Vse pogosteje slišim: “Ni več nove muzke!” … Ne vem sicer, ali se takšno mišljenje dejansko pogosteje pojavlja ali pa sem samo jaz postal bolj pozoren nanj. Seveda sem navajen na takšne speache od fotrov, ki so dali čez neko obdobje glasbene zgodovine in ostali zapriseženi zvoku, ideologiji ali estetiki nekega žanra … Popolnoma jih razumem v njihovem razmišljanju in namesto da bi jim kontriral, se raje poskusim kaj naučiti iz njihovih bogatih izkušenj. Bolj me zmoti dejstvo, da takšne izjave slišim od čedalje mlajših ljudi. Takoj, ko prileze ven iz obdobja nekritične najstniške navdušenosti, se poslušalec očitno začne sramovati svojega fenovstva in zavzame cinično distanco do vsega novega glasbenega dogajanja. In to v obdobju, ki dobesedno prekipeva od nove energije, ko ni nič več nemogoče in so celo pop estradnikom dovoljeni najdrznejši ekstremi, koncertna ponudba pri nas pa je kvalitetna, raznolika in končno tudi “up to date”. Morda ravno zaradi tega … Stili, trendi in izvajalci se pojavljajo s svetlobno hitrostjo in še hitreje izginejo. Menjava pa se tudi njihov socialni status. Kdo kaj posluša in zakaj je postalo zagonetno vprašanje, saj se garažni rock bendi iz undergrounda selijo v reklame za mobilne telefone, pop izvajalci z vso drznejšo produkcijo v marsičem prehitevajo kolege iz podzemlja, vsi žanri so bili že stotič na novo izumljeni, medtem ko originalni predstavniki iz 60-ih ali 70-ih še vedno nastopajo, vse skupaj pa je tako ali tako v rokah multinacionalk in je namenjeno trženju nečesa ali drugega. V kaj verjeti in nad čim se navdušiti? V takšni situaciji zmedeni poslušalec najraje odpluje v varen pristan preverjene, kredibilne in kvalitetne “dobre stare muzike”. Kdo ti lahko očita poslušanje Coltrana ali Hendrixa? Vedno bodo kul in neškodljivi v kateremkoli družbenem kontekstu. Hja, neškodljivost verjetno ni bil nikoli njihov namen, saj so velika imena glasbe 20. stoletja postala velika ravno zaradi svoje družbene nesprejemljivosti in brezkompromisnosti. Hecno, danes jih poslušalci odkrivajo ravno v letih, ko si odstrižejo dreade, odstranijo pierce, se dokončno odpovejo svojemu koketiranju z vegeterijanstvom in se s partnerjem preselijo v dvosobno stanovanje.
Razvajeni otrok v sobi, polni najnovejših igrač, se gre igrat v očetovo pisarno.
Sobivanje vseh obdobij glasbene zgodovine, totalen kulturni in antropološki kaos in izkoreninjenost glasbe od prvotnega okolja me zabava. Če že imamo postmodernizem, hočem od njega potegniti največ, kar se da. Ko so k nam prišli mobiteli, sem bil med zadnjimi, ki so ga imeli … Ne vem, morda sem ga občutil kot napad na “dobri stari način telekomunikacije” (ideja, ki je paradoksalna že sama po sebi). Dve ali tri leta sem bil v nadlego vsem, ki me niso mogli dobiti in od katerih sem si sposojal aparate, da sem klical v nujnih primerih, nato pa sem se vendarle vdal. In kaj sem s svojim obdobjem nemobilnosti dosegel? Nič. Bil sem nadležen kreten svojim bližnjim in to je vse. Zakaj si nisem kupil mobilca takoj na začetku, ko so bili še vznemirljiva novost, preden so postali samoumevna nezanimiva nujnost? Mar bi bil kaj slabši človek zaradi tega? Spremembe niso nič slabega, če veš, kdo si.
Tako kot sem jaz moral počakati, preden je mobitel postal “sprejemljiv” tudi za največjega alternativca, se mnogo poslušalcev odloči (seveda ne zavestno) raje počakati, da t. i. nova glasba postane malo starejša in varnejša, brez nezaželenih družbenih podtonov. Nič hudega, dobra glasba bo vendarle vedno dobra, tudi če par let počaka. Žal pa ne bo več vznemirljiva. V polju kvalitetne in inovativne glasbe se zato težko ustvari kakršnokoli gibanje, fenovstvo, ekstaza, evforija …Vzeta ji je bila moč. Za kaj takega je potrebna vera. Najstniki jo imajo, ko sobo polimajo s slikami svojih idolov in dolge ure prečakajo v vrstah pred koncertnimi dvoranami. “Ampak najstniki poslušajo totalen šit!” boste rekli. Mogoče res, odrasli pa poslušajo izvrstno glasbo in ob njej ne doživijo ničesar. Vrhunski koncerti ostajajo prazni in še tisti redki insiderski obiskovalci se na njih poskušajo obnašati kar najbolj neprizadeto. Še zaploskajo težko, ker bi morali odložiti pivo. Najprej počakajo, da nekdo drug zaploska, potem je varno. Ta cinična distanca do vsega gre že tako daleč, da glasbeniki v strahu pred tem, da bi se zdeli patetični, z njo v glavi ustvarjajo svoje komade. Tudi sam sem že padel v to past in konstantno moram biti pozoren nanjo. Postmodernizem je zajebana stvar … Zares dobri so lahko le bendi, ki so stari 18 in popolnoma naivni ali pa 30 in jih popolnoma boli kurac. Podobno pravzaprav, kot je z ljubeznijo … Pri 18-ih si pripravljen za izbrano osebo spizdit fotrov avto, pobegnit od doma in krasti iz trgovin, pri 30-ih pa se je večini parov že težko dogovoriti za barvo zaves in kateri kruh bosta kupila za zajtrk … Ne ravno vznemirljiva ljubezen. Razen seveda, če te pri 30-ih popolnoma ne boli kurac.
Zanimivo se mi zdi, da smo končno prišli v dobo, ko se lahko človek brez sankcij odloči, v kaj bo verjel, in se nas večina odloči verjeti v iste stvari kot naši fotri. Le da se nam za to vero ni več treba boriti, saj je njihov upor zdaj varno zakopan v institucijah, ki se jim reče jazz, rock, funk, reggae, hiphop ipd. … Spoštujem njihove dosežke in znanje, zmede pa me, ko slišim iste besede iz ust 30 ali 40 let mlajših ljudi. Ne morem se otresti občutka, da je s tem nekaj narobe. Mogoče sem pa le prevelik najstnik.
