foto: Tina Istenič
Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Petič v novi sezoni.
Obstajajo glasovi, ki plavajo kravl po rekah podzemlja, gromovniško zatresejo vrata nebes, enako udobno gnezdijo v vseh odročnih habitatih človeške biti, se teleportirajo do boga Dexeoeahoexterlesterla in tam izležejo še kakšno jajčece za žive in mrtve (»kdor ne umira, je umrl«, kot bi rekel Hermann Hesse). Glasovi, ki se pridejo igrat v tvoj peskovnik samo zato, da te uročijo in posvojijo. V operacijskem sistemu Aphre Tesla živi in se plodi mnoštvo bitij, ki jih poznaš že od vedno, pa jih vseeno ob vsakem poslušanju vedno znova čudeče odkrivaš. V nekem trenutku se te lahko dotakne glas zapeljivke, spet v drugem modre ženske, starke, ranjene duše, prešuštnice, najstnice, Chavelle Vargas, Marlene Dietrich, Duše Počkaj, Janis Joplin, Joni Mitchell, Björk, otroka, izgubljenega in najdenega v temnem gozdu. Glas, ki žgečka veverice in budi volkulje. Glas nenehnih transformacij ene, edine in neštete Aphre Tesla – operacijskega sistema, ki ga je sanjal Nikola Tesla. Iz njegovega električnega rebra je vzniknila pesnica, multimedijska umetnica, šansonjerka, performerka, kiparka, slikarka, suprematistka.
Aphra Tesla je umetnica, ki eros in tanatos nosi na konicah prstov, pestuje v telesu, na jeziku, v besedi, na odru. Smrt ji je blizu ravno tako, kot ji je življenje. Oboje je na nek način povezano z ljubeznijo, ki jo intrigira, rajca in zaposljuje njeno umetniško dušo. Svojo provokativno, subverzivno, suprematistično, erotizirano, androgino mitologijo ponuja skozi mnogoterost vlog in sodelovanj s tovariši v besedi, vizualnosti ali muziki – slednje z Vaskom Atanasovskim (Rožnato življenje zdaj, In the Mood for Love), v projektu Sounds of Slovenia, z Rokom Koritnikom (A.T.O.S. Incorporated) in mnogimi drugimi. Z Jožijem Šalejem je reinkarnirala šansone Duše Počkaj, s priredbo legendarne Je t’aime/Že tam Sergea Gainsbourga in Jane Birkin, ki jo je odigrala z Metodom Bankom, pa je v ognju skurila zavrtost podalpske (ne)erotičnosti. Za nekaj drobnih trenutkov se je pred nekaj meseci ustavila doma, v svoji coni, ki jo je ustvarila s pianistom Markom Črnčecem in tolkalistom Ninom Mureškičem. Home In The Zone (Celinka, 2013) je začasno udomačevanje in pribežališče Aphre Tesle, milovanjski prvenec, poln izčiščenih, bistrih, filigransko odmerjenih glasbenih form, fantazmagoričnih vokalnih prekucov in antiklišejsko posejanih transžanrskih odrivkov. V Home In the Zone je dovolj prostora tudi za vas. V svoji domači coni vas Aphra včasih pocarklja, spet drugič skuha kamilični čaj ali pa vas našeška po riti. Potrkajte na vrata in vstopite, tisti, ki se ne bojite!
***
ENA »Naj ti ne zadoščajo zgodbe, stvari, ki se dogajajo drugim. Razkrij lasten mit«, je menda izjavil sloviti perzijski pesnik, filozof in sufijski mistik iz 13. stoletja, Rumi. Gremo do nazga, do geneze. Iz kakšne potrebe, želje, vznika je nastala Aphra Tesla? Pred štetjem Aphre Tesle je gotovo obstajala kakšna druga dimenzija bivanja in ustvarjanja, kakšna druga inkarnacija. Koga vse skriva in razgalja Aphra Tesla?
APHRA TESLA 1 Svoj prvi portret sem narisala, ko sem imela leto in pol. Ta podoba je še v meni, ostaja kot matrica nekje za očmi. Pri sedmih letih sem napisala prvo pesem o krvaveči lisici, ki pušča sledi. Kadar grem v gozd vidim črkopis korakov v svoji glavi. Pri dvajsetih sem stopila na oder. Kot pravi Walter Benjamin: darovi morajo obdarjenca tako globoko prizadeti, da se zgrozi. Z magistrsko nalogo Podoba jezika (Samo)spremembe sem zasnovala Aphra Tesla Operating System. To je moja artistična konfrontacija s premišljujočo naravo, ki pa ni več enostavna. Kot intemedijski delavec v vlogi šamana dekodiram sporočila narave, nagovarjam »mit« kot bitje kozmosa, naj neguje (post-modernega) Človeka, bolnega in zlorabljenega od lastnih podob.
