Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape. foto: Nada Žgank
Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Šestič v novi sezoni.
Kako zveni, ko se nekdo na sončni dan pelje z biciklom, ko kmet prosi za dež, ko nekdo odžebra zimsko molitev, ko se izpove stari drvar? Kako zveni ruralna avantgarda? Kako zveni, ko se Lou Reed, Tom Waits, Marlene Dietrich in Billie Holiday znajdejo v jezikovnih labirintih poljanskega dialekta? Kako zveni, ko moškemu ritmu melodijo vdahne ženska? Zveni prekleto dobro, pravzaprav celo osvobajajoče. Z osvobajanjem zapovedanih jezikovnih, spolnih, kulturnih, žanrskih kod vedno emancipiramo tudi sebe in tiste, ki nam prisluhnejo.
Uršula in Janez Ramoveš sta v dobrem desetletju s poezijo in glasbo opolnomočila in z nami podelila ne le za mnoge anahronističen, eksotičen, a izjemno speven dialekt Poljanske doline, o katerem se preostali Sloveniji ni kaj dosti sanjalo, ampak tudi izkustveno plat bivanja protagnistov in protagonistk (iz zgodb prek poezije do pesmi), ki so jih izklesale tako poljanska govorica, domače žganje, trdo kmečko delo, kure in krave, kot rock, punk, včasih tragičen ali ironičen spet drugič malone zenovski pogled na bivanje in minevanje.
Uršula je poljanska Rusalka, ki s pomočjo Fantov z Jazbecove grape (Joži Šalej, Marjan Stanić, Metod Banko, Robert Jukič), svojim intuitivnim občutkom za bridkost ali sladkost čustvovanja, estetiko uglasbovanja, pripovedovanja zgodb in na daleč prepoznavnim, zvonkim glasom, Janezovo čudesno poezijo zgnete v doživljanje sveta, ki je enako skrivnostno kot je domače, enako daleč kot blizu. S podomačevanjem Janezove poezije in Uršuline glasbe vsi po malem, vsaj za eno pesem ali dve, postanemo Poljanci. Celo tisti, ki si tega ne upajo povedati na glas.
Po Sugar Free Baby (samozaložba/Založba Sanje, 2000/2006, z Jožijem Šalejem), Na sunčn dan sm se z beciklam pelu (Založba Sanje, 2003), Staroselskem ciklusu (Cankarjeva založba, 2006 – CD kot priloga Janezovi istoimenski pesniški zbirki) in Anglčešejnu (Založba Sanje, 2007) danes nosimo Talisman, ki je pred nekaj meseci izšel pri založbi Celinka.
***
ENA Glasbeno sladokusno občinstvo te pozna kot pevko, tisti, ki živijo v Poljanski dolini, pa tudi kot učiteljico. Ne vem zakaj imam občutek, da ta poklica oziroma poslanstvi nista (povsem) izključujoči. Koliko učiteljice/pedagoginje je v tvoji pevki in koliko pevke v tvoji učiteljici/pedagoginji?
URŠULA RAMOVEŠ 1 Če izključim tisto floskulo, da bolj kot si osebno razgledan, več lahko daš tudi svojim učencem, potem se dogaja naslednje, kot sem včasih že omenila: na odru nočem in res trmasto nočem biti zoprna učiteljica (moram napisati zoprna, a v našemu poklicu moramo biti zoprni, da vbijemo neko znanje v glavo petindvajsetim učencem), nočem izobraževati publike z besedo. Konec koncev bi zaradi svojega poklica lahko pol koncerta razlagala pomen poljanskin besed. Prav zaradi tega znanja vem, da je umetnost nekaj drugega. Da umetnost ni izobraževanje, da je to nevidna sila, ki jo moraš podati s skrajnim občutkom, da nevidno doseže nevidno v ljudeh, ne pa da z neprestanim blebetanjem vse uničiš. Ne maram pretiranega govorjenja, a v mojem poklicu je to neizogibno.
In obratno. Moji učenci jeseni dobro vedo, da jih bo učila pevka. Po nekaj neuspelih poskusih na začetku leta v smislu: »A boste eno zapeli?«, kmalu ugotovijo, da jih uči čisto običajna učiteljica. Da jih uči vse predmete, ne samo glasbo. Je pa res, da pri glasbi zelo rada in zelo na glas in zelo visoko poje. Tako težko jim dopovem, ko pojem skupaj z njimi, da to ni višje, da je samo močnejši in bolj zveneč glas, da naj kar korajžno pojejo z menoj.
