SEDEM II – Severa Gjurin (7)

foto: Iva Novak

 

Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Sedmič in zadnjič v novi sezoni.

Mehak, meden, hipnotičen glas, ki smo se ga v zadnjem desetletju, od štetja po Oliviji – naučili zlahka prepoznati in izločiti iz množice mimobežne vokalne povprečnosti, danes tudi mnogih wannabe Sever – bi lahko posodila šepetalkam konjem, radijskim špikerkam, sinhroniziranim likom iz animiranih filmov ali ga odnesla kam daleč stran od tu, pa je z njim raje povezala dva svetova, v katerih se počuti najbolj doma – muzika in likovna ustvarjalnost.

Severa je najprepoznavnejši glas mlajše generacije pevskih gracij, ki pa se (za razliko od večine starejših kolegic) ni zataknila v kolesju promoviranja lastnega »glasa in stasa« in prostovoljnem popredmetenju svoje osebnosti in predeterminirane »luštna punčka z luštno štimo« vloge v javnosti. Nasprotno – čeprav jo lahko večkrat ugledate na odru slovenske popevke ali v zabavnih oddajah nacionalke, predvsem žari na malih, klubskih koncertih, kot tudi med najstniškimi fanti vzgojnega zavoda ali osnovnošolci, katere k likovnemu ustvarjanju spodbuja s pomočjo vonjev, okusov, barv in glasbe.

Medtem, ko so se študentje iz obdobja Olivije transformirali v mame in ate, je tudi sama odrasla kot vokalistka, glasbenica, avtorica, likovnica, pedagoginja, kot ženska, kot človek. Njen nabor glasbenih srečevanj in sodelovanj je impozanten (od nenehnega prepletanja glasbenih poti z bratom Galom Gjurinom prek Kreslina, do Nietov, Činča, Šerbedžije, španskih elektronskih muzičistov in še in še), njena misel neposredna, ostra in tudi trmasta, kadar je treba, njen glasbenopolitični angažma jasen, glasen in zato za marsikoga moteč ali provokativen, njena muzika eklektična (od popa do eksperimentalne in elektronske glasbe), a skrbno odbrana in premišljeno dodelana do zadnje potankosti kot kakšna impresionistična slika, njen smeh nalezljiv.

Pričujoč pogovor je nastal ob izidu njenega prvega samostojnega albuma Časovne skice, nadvse zanimivega eksperimenta, v katerem se zvoki legendarnega Činčevega hammonda prepletajo s Severinim subtilnim prebiranjem kitarskih strun in improviziranimi igrami njenega domišljijskega jezika, ki pripoveduje zgodbe, katerim pomen ob vsakem poslušanju in vsakič drugače dajemo tudi poslušalci. Najraje takrat, ko smo s Severo in njeno muziko lahko čisto sami.

***

ENA V dobrih desetih letih, odkar si se znašla na odru in tam tudi ostala, se je zgodilo marsikaj. Iz plahe, skoraj še najstniške punce, ki poje bratove pesmi, si se transformirala v enega najbolj prepoznavnih pevskih obrazov in v zrelo žensko avtorico. Kako sta si blizu ali daleč Severa iz Olivije in Severa iz Časovnih skic? Kaj bi si imeli povedati, če bi šli na kavo?

SEVERA GJURIN 1 Veliko se zgodi v slabih desetih letih, res je. Moj odnos do tega, kar (so)ustvarjam, je, kolikor znam oceniti, na splošno ostal dokaj isti. Preiskujem, gledam kontekst, se veliko pogovarjam s sodelavci, avtorji, iščem smisel v besedah, v glasbi. Ne bi ravno govorila o avtorski glasbeni zrelosti, saj lastnih skladb nimam cel kup, da bi z roko zamahnila: »lejte, moji komadi«. A razmišljati in delovati avtorsko mi je blizu. Tudi v likovni pedagogiki, že preden smo bili Olivija, med tem in še danes, se najraje angažiram z vodenjem avtorskih likovnih delavnic, kjer učenčeva naloga temelji na primer na vonjanju svežih rastlin ali okušanju. Celo življenje se učimo. V uradne življenjepise zapisujemo zunanje uspehe; toda brez notranjih dosežkov – da imaš kakšen izraz več na svoji paleti, da si jasen, trden v svojem početju – »zmage« sploh ne bi bile mogoče.