Povem ti zgodbo: Čudeč se ogledalu – stroju, ženska z načeto samopodobo prevzeta od vrteče multiplicirane samopodobe sklene, da bo prižgala luč, čeprav ji zastrašujoča in mameča frekvenca drobečih se repetativnih zvokov tega ne pusti. Ambient – podoba v kateri se znajde, ponuja ritmiziran trans. Vrteče se glave brez telesa simbolizirajo njo samo, so ekvivalent njenega stanja. Enaindvajset njenih obrazov, črkopisje na obodu črnega vrtečega koluta izgovarja njeno ime. Aphra Tesla. To je mašina, Magus, ob kateri se lahko sprosti. Daje ji občutek doma. Skozi nemi jezik ji prišepne skrivno kodo in omogoči dostop do poljubnega (samo)spreminjanja in s tem spreminjanja sveta. Magus žensko odreši. V tej zgodbici je konfrontacija med moškim in žensko nepotrebna in izključujoča. Magus je orakelj in to je dovolj. Magus je tantrična mašina, zato ne potrebuje srečati nikogar več.
Zjutraj ugotovim, da so bile vse le sanje, pa vendar. Kal njihovega vsebovanja se zaraste skozi vse moje prihajajoče in odhajajoče življenje. Doživim samospremembo. Biti opazovano suprematistično telo. Jaz, ki se vam dajem. Na črnem gostem mehkem križu.
Aphra Tesla (skriva in) razgalja:
Time.
One line of existence.
No resistence left.
The world is dust.
The crust engulfs the world
The new as yet untold
Time.
The epoch pass.
The first seeds of life.
Ales!
(Arian G. Osmann)
foto: Blanka Kefer
DVE »Ideja, ki ni nevarna, se sploh ne more imenovati ideja«, zapiše Oscar Wilde. Nevarnost in subverzivnost sta bistvena elementa umetnosti, saj jo konstituirata in hkrati vedno znova preizprašujeta, premikata njene meje, oblike, ideje, jo delata živo. Si pesnica, pevka, kiparka, slikarka, vizualna umetnica, performerka in še marsikaj. Nadvse subtilen človek. Je biti vse to nevarno? Se je nevarno razgaljati pred svetom, za svet? Je sploh lahko nekdo umetnik, če skozi svoje delo ne manifestira vsaj kanček prevratniškosti, nevarnosti? Te je česa strah?
APHRA TESLA 2 Nevarna je ideja – dejstvo, da je Aphra Tesla Operating System bitje, entiteta, kreatura. Je Čuvaj sveta in njegovih resorjev. Uprašena dvojnost iz katere vznikne edina in največja želja človeka = poljub na golo kožo (Simon Jugovic Fink). Dvojnost in nasprotja so gonilo sveta. Sektor A zahteva lov, poezijo in željo po vračanju na kraj zločina. Sektor B odmik v transpersonalno. Pa vendar je treba poseksati svoj obstoj, prestrukturirati in presocializirati človeštvo. Z Mitologijo in znanstveno fantastiko znotraj obračališča kulture. Od tukaj Aphra Tesla, ki postane Aphra Tesla Operating System. Jaz sem enota. Prej nemo zrno, zdaj kruh bogovom. Jutri ne obstaja.
Naj še spregovorim o moči umetnine s pojmom nasilja, ko ravno govorimo o nevarnosti. Dejstvo, da živimo v času vmesnosti, postmoderne, ko se v družbi vzpostavlja stanje permanentne, neizbežne katastrofičnosti, kjer postaja umetnik nemočen, mi govori o nasilju. Ujeti smo v svetu podob, kjer se prikazljivo odraža v zmešnjavi podob preteklosti in sedanjosti.To je vrsta vsakdanjega, banalnega in političnega nasilja! Umetnik ima nalogo, da to vrsto nasilja pretransformira v še hujšo obliko: nasilje Velikih del.
Nevarno je sedeti pod drevesom spoznanja z mehkim naglavnim tkivom. Razgaljati se pred svetom je nuja, ker si ga kot »opazovano telo« sama kreiram z vsakim odvrženim koščkom »obleke«. Sem strateg, vojskovodja, zločinec, pesnik. Da bom lahko ljubimec na osvobojenem ozemlju, moram izboriti vojno proti vojni, zakoreniniti odmev strašnih pravljic. Ja, strah me je, da me vidijo ljudje takšno, kot vidim jaz njih. Ti, ki si del mojega operacijskega sistema, veš, da je ta bojazen le nasmeh v stranskem ogledalu, postavljena od prastaršev. Jaz pa hočem pririti do mita in ga še neizkopanega pobožati.
