(V soboto, 19.10.2013, je na kulturnih straneh Dnevnika umanjkala redna tedenska rubrika Igorja Bašina, ki jo objavljamo na Novi Muski.)
Za nami je še en vroč teden letošnje divje koncertne jeseni. Od prejšnjega petka do torka so se zgodili (vsaj) trije vroči koncerti. Dva med njimi si velja pribeležiti med koncerte leta v Ljubljani: v petek, 11. oktobra, so v Channelu Zero dvignili meglo kitarskega hrupa A Place To Bury Strangers, v klubu Cankarjevega doma pa je v torek, 15. oktobra, pošteno pihnil Colin Stetson. Že na predvečer ljubljanskega koncerta, je navdušil v zagrebškem klubu KSET, o čemer se je šušljalo še istega večera v Močvari, kjer je nastopila dobra znanka naših sosedov, elementarni punk rockovski trio The Thermals iz Portlanda. Z iskrenim in liričnim, kot britev ostrim in elementarnim punk rockom, ki je krvav pod kožo, je še bolj utrdil čvrsto jedro naklonjenega občinstva na drugi strani meje. Dober obisk vseh naštetih koncertov je vlil nujnega optimizma. Kljub vedno bolj postranski vlogi glasbe in njeni vsedostopnosti so še vedno zvedave in privržene publike, ki vedo, kaj hočejo in kaj poslušajo, ki ločijo seme od plevela, ki so oziroma želijo biti na tekočem z aktualnimi (ob)tokovi izzivalnih godb in jih doživeti v živo, na koncertu.
Colin Stetson kot solist odstopa od en-človek-orkestrov. Namesto vsemogoče šare in pripomočkov je oborožen le z altovskim oziroma težkim basovskim saksofonom. Ko ga je prijel v močne roke in pihnil vanj, se je spremenil v parni stroj zvokov, nad čemer bi bil navdušen še futurist Marinetti. Njegovi izbruhi so trzali in omamljali. Bili so slojeviti in bogati. Skozi polifonične manevre je nalagal linije, od škripanja zarjavelih vrat prek techno ritma do jeka tribalnih pripevov, ter nas vodil med angelskim in peklenskim. Popolnoma skoncentriran, s tehniko krožnega dihanja ter z dušo in telesom zlit z izbranim pihalom je grmel nad Ljubljano. Ni samo saksofonist, je fizični delavec, čigar izčrpanost po enournem nastopu je veliko povedala o njegovi predanosti.
Nepozaben vtis je pustila tudi “najglasnejša skupina New Yorka” A Place To Bury Strangers. Že junija napovedani ljubljanski koncert je bil razprodan. S seboj so pripeljali trio Bambara, ki je na odru iskrivejši kot na prvencu Dreamviolence. Prodorno nadgrajuje tradicijo radikalnega rockovskega zvoka. Z odločnim nastopom je kot velik potencial položil odlično podlago uveljavljenemu njujorškemu triu A Place To Bury Strangers, ki se je z letošnjo odlično ploščo predelav Dead Moon najbolj približal svojemu živemu zvoku. Prav nič sofisticirano in potvorjeno, nasprotno, neposredno in brez zavor je sunkovito napadal z odra. Zvočna ataka je bila podkrepljena z učinkovito (strobo-)osvetljavo, ki je v gosti megli stopnjevala težo in ostrino navite kitare in gromkega basa. Nagli bobnar je na trenutke odstopal in lomil dinamiko, a fizičnost njihovega zvočnega zidu se je kljub temu razvnela do maksimuma in jemala dih. “Danes, ko je modno biti psihedeličen, se pozablja, kaj je rokenrol – to je prava psihedelija,” je bil eden izmed navdušenih komentarjev po koncertu.
Koncertne predstave so prepričale, da ga ni čez živo izkušnjo. Ob takšnih ustvarjalcih, ki z žarom, srcem in domišljijo razbijajo pričakovanja ter se izogibajo konzerviranju godb, ni strahu za prihodnost prodornih muzik. Pokoncertni pisk v ušesih je za dolgo utrdil spomin na te tri nepozabne koncerte.