DVE Skozi kakšne procese si šla ti in tvoj glas, da se je zmedil v to, kar danes je, kar predstavlja? Kako si odkrivala in razvijala notrine glasu, pevko, glasbenico, pripovedovalko, pa tudi likovnico v sebi? Kako vsa ta spoznanja prenašaš na svoje učence, otroke, s katerimi delaš na delavnicah?

SEVERA GJURIN 2 Težko vidim ves ta proces. Kakšno lastno vodilo prepoznam: sprostiti glas, telo, sprejemati tremo kot funkcionalno reč, ki ti izostri čutila in te naredi pozornega. Razstavljati, sestavljati v mislih, izsledovati za konkretno pesem zvene, lastne tebi. Meni je veliko prineslo raziskovanje svojega resonančnega telesa: tudi telo ima odzvočne prostore in vsako telo je drugačno, ima druge glasilke, drugo maso. Zaznavanje svojega frekvenčnega spektra tako, da poješ ton in začutiš vibracije v glavi, obrazu ali prsnem košu …, da se oveš, kakšne barve in tresljaji so pri tonih, ko jih različno postaviš. Petje je govor v melodijah, in če poješ, je interpretacija sestavni del. Brez nje in emocij je petje kakor igranje not brez občutka za vse, kar ni napisano na notnem listu.

V likovni pedagogiki se veliko naslanjam na teorijo, tako na likovne zakonitosti kakor pedagoške. Nato se poskušam domisliti poleg običajnih in mojih običajnih načinov še kakšnega, kako zastaviti vprašanje ali likovno nalogo. Naloge, ki sem jih že dobro dopopolnila v praksi, so na primer: abstraktno slikanje po vonjavah, po okušanju, potem risanje figure z eno potezo, pa slepo risanje ali risanje z zrnci sladkorja na velik črn šeleshamer. Pri zadnji me po koncu delavnice čaka precej pometanja (smeh), vendar sem vesela, ko vidim, da me avtorsko razmišljanje tudi v pedagogiki pripelje do nepričakovanih ustreznih zasukov, recimo načina, kako skozi sladkor razložiti točko kot orisni likovni element ali pa s pomočjo vonjev in okusov izzvati barve in oblike.

foto: Jana Šnuderl

 

TRI Joni Mitchell je nekoč dejala: »Ko se trudim, da bi nekaj delala na silo in me zafrustrira –  na primer če pišem komad –, vstanem, pograbim čopiče in začnem slikati. Če pa vidim, da slikanje ne gre od rok, pa poprimem za kitaro.« Kako je s tem sobivanjem dveh idiomov, dveh jezikov pri tebi? Ima muzika drug dom kot slikarstvo, likovno ustvarjanje? Kako ju povezuješ? Vem, da si za diplomsko nalogo stopila tudi na področje sinestezije v povezavi z likovno pedagogiko. Ali tudi ti vidiš glasbo skozi barve, vonje, okuse, ne zgolj skozi slušno zaznavo?

SEVERA GJURIN 3 Mislim, da sem večidel z očesom iz daljave povsod, v obeh domovih, v več ali vseh »organizmih« naenkrat, če malo popravljičarim; ko da vidim mrežo vsega, celo pokrajino z razgibi vred, sopovezanost območij. Gledam od blizu in od daleč naenkrat, bi rekla. Ko pa razstavo ali pesem ali ploščo dovršujem, delujem vendarle predvsem v enem, četudi razvejanem organizmu, gledam delce, kakor si jih označim in predstavljam, predvsem od blizu in sem v enem domu. Premišljam ritem, besede, vsebino; ugotavljam, ali je pesem mehka, težka, kaj vidim v zgodbi, katere morebitne prizore. Glasbo v tem smislu verjetno vidim, lahko jo vidim. Ne znam povedati, kako to gre. Naj si bo področje likovno ali glasbeno, si zastavljam vprašanje, kaj bi lahko bilo pravo orodje v danem primeru, da pridemo do rezultata. Pogosto iščem analogije in področji primerjam. Po Jonijinem skačem pa bolj na miseln način, veliko manj, sploh zadnje čase, dejansko. Čutila so zanimiva reč; manj konkretno, a morda zaradi fizičnih tresljajev bolj primerno, bi rekla, da glasbo čutim. Nehoteno se mi vonjava ob poslušanju glasbe ne sproži, čeprav se ljudje znamo popeljati tja – in ravno to mi je lepo, da sebi ali otrokom ustvarjalni proces zasnujem tako, da je domišljijski, da je mnogočuten in da spobuja ekstravagantne povezave v možganih. Od tod v moji diplomi različni pristopi in predvsem sinestetično obarvane likovne naloge. Zvok je seveda hrapav, tanek, rumen, barva je kričeča, zamolkla …