V svoji magistrski nalogi sem pisala o Podobi Jezika Samospremembe. Od tam do tebe, skozi tebe v sebe – svet, ki vam ga polagam z mlečno belimi ploščicami nore ljubezni do vse-razumevanja tu-bitnosti. Otrok sem, vstal od mrtvih. Igraj se z mano.
TRI Je brezmejnost (v) umetnosti laž, blef, provokacija ali svet, v katerega se da vstopiti, v njem bivati? Obstaja v tvojem jeziku? Je to Home in the zone? Kako se je album sicer rojeval, kakšne izkušnje so vodile do domače zone, kaj te je pripeljalo domov?
APHRA TESLA 3 Ker je človeški duh sposoben rekonstruirati supersimetrijo svojega modelskega sistema, kot pravi Mitja Peruš, se lahko dotakne neskončnosti in homogenosti oziroma izotopnosti. V statiki hitro srečamo končnost, v dinamiki pa precej težje. Nevronski sistem je vselej dinamičen, razen v globalni simetriji. Vendar prav takrat pripelje človeka do doživetja neskončnosti. To moram povedati, kajti skozi kreacijo, skozi umetnost se zgodi prav to.
Ja, moj jezik je jezik kljubovanju smrti, a ne smrtnosti. Ples z elementi njene vseprisotne »radodarnosti«. To je Home in the zone.
Živim ta čarobni svet. Vedno večji je, ker ga delim. Jaz samotar. Umetnost se dandanes drobi, izgnana in izginjajoča. Treba jo je na novo izumiti, izmiti iluzije opranega denarja.
Moj jezik je jezik pojočega ognja. Ta lažniva živost…ali pa šus v glavo (smeh).
foto: Silvo Salčnik Sax
ŠTIRI Coco Chanel je nekoč dejala, da ni časa za monotonijo, ampak je čas za delo in je čas za ljubezen. Drugega časa ni. Dela ti, kot vidim, zlepa ne zmanjka. Z ljubeznijo pa si tudi na ti. Kakšne ljubezni si predelovala na plošči? V čem je tvoj prvenec konec (smrt) in/ali začetek (rojstvo) nečesa?
APHRA TESLA 4 Ja, se strinjam s Coco. To je to. Jaz delam kar živim. … Srečala sem človeka, ki ga bom ljubila do konca življenja. Tako preprosto je to. Rekel mi je: počepni, počepni čisto k tlom, počepni na ravna trda tla…čepi, čepi, čepi..
Tam sem jaz doma. V igračah njegovih otrok, v vonju tisočletne mrve, v iskanju pre-neizpolnjenih želja, držečih se za roke med vejevjem smrek. V gozdu je zmeraj porogljiva tema..Nada, Nada, a si doma.. pravi ena moja pesem.
Domov me je pripeljala izstradanost, zavohala sem sedemkrat obrnjena svinjska rebrca (smeh).
Home in the zone je v prvi plasti brezpogojna ljubezen do moškega. Če ne moreš imeti, biti s tistim, ki ga ljubiš, postaneš tisti, ki ga hočeš imeti. Iz drobtinice sem ustvarila ozemlje za vse, ki nimajo srečnega doma.
Je smrt mojega iskanja srečnih koncev in rojstvo kreiranja lastne pravljice. Postala sem zgodba mnogih ljudi. Jaz sem Enota. Terapija za ženske, svarilo in svetilo moškim. Odisej sem, ki je odrinil iz rodne Itake. Vrnil se bo nazaj, kdaj, pa ne vem.
PET »Kreativnost pomeni dovoliti si delati napake. Umetnost pa vedeti, katere lahko obdržiš«, pravi stripar Scott Adams. So napake vkorporirane tudi v tvoj umetniški kozmos? Katere si obdržala, katere so postale umetnost? Pišeš (tudi) v angleščini. Poezijo. Pesmi. Kako lahko oziroma težko je prodreti v drobovje jezika, ki ne obstaja v lingvističnem kodu, v katerega si se rodila? Si lažje »ti« v slovenščini ali v angleščini? Ali morda za vsem tem tiči kakšen bolj pragmatičen razlog? Hone in the zone se je tudi miksala v ZDA.
APHRA TESLA 5 Napake. Ljudje smo Napaka. Ljudje, ki jih prisvajam, posvajam v svoje življenje in presejem v svoj operacijski sistem morda tudi. In moja angleščina je polna napak…kot je napaka to, da je angleščina tista stična jezikovna točka sveta. Ne vem kje sem lažje jaz jaz. Morda ravno v prehodu spoznavanja podobe nekega jezika. To je na nek način moja trenutna obsesija. Privajati sebe in druge na nov način gledanja.