Da, uspeva mi ločevati prosveto (ki je neskončno oddaljena od umetnosti) in umetnost, golo umetnost, ki jo kot divjo silo občutim samo na odru. V ponos si štejem, da se mi ji vedno znova uspe prepustiti, da me pograbi, četudi kdaj pridem na oder naravnost iz razreda, iz hrupa osnovne šole.
DVE Velikokrat vaju z Janezom sprašujejo o vajinem mirnem bivanju v ruralni idili Poljanske doline, ki se sopostavlja nevrozi ljubljanskega tempa. Ljubljana je v makro pogledu svetovnih prestolnic samo malce večja vas. Med vajinim domovanjem in prestolnico je nekaj deset kilometrov zračne razdalje. Včasih imam občutek, da hočejo ljudje verjeti mitu, da nekje blizu, a hkrati daleč od ponorelega slovenskega urbanega sveta obstajajo naravno razsvetljeni in civilizacijsko neoporečni posamezniki, ki so sposobni še česa drugega, kot raztegovanja meha in klanja pujsov. Kot da je življenje in umetniško ustvarjanje izven mestnega okolja neka kurioziteta, odklon od pravil. Vaju ta percepcija zabava, jezi, ponižuje, jo skušata odcepti od sebe in svojega dela? Kako vaju sprejema domača okolica?
URŠULA RAMOVEŠ 2 Ta zračna razdalja je in ni velika. V mojem življenju je vsekakor šlo za velik proces, od tam, ko je bila ta razdalja neskončna; do danes, ko se mi zdi resnično kratka, nična. Življenje v teh hribih sem začela pri dvajsetih in iskreno povedano se mi je zdelo, da sem se preselila na konec sveta. Pa je bilo Ljubljane enako daleč kot danes. Ni bila kriva dejanska razdalja, pač pa svetlobna leta razlike v moji glavi (seveda tudi v Janezovi, a to je bil njegov rojstni kraj) in v glavah tukajšnjih ljudi. Kmetov v pravem pomenu besede. Ljudi, ki jim je bila ena in edina misel pravočasno nakrmiti živino, pravočasno pokositi travo, posejati polje. Samo to in nič drugega. Zavoljo tega so si nekateri kmečki sinovi vzeli življenje.
Tudi sama se sedaj zelo zavedam, da je vse prejšnje našteto treba izvršiti pravočasno. Zemljo in vse živo povezano z njo sem neizmerno vzljubila, a ni samo hrana, kar nam zemlja daje. Po letih vztrajanja – ne vztrajanja živeti na zemlji, pač pa vztrajanja živeti na zemlji in ustvarjati po svoje, nama je to okolje poklonilo največ, kar si človek lahko zaželi. Uprla sva se vsem predsodkom in zaživla svoje in samosvoje življenje, ki pa ne izključuje ničesar avtohtonega. Z vztrajanjem pri svojem početju, hkrati pa vključevanju v naravne cikle, se je življenje umirilo, hrepenenje po nedosegljivem je začelo bledeti, v samoti in tišini se je izčistil smisel najinega bivanja, vse se je začelo odvijati v pravo smer samo od sebe. Če pomislim za nazaj je bilo to neko breme, ki ga vališ, potiskaš s težavo, nato pa se zaradi svoje teže začne samo kotaliti.
Kar se tiče vključenosti v okolje, pa ne komunicirava pretirano s sokrajani, toliko kot je potrebno, na njim všečen način, nikoli se z njimi ne zapletava v pogovor o najinem bistvu, redko kdo kaj vpraša o najinem ustvarjanju. Na tak način se tukaj da preživeti.
Janez & Uršula Ramoveš. foto: Borut Krajnc
TRI Poljanski dialekt je z Janezovimi umetelnimi poetskimi pejsaži bitja in žitja lokalnega človeka postal ena od govoric sodobne slovenske poezije. Že res, da te govorice večina ne razume, ko pa se oglasi skozi tebe, pa dobivajo zgodbe drugačno pripovedno moč, naenkrat jih razumejo tudi tisti, ki jim je poljanščina nemara celo bolj eksotična od ruščine. Se takrat, ko uglasbuješ poezijo, počutiš kot medij, prevajalka enega jezika, časa, kulturnega in bivanjskega koda v drugega? Kako poteka ta proces? Prebereš pesem in takoj slišiš melodijo ali traja nekaj časa, da se metrika, ritmika in dikcija besedil uleže in šele nato prikliče glasbo?