ŠTIRI Glede na to, da si verjetno najbolj znana pevka mlajše generacije, ki se veliko pojavlja tudi v medijih, si pravzaprav ves čas razpeta med javno in zasebno. Kdor te vidi na naslovnici kake revije, kjer poosebljaš mit ženske lepote, si verjetno težko predstavlja Severo v trenirki na kavču, z »malborom v ustih« brenkajočo na kitaro. Te ta dvojnost, igranje določenih, predpisanih (morda celo ponotranjenih) vlog utruja? Je v tem prostoru in času sploh mogoče misliti takšno enačbo – čim večje in frekventnejše pojavljanje v medijih = več koncertov = več denarja? Imaš dovolj zasebnosti in miru? Kakšno je pravzaprav tvoje mnenje o tako arbitrarni besedi, kot je popularnost?

SEVERA GJURIN 4 Pri meni gre pravzaprav za trojnost, saj obstaja napetost tudi med pedagoško in odrsko odgovornostjo: med Severo na odru in tisto pred otroki v »razredu« ali mladinci v »poboljševalnem zavodu« prav velikega neskladja tako rekoč ne sme biti. Najboljši recept zoper utrujanje zaradi »razpetosti« je ne biti še po nepotrebnem »razpet«, marveč se zavedati, da si v trenirki in na naslovnici naposled isti eden (tega zavedanja smemo pričakovati tudi od občil in občinstva). Velja tudi za popularnost, saj je ta zelo časna in bolj ko ne začasna reč. Kakor že se človek nedvomno spreminja skozi čas, mora vendarle odživeti življenje kot kolikor toliko enovita osebnost in se torej tudi ne dati popularnosti in medijem razcepiti na javni mit in utrujenca na kavču. Enačba v vprašanju pa je, kolikor je mišljena generalno, očitna polresnica. Kolikost ne obstaja, kakor nas hočejo slepiti, neodvisno od kakšnosti in v umetnosti še posebno od kakovosti, zato denimo še več negativnega (npr. pojavljanja v občilih) ne more kar nujno peljati k več denarja. To je tako kakor verjeti, da bo komisija, sestavljena iz bedakov, delovala boljše, če jo za še nekaj bedakov povečamo. V tem času in tem, to je slovenskem prostoru, lahko več koncertov pomeni celo manj denarja. Preprost primer: čim so v bendu več ko štirje, se kaj hitro zgodi, da si priigrajo komaj za potne stroške. Pa morajo tudi jesti, servisirati svoja »proizvodna sredstva in opremo« (glasbila, ozvočenje …), otroke hraniti in oblačiti …

 

foto: Jana Šnuderl

 

