Zadnji, ki je Ljubljano obiskal v sezoni zlatega abonmaja 2012/13 je bil znani Orkester Philharmonia London, ki ga zadnjih pet let vodi finski dirigent Esa-Pekka Salonen. Glasbeniki so se predstavili s programom, s katerim so v dneh okrog ljubljanskega koncerta nastopili tudi po nekaterih drugih evropskih mestih, in slišali smo nedvomno enega najizjemnejših koncertov iztekajoče se koncertne sezone.
Uvodoma je zazvenela Žalna glasba poljskega skladatelja Witolda Lutosławskega, kratko štiristavčno delo za godalni orkester, ki pa ga je skladatelj ustvarjal skoraj štiri leta. Komorna narava skladbe, premišljene dinamične relacije, prepletanje posameznih godalnih skupin in pretežno introvertiran glasbeni karakter so nastopajoči komorni zasedbi ponudili dovolj izzivov in priložnosti, ki so bile v polnosti izkoriščene že v prvem stavku, v katerem je Salonen glasbenike skozi dolgi (de)crescendo popeljal suvereno in obenem zelo premišljeno; precejšnja razrvanost drugega stavka se je na eni strani udejanila v preciziranih in izostreno izigranih pasažah, na drugi strani pa opozorila na nemara edino šibko točko angleškega orkestra oz. dirigenta (h kateri se bomo še vrnili) – občasno preveč “laboratorijski”, nestrasten pristop do izvedbenega materiala. Kljub temu je bil vrhunec v tretjem stavku s kipečimi 12-tonskimi akordi v dinamiki fff odigran žgoče in dramatično in ko je s solo violončelom počasi potihnila še glasba zadnjega stavka, je bilo mojstrstvo nastopajočih nesporno. Kako prijetno drugačna od naše je angleška godalna šola!
Beethovnova znana Simfonija št. 7 v A-duru, op. 92 je sicer na koncertih priljubljena kot sklepno delo, tokrat pa jo je s tega mesta “izrinila” “jubilantska” skladba, do katere še pridemo. Še en letošnji jubilant, Richard Wagner, ji je nadel vzdevek “apoteoza plesa”, ki se je – upravičeno – drži vse do današnjih dni. Le malo je namreč orkestrov in dirigentov, ki lahko to delo odigrajo resnično tako predano, tako strastno in tako zmagovito, kot ji pritiče in kot je to uspelo npr. Carlosu Kleiberju na še danes referenčnem posnetku z Dunajskimi filharmoniki iz leta 1976. K tokratni izjemni izvedbi je pripomogla tudi izbira nekaterih historičnih instrumentov, kot so trobente in t.i. baročni timpani z naravnimi, telečjimi opnami, na katere je timpanist igral z zelo trdimi palicami. Posledično občutno ostrejši in jasnejši zvok timpanov, kot smo ga sicer vajeni, se je morda komu zdel preforsiran, vendar pa se je barva orkestrske palete na ta račun izdatno približala avtentičnosti skladateljevega časa in načina muziciranja pred 200 in več leti.
Uvodni Vivace je po bohotnih šestnajstiških figurah godal in po brezhibnem prehodu v 6/8-takt zazvenel v svoji polni dionizični radosti, ki je od dirigenta zavela po celem orkestru in se še posebej intenzivno afirmirala v izvrstni trobilni sekciji. Gradacijo drugega stavka je Salonen speljal z elegantno prepričljivostjo in kulminacijo znamenite 8-taktne téme z vzorcem četrtinke, dveh osmink in dveh četrtink. Posebej je navdušila lahkotnost hitrosti tretjega stavka (Presto namesto običajnejšega scherza), kjer pa bi si oboa v bolj izpostavljenem delu svojega parta zaslužila več dinamične prisotnosti. Izvedbe osrednjega dela stavka (Assai meno presto; dolce), kot jo je tokrat napravil Salonen, pri nas še nismo slišali; kako zares čudovita je lahko ta simfonija, če jo igra takšen orkester! Po zmagoslavju zadnjega stavka je občinstvo v nabito polni Gallusovi dvorani glasbenikom zasluženo poklanjalo dolge ovacije in nobenega dvoma ni, kako odlični izvedbi simfonije smo bili priča; edina pripomba je že pri Lutosławskem omenjen pristop – čeprav smo prišli blizu popolnosti, bi se tudi tu dalo narediti še več! Kot zanimivost lahko omenimo, da se prav ta simfonija v zlati abonma vrača tudi v naslednji sezoni; februarja 2014 jo bo izvedel Filharmonični orkester iz Strasbourga in zelo zanimivo bo tedaj spremljati vizijo Marka Letonje.
Že omenjeni “jubilant” večerja pa je bila v drugi polovici koncerta Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega. Ljubljanski koncert se je zgodil en sam dan pred 100. obletnico krstne izvedbe te slavne skladbe, ki je bila prvič izvedena v Parizu 29. maja 1913; čeprav je bil koncert tudi tedaj razprodan, se je za skladbo in skladatelja končal zelo slabo, s posmehovanjem in celo s pretepom med publiko. “Modernejši” odzivi so seveda popolnoma drugačni, skladba pa je že zdavnaj postala stalnica koncertnega repertoarja in pomembna izvedbena prelomnica za vsak orkester. Salonen je zahtevno partituro, nabito z nekakšno davno (pogansko?) energijo dopolnil z izvedbo, ki je bila še nekajkratna potenca prej omenjene beethovnovske dionizičnosti; podivjanosti, ki se skriva v partih, se tudi orkester ni mogel več upirati (morda je ravno ta razbrzdanost povzročila tudi manjši trobilni spodrsljaj) in ogromna zasedba je ob izdatni podpoti grmeče tolkalske sekcije zazvenela v polnem sijaju.
Zdi se, kot da gre v primeru koncerta londonskega orkestra za nekritično pozlačeni samospev; naj bo jasno, da ima tudi ta orkester svoje omejitve (največja: občasna “angleška zadržanost”), ki pa skorajda brez izjeme izpuhtijo v čudovitem muziciranju zasedbe, ki jo dodatno tako učinkovito plemeniti Salonen.
