Lou Reed – Stalnica rock’n’rolla

Objavljeno v Muski, 2000, št. 6-7

Malo je ustvarjalcev v rocku, ki bi doživeli toliko poniževanj in toliko poveličevanj, kot jih je doživel Lou Reed