Moram pa iskreno povedati, da me prvobitno še najbolj rajca slovenščina. Je kot zdrapan, udoben čevelj, ki ne veš kdaj bo razpadel in ga ne moreš in ne moreš zavreči. Včasih tudi malo zasmrdi (smeh). Treba je imeti malo humorja.
Morda sem zato miksala plato v ZDA. Dave Darlington me je prepoznal kot umetnico. Všeč mu je moja glasba. Seveda brez Marka Črnčeca ne bi bilo nič. On je moj Parcival. Hvala Marko.Tudi Ninotu Mureškiču in Sebastjanu Duhu se bi rada še enkrat zahvalila. Hvaležna sem.
ŠEST Če hočeš imeti jasne misli, moraš biti trezen, če pa razmišljaš globoko, pa si lahko tudi nor. Malce parafraziram Nikolo Teslo. Pred časom si prešla iz Električnega gledališča v Operacijski sistem. Zveni kot preskok iz analognega sveta v digitalno dobo. … Če se vrnem k prvotni izjavi – umetnost in norost. Tudi nekako ne moreta drug brez drugega. Ampak norost je lahko tudi pogum. In kot umetnik si po moje pogumen tudi toliko, kolikor je pogumen otrok v tebi in ti, da se z njim igraš. Do smrti. O nečem podobnem v svojem dokumentarcu govori tudi Patti Smith. Tega otroka sem omenjala že v uvodu. Bolj, ko poslušam album, bolj ga slišim.
APHRA TESLA 6 Norost in pogum. Pogum brez dostojanstva je kot norost brez strasti. Ena moja pesem pravi: ko mi pride, mislim najbolj budne misli.. Dvom je le stikalo, da se prižge luč. Jaz ne rabim stikala. Električno gledališče je bila enodejanka. Projekt iz 2009, ko sem bila na Expontu s predstavo Pa pa ati. Ni zdržalo moje elektrike (smeh), moje norosti. Mojega otroka v meni, ki bezlja vseokrog in zahteva še in še pozornosti. Spomnim se dokumentarca Man on Wire, v katerem mojster vrvohodec reče: If I die, what a beautiful death…to die in the exercise of your passion.. Se spomniš? Ko boš poslušala moj album v čisti temi, bo iz njega zapel tudi deček, ki so mu odrezali jajca, da bo lahko pel eno oktavo višje. Morda je to moj žlahtnik Nikola, ki ga neizmerno spoštujem in ljubim. Moj naravni glas sploh ni ženski. Morda moške to najbolj rajca. … Prave moške (smeh), Indijance, ki so šli čez iniciacijo Operacijskega sistema. Ha, pa smo spet pri nasprotjih. Deklica s fantovskim glasom.
foto: Magus Sexodus
SEDEM Eklektična kot si, se ne pustiš žanrsko opredeliti. Nekje sem prebrala, da se to, kar delaš, še najbolje opiše kot ne-šanson, ne-pop, ne-jazz. Obsesijo po predalčkanju muzik smo si ljudje tako ali tako izmislili iz čisto pragmatičnih, ideoloških in ekonomskih razlogov. Te to nepripadanje, transžanrovanje osvobaja? Kaj si še želiš početi, o čem tuhtaš, kaj imaš »na lagerju«?
APHRA TESLA 7 Svoj bazični izraz v glasu hranim za naslednji projekt, ki ga delam z Igorjem Bezgetom in še z nekom, katerega imena ne bom izdala. Dotaknila se bom žanrov podzemlja, kjer je domovanje biserov jeze. Seveda z vsem mirom, ki trepeta v meni in z ljubeznijo pod kupolo norosti. Z žanrskim nepripadanjem hočem predvsem osvoboditi ljudi. Za trenutek sem pomislila, da se mi je razkril nov način testiranja stanj zavesti ljudi in njihove duhovne odprtosti. Morda si me prav ti inciirala!
Razmišljam, tuhtam… umetnost ni več najvišji način eksistence resnice, treba jo je križati z znanostjo, domišljijo. …mali patent delam…membrana magnetne bilke med prsti spušča zvok lisice…Od tod v novo zavezo. Hvala ti, da me čuvaš v svojem periodnem sistemu med žlahtnimi kovinami.
Za konec še nekaj poezije:
Prisluškujem pri vratih kako me tolčejo
Nosila so me iztirila v brezdan
Vsaka veja že ima zanko
Skozi njo lahko potočiš dlan
Obvaruje te življenja in sivih železniških postaj
Med tujci tlim v pepel
Zakaj niso zrasla neskončna debla iz moje jeze
Cel svet bi se pogrel
Ko bi tlel
Tlel
Tih in vesel
(Aphra Tesla – Srebrno meso)