PET Si aktivna v Glasbenem forumu, lani si bila celo predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije, spomnimo se tudi zahtev, ki si jih prebrala na prvem (in zaenkrat edinem) slovenskem glasbenem kongresu jeseni 2010, zato imaš verjetno jasna stališča o kulturni, medijski politiki in njunem odnosu do glasbe in glasbenikov in dobro poznaš razkorake med teorijo in prakso glede zaščite avtorske in izvajalskih pravic ter pravične delitve nadomestil, ki iz teh naslovov izhaja ipd. S kakšnimi konkretnimi težavami se pri tem soočajo glasbeniki? Koliko v praksi določila o avtorski in izvajalskih pravicah, ki jih izvajata SAZAS in IPF, zares ščitijo glasbenika (ne glede na žanr ali zvrst glasbe, ki jo izvaja, ne glede na svojo ne-pozicijo znotraj omenjenih institucij)? Je ta problem povezan z domačimi »koritniškimi«, koruptivnimi glasbenimi elitami? Ali razkorak med t. i. »mainstream« in »alter« sceno (klasikov ali narodnozabavne muzike ne bom niti načela) pri stanju na domači glasbeni sceni tudi igra kakšno vlogo? Misliš, da bomo kdaj presegli te razdvajajoče polarnosti, našli vsaj najmanjši skupni imenovalec? Časi za soliranja, kartelne in ekskluzivistične klube so, kot kaže, minili. Glasbeniki umiramo na obroke.

SEVERA GJURIN 5 Že tvoje vprašanje in njegova dolžina nakazujeta, da so konkretne težave slovenskih glasbenikov ukleščene v resnično, pa tudi umišljeno in celo nalašč izmišljeno soodvisnost z mnogoterimi težavami slovenske skupnosti sploh. Pri iskanju rešitev zato lahko tako rekoč vsak japi, birokrat, važiški kolumnist ali umetnjakarski zaničnež, iz sebičnosti ali naivnosti, konkretne težave kaj hitro razkonkretizira s tem, da razpravo o njih z bistvene ravni, kjer je težava rešljiva, prestavi na nebistveno. Kdo vidi med osrednjimi in obrobnimi glasbenimi tokovi razkorak in kakšnega? Niti ozkogleden alternativec, ki ga apriori živcira oddaja Na zdravje (namesto da bi ga gluhost programske politike RTV za alternativo), niti njegov poperski ali klasiški vizavi v ozkoglednosti ne razumejo, da se iz vseh, tudi podzemnih tokov, v glasbenorazvojnem smislu lahko črpa ideje. Škodo se dela, ko se predalčka brez prave profesionalnosti in vrednoti ideološko ali neuravnoteženo, na primer samo s sociološkega vidika. Ustvarjalec gre vedno čez ta okvir. Čezenj mora tudi državna kulturna politika. Ščititi in spodbujati mora kakovostnega ustvarjalca, ne pa nekakovostne lastnike medijev in druge glasbene infrastrukture in posredno nekakovostne urednike.

To je kulturna in gospodarska dolžnost parlamenta in vlade in hkrati njuna pravna obveznost. Pri načinu, kako bosta pravno zaščitila avtorsko in sorodne pravice, imata v okviru EU do neke mere proste roke. Po nobenem pravu pa si ne moreta privoščiti neskladnega uravnavanja, saj s tem zaščito dejansko izničita. Zakonska osnova, na kateri mora stati delitev nadomestil, ni samo en zakon (ZASP), ampak jih je več (npr. o medijih) in jih pišejo različna ministrstva. Ta so do sedaj, morda hote, uspela ponuditi tako »osnovo«, da če bi bili umetniki piloti, bi lahko na tej osnovi letali svobodno, samo ne po zraku. Zrak je država (ki si pridržuje talanje licenc in frekvenc) poklonila biznismenom, in ko ga ti prodajajo dalje, si lahko kar misliš, komu pri tem puščajo letati. Celo pravšnja zakonska osnova pa ne rešuje vseh zapletov na nižjih ravneh. Pravična delitev je odvisna tudi od statutov in pravilnikov kolektivk. Ti se sprejemajo na skupščinah, torej tudi z glasovi nas glasbenikov. Malodušnosti in malobrižnosti, pa tudi nasedanja na črno-belo navijaštvo si zato ne moremo privoščiti, ampak moramo skupaj pritisniti na politiko in si kolektivke prirediti po svoji meri, meri hlapca Jerneja.