URŠULA RAMOVEŠ 3 Vse poteka popolnoma logično. Berem Janezove pesmi, najraje že natisnjene v knjigi (četudi mu jih jaz pretipkavam). Nekatere takoj izberem, včasih sem tudi malo iskala, kaj bi bilo primerno. Takoj izključim tiste pretirano krute, z zelo krutimi izrazi. V nekaterih začutim več ženskega principa, te me gotovo vlečejo. Nato pesem večkrat preberem. Začne se oglašati melodija. Vedno zelo preprosta, dodam preprost refren. Ponovim celoto, večkrat jo ponovim. Posnamem. Potem pa vsa nesamozavestna zapojem Janezu, nato Jožiju. Na tak način je nastalo že kakšnih 50 pesmi. Ponosna sem nanje, ker so nastale iz čiste nuje, iskreno, skoraj brez popravkov, spreminjanja. Ponosna, ker mi Joži Šalej, ki ga neizmerno cenim, nikoli ni spreminjal melodij in mi vedno vlival samozavest, da je dobro, kar počnem. Brez njega bi verjetno že prenehala, kajti vedenje, da nisem izobražena komponistka, me je vedno vleklo nazaj. Toliko o glasbi.
O jeziku nikoli ne premišljujem, samo o vsebini. Te pesmi so mi tako blizu, da se sploh ne sprašujem, ali jih bo kdo razumel. Podajam jih s popolnim zaupanjem, ravno na tak način kot se razgali zelo (preveč) zaupljiv človek, ki je presenečen, če je nerazumljen. Tako se tudi nam zgodi (k sreči vedno redkeje), da ljudje pridejo vprašat, kaj pa ta in ta beseda pomeni. Ali ne podajamo te poezije z dvema inštrumentoma – z besedo in glasbo?!
Včasih razmišljam, da našo glasbo lahko razume širok krog ljudi: najlažje je priti do nje, če si pretočen, odprt človek, ki ob poslušanju začuti mravljince, solze v očeh. Temu ni treba nič spraševati. Pa seveda visoko razgledani ljudje (v zadnjem letu sva jih z Janezom veliko spoznala – prav v zvezi z njegovo poezijo), ki pa se v Janezove poglabljajo neverjetno študiozno in jih v resnici popolnoma prav razumejo). Niso pa te pesmi za obrtniško-trgovsko-prosvetno srenjo.
ŠTIRI S Fanti iz Jazbecove grape ste razvili zelo poseben slog, v katerem resonirajo zvočne estetike šansona, zborovskega (na trenutke celo cerkvenega) in ljudskega petja, jazza, rocka, improviziranih muzik. Kako se lotevate aranžmajev? Kako Janez spremlja ta proces transformacij njegovih pesmi? Upoštevaš oziroma upoštevate njegove predloge, komentarje?
URŠULA RAMOVEŠ 4 Najprej moram povedati, da Janez, ko mu enkrat pesem odvzamem, nima več velikega vpliva na nadaljnji potek. Včasih mu celo posežem v kakšen verz in izločim besedo, zlog. Uspe mi ga prepričati, da je to res potrebno za naše petje. Enkrat samkrat sva imela težave. Ni hotel zredčiti teksta pri skladbi Cajt. Jaz se nisem mogla vmešavati, a po daljšem razmisleku in večkratnem poslušanju melodije, je to sam naredil. Kako se pa mi lotevamo aranžmajev? Najprej se postavijo naši trije vokali. Potem Joži po občutku doda klavir ali harmoniko. Vse skupaj se potem še spreminja tudi na odru. Tolkala in kontrabas so dodani spontano, z vedenjem, da velikokrat ne bodo izvajani. Meni se zdi vse skupaj zelo enostavno, ker se tudi nič ne vmešavam. Zaupam.
PET Tom Waits, katerega Cajt/Time tako imenitno zaživi v poljanščini, je v nekem intervjuju povedal: »Moja teorija je, da morajo biti pesmi anatomsko pravilne. Morajo vsebovati kaj o vremenu, o kakem mestu in o hrani – če slučajno postaneš lačen«. Kaj mora po tvojem mnenju vsebovati dobra poezija, da lahko postane dobra pesem, dober komad? Da ne ostaneš lačen. Kako začutiš, katera (Janezova) pesem je prava zate, za tvoj glas, Jožijev klavir, Marjanove perkusivne eksapade, Metodov žametni vokal? Pri katerih pesniki/pesnicah, pevci/pevkah pa se še napaja tvoja domišljija, tvoj glas, tvoja estetika?
