Poslušanje koncerta projektnega orkestra je zmeraj zanimivo doživetje. V tovrstnih zasedbah, ki zaživijo in ponovno ugasnejo za obdobje enega tedna ali še manj, vodijo pa jih praviloma gostujiči dirigenti, skupaj običajno zaigrajo glasbeniki z vseh vetrov (beri: mnogih držav in/ali celin), katerih večina se prvič v življenju sreča in spozna na prvi vaji orkestra. Ker je po zaključnem koncertu navdušenje zaradi multikulturnega in z glasbeno fascinacijo prežetega muziciranja vedno veliko, srečanja takšnih orkestrov pogosto postanejo “tradicionalna” in se začno odvijati enkrat letno. V Evropi imamo npr. Svetovni mladinski pihalni orkester (Schladming, Avstrija), Evropski simfonični orkester in zbor študentov medicine (vsako leto drugo evropsko mesto, v letih 1996 in 2009 tudi v Ljubljani in Piranu) in Evropski zdravniški orkester (EDO – European Doctors’ Orchestra), ki se je letos srečal in v skoraj 100-članski (!) polni simfonični zasedbi koncertiral v Berlinu.
Letošnji Wagnerjev jubilej so seveda morali obeležiti tudi zdravniki, zato se je koncert prikladno začel z Uverturo Faust v d-molu, WV 59; skladatelj je imel na podlagi Goethejeve tragedije namen napisati istoimensko simfonijo, ko je spoznal, da mu ne bo uspelo, je skice združil v koncertno uverturo. Le-ta danes ni dobro poznana in je redko izvajana, zato je bila programska umestitev skladbe v siceršnji poplavi koncertov Wagnerjeve najbolj znane glasbe vsekakor tehtna odločitev, orkestru pa je že v uvodu v koncertni večer postavila dovolj zahtevno nalogo. Glasbeniki, ki jih je zanesljivo in navdihujoče vodil izkušeni švedsko-avstralski dirigent Warwick Stengårds, so uverturo odigrali z zglednim prepletom uvodnih občutij Faustove osamljenosti, izrazitejše dramatičnosti osrednjega dela in ponovno umirjenega zaključka. Tudi intonacija in dinamika, ki sta na tovrstnih koncertih pogosto nezadovoljivi, sta bili tokrat povsem solidni, še največji (in bistven) problem orkestra sta bila timpanista, oba žal bistveno pod nivojem ostalih glasbenikov in tudi pod nivojem znanja, spretnosti in premišljenosti, ki se pričakujejo od vsakega timpanista v simfoničnem orkestru; ta je pač za koncertnim mojstrom najpomembnejši član orkestra v smislu, da njegovo igranje ključno in usodno vpliva na zvok celotnega orkestra.
Prijeten koncertni večer se je nadaljeval z Bruchovo Škotsko fantazijo v Es-duru, op. 46 za orkester in solo violino (v zasedbi je tudi harfa, harfistko Sarah Verrue pa so v koncertnem listu – ne vem, zakaj – izpostavili kot solistko). Violinistom dobro znano romantično repertoarno stalnico sestavlja pet kratkih stavkov, ki temeljijo na škotskih ljudskih napevih in folklori – pripovedi starega barda, ljubezenskih pesmih in junaških vojnih melodijah. Kot solistka je nastopila Marlene Ito, sicer članica Berlinskih filharmonikov. Izvrstna violinistka je navdušila z vrhunsko kombinacijo tehničnega znanja in doživete interpretativne globine, kar pa so tudi kvalitete, ki smo jih od nje glede na orkester, kjer je zaposlena, pač morali pričakovati. Omeniti velja, da je v orkestru igrala tudi slovenska predstavnica, flavtistka Špela Baznik, ki se je pri solo pasaži, odigrani z lepim in toplim tonom (skupaj s solistko – njuna soigra je bila brezhibna) posebej izkazala prav pri Bruchu.
Robert Schumann je svojo 3. simfonijo v Es-duru, op. 97, ki so ji nadeli vzdevek “renska”, napisal kot odziv na topel sprejem, ki ga je bil deležen ob nastopu nove službe v Düsseldorfu; tam je bila tudi krstna izvedba skladbe, katere sprejem je bil še toplejši. Zato je jasno, da celotno simfonijo (ki je – zanimivo – 5-stavčna) podobno, kot še eno 3. simfonijo (Schubertovo) prevevajo optimizem, navdušenje in pozitivna energija. Z vsem omenjenim so svoje igranje napolnili tudi evropski zdravniki – glasbeniki in z nekaterimi izjemami, ki jih nepoklicnemu orkestru pač ne gre prehudo zameriti, čeprav bi se jim dalo z nekaj več truda v celoti izogniti (huda intonančna težava sekcije viol na začetku 2. stavka, zmernejše intonančne težave pihalne sekcije, ritmična zmedenost timpanista in občasna nedoslednost godalcev pri skupni igri), je simfonija zazvenela navdušujoče in sveže. Ker je večina članov orkestra Angležev (v Angliji je bil orkester leta 2004 tudi ustanovljen), je po zavidanja vredni lokalni godalni tradiciji obsežna (14 viol, 11 violončel in 8 kontrabasov!), zanesljiva in impresivna godalna sekcija zazvenela še z dodatno gemütlich mehkobo. Svoje je s prijetno, zaokroženo in polno akustiko, ki je omogočala poslušanje (in slišanje) večine tudi detajlov dodala tudi čudovita dvorana berlinskega Konzerthausa.
Koncertno doživetje orkestra EDO je bila vsekakor prijetna poslušalsko-izvajalska izkušnja, upravni odbor orkestra pa je menda že izrazil tudi zanimanje za igranje v Ljubljani; ali bo do tega dejansko prišlo ali ne, je seveda odvisno od mnogih (pretežno organizacijsko-finančno-logističnih) faktorjev, a če bodo kdaj prišli, bodo tudi pri nas dobrodošli in toplo sprejeti – nenazadnje gre, kot se je po koncertu pošalil dirigent, za “verjetno najbolje plačan orkester na svetu”!