ŠEST Loretta Lynn je nekoč dejala, da mnenje ženske v glasbi ni vredno počenega groša. Kaj meniš o tem? Glasbeno industrijo in sceno še vedno upravljajo moške roke in maskulinistična logika, ženska je še vedno prevečkrat dojeta kot objekt. Koliko prostora, kredibilnosti in veljave ima mnenje žensk v glasbi, glasbenih organizacijah, organih odločanja pri nas? Kaj je treba spremeniti in kaj morajo ženske same narediti za to, da bi se njihov glas slišal dlje – ne zgolj na odru, ampak tudi onstran njega?

SEVERA GJURIN 6 Ko je Lynnova rekla »V glasbeni industriji sta ženskina dva groša vredna dva groša«, se je poigrala z angleško besedno zvezo two cents’ worth, ki dobesedno pomeni ‘za dvojačo vrednosti’, preneseno pa nepomembno vrednost, a tudi nevsiljevano lastno mnenje. Lynnova je to rekla najbrž že kar dolgo tega. Jaz ti lahko povem, kaj se mi je zgodilo lani, ko smo rešetali novi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Na uradnem sestanku IPF-a z glasbenimi sindikati sem kot tedanja predsednica (za pol leta) Sindikata glasbenikov Slovenije nakazala predstavnikom IPF-a svoje dvogrošno mnenje, da nam izvajalcem ni v interesu biti pod isto streho s fonogramci, se pravi z založniki, ko pa so ti naša nasprotna stran pri pogajanjih o plačilu za naše delo. Pa se v 0,3 sekunde odzove založnik Goran Lisica – Fox, lastnik Dallas Recordsa in član Sveta Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF), v 1980-ih uspešen na podzemni sceni na Reki, 30 let pozneje pa v žiriji glasbenega TV šova Hrvatska traži zvijezdu, in mi na videz šaljivo pred vsemi reče: »Mnenja smo, da ženske ne bi smele diskutirati na to temo«. Pri nas se torej dogaja, da se mnenju glasbenika, če je ženska – pa magari če zastopa glasbenike sindikata obeh spolov (in povrh še sindikata, ki edini od šestih ustanoviteljev IPF-a ni založnik) –, odvzame še tista uboga dva groša. Ozadni razlog za njun odvzem je pa seveda to, da se ta glasbenik ženska ne strinja z zakonom, ki po zaslugi zakonopisca, spečega z lobiji za zaslužkarstvo, vztraja pri rešitvi, ki garanje umetnikov pretaka v zunajumetnostne žepe. In ko smo že pri citiranju: Frank Zappa je dejal, da so danes glasba ljudje, ki niso zmožni misliti, pa najemajo umetnike, ki niso zmožni skladati, da delajo plošče za ljudi, ki niso zmožni slišati.

Severa Gjurin & Borut Činč, foto: Jana Šnuderl

 

SEDEM Časovne skice. Risanje zvokov, ujetih v neponovljive trenutke. Zdi se, da si s to, pravzaprav prvo svojo ploščo, posegla nekam povsem drugam, kot smo si mnogi predstavljali, predstavila Severo, kakršne nismo vajeni. Kako je prišlo do tega sodelovanja, kako si/sta ustvarjala Časovne skice, kaj predstavljajo tebi? Kaj snuješ v prihodnje?

SEVERA GJURIN 7 Album Časovne skice je bil ustvarjen zelo zavestno, kakšen naj bo naslov, imidž plošče, katere pesmi. Prve pesmi, ki sva jih posnela, pa so se, najbolje rečem, zgodile. Z Borutom sva sodelovala pri drugem projektu, in samo zaradi gušta sva v prvi fazi neobvezno džemala, se snemala in kmalu videla v posnetem nekaj vrednega. Preigravala sva, si izmišljevala na mestu, nato šla poslušat, on je za mešalno mizo obračal gumbe, zmešal zvok, oba sva preposlušala vse pettisočkrat, in po dveh letih sva izdala to ambientalno ploščo. Junija sva imela 3 koncerte, igrala sva praktično vse pesmi s plošče, nekatere z malo več improvizacije, druge zelo naštudirane. Jeseni z zasedbo Gašper Peršl bobni, Dejan Lapanja kitara in Žiga Golob kontrabas nadaljujemo s koncerti in hodimo v studio z novimi pesmimi.

 

 

 

Share