, da klasičen balkanbeat tvori 50 pesmi, ki so na tak ali drugačen način predelane. Te pesmi se vrtijo v krogu in ljudem v Nemčiji, na Nizozemskem, v Švici so postale že dolgočasne. Zdaj iščejo nove kombinacije, ki jih najdejo v Dubiozi, Kultur Shock in podobnih skupinah. Na sceno stopa nova balkanska glasba.

VM: Ljudje gojijo stereotipe o Balkanu, tako o ljudeh kot o glasbi. Za sliko Balkana je najlažje pobrati trobente Gorana Bregovića, Borata in cigane iz Romunije. Potem pa se znajdejo na koncertu skupine s to etiketo in ko slišijo sevdah-reggae-hard core-karkoli, se jim porodi vprašaj nad glavo. Morajo premagati in preskočiti predsodke, s katerimi so prišli na koncert.

BJ: Obstaja tudi druga vrsta predsodkov. Ko smo bili v Malmeju, je bil tehnik Šved. Zamudil je dve uri in na vprašanje organizatorja, zakaj zamuja, je odgovoril, da je mislil, da bomo zamudili tri ure, ker smo Balkanci. Zato je zamudil dve uri, ker bi bila ura razlike dovolj, da pripravi vso tehniko za tonsko vajo. Nujno je razbiti to vrsto predsodkov, da jim pokažeš, da niso vsi Balkanci klošarji s »čakijami« v rokah.

Dubioza Kolektiv

MySpace

Wikipedia