URŠULA RAMOVEŠ 5 Zame so vse Janezove pesmi zelo »nasitne«. Preprosto obožujem njegovo poezijo, razumem jo na popolnoma konkreten način ali popolnoma simbolno. Tiste pesmi, ki jih spravimo v melodije, pa se me vedno znova dotikajo še globlje. Takšna je na primer tudi pesem Samosejc, ki smo jo gotovo zapeli že več stokrat, se še vedno ni izpela. Še vedno me mravljinči, še vedno se mi zdi, da bi jo moralo slišati in razumeti še več ljudi – pa ne, da bi bila vsebinsko težka za razumeti. Izjemno preprosta je in zato tako tolažilna. Vsakič, ko jo pojem, si mislim, vidite, vsem se nam to dogaja, a je vredno živeti – za pasam ta svetla pištola, okol vratu sviljen rdeč šal – vedno se lahko na koncu oprimeš nekih banalnosti in preživiš. Vzameš tisto, kar ti je na dosegu roke in narediš čudež. To je tudi sicer moj življenjski princip.
Nimam vzornic. Jasno, da močno cenim dobre pevke. Vedno pa me bolj kot njihov vokal, zanima njihovo življenje. Verjamem namreč, da je vse povezano. Skupaj z življenjem se umetniški dar poveže v iskrenost. Ne maram blefiranja v umetnosti. Verjetno sama nikoli ne bi tako pela, če ne bi tako živela. Pevski glas, ki mi je bil dan, je moje življenjsko orodje, je moja noga, roka, moram ga uporabljati na ta način, zato da preživim.
foto: Tihomir Pinter
ŠEST Ko smo že pri Waitsu – na novi plošči Talisman je tudi precej popoljanščenih evergreenov, kot so Lili Marlen, Falling in Love Again/Pol te pa srječam spjet (obe je pela Marlene Dietrich), Reedova Popovn dan/Perfect Day, I’ll Be Seeing You/Vidu te bom – prepoznou (pela jo je tudi Billie Holiday). Sama sicer pogrešam še Ain’t No Sunshine/Ni več sunca vse je v tom, ki jo že nekaj časa izvajate na koncertih. Omenjene posvojene Poljanke zvenijo tako, kot da bi tam že od nekdaj obstajale. Kdo jih je zbiral in zbral? Kako je pravzaprav nastajal Talisman? Drugače od ostalih plošč? Medil se je kar nekaj časa, kajne? Če se ne motim, je na tej plošči prvič sodeloval tudi jazz basist Robert Jukič.
URŠULA RAMOVEŠ 6 Prav v teh dneh, po izidu plošče, ki kar ni in ni mogla na plan, pa je zdaj tako lepo sprejeta, razmišljam, kako to, da so se ravno te pesmi znašle v mojem življenju. Zelo sem se poistovetila z njimi, pa niti za eno nisem sama dala predloga. Vse sta izbrala Janez in Joži.
Pesmi smo prepevali zadnjih pet let. Vedno bolj so tiščale v smislu, da smo čutili, da so pripravljene za snemanje – vokalno in inštrumentalno. Pa je potem od snemanja do izdaje trajalo še skoraj leto dni. Velko breme se mi je odvalilo s to izdajo. Zdaj lahko nadaljujem.
Na plošči je prvič sodeloval Robert Jukič in to z znatnim prispevkom. Edini je nasnemaval še druge inštrumente, pripeljal basista Goran Krmaca, da je nasnel tubo za dve pesmi. Sam je tudi napisal inštrumentalni del na pesem Kdaj pa kdaj. Njegov prispevek je velik in plošča ima prav zaradi njega bogatejšo zvočno podobo.
SEDEM Slikarji slikajo na platno, glasbeniki pa slikajo na tišino, sem nekje prebrala. Kako pomembna je tišna v tvojem življenju, ustvarjanju glasbe, petju? Kako se tišina in glasba v tebi pogovarjata, sodelujeta, morda kdaj celo borita za svoj prostor? Kako velik problem ti predstavlja zvočno onesnaževanje?
URŠULA RAMOVEŠ 7 Slikarji slikajo tišino, tudi sama slikam. Tišina je moje pravo okolje. Živim tu gori obdana z gozdom. Velikokrat se sprehajam sama s psom po gozdu. Mnogo uhojenih stezic poznam. Doma ne poslušam glasbe, hrupno zvočno okolje pa je v mojem avtu. Pa seveda v šoli. Največ novih pesmi sem ustvarila v avgustu, če mi je le v juliju uspelo biti dovolj tiho, dovolj prebrati, mogoče kaj naslikati. Upam, da bo tudi letos po daljšem času tako. Nekaj se pripravlja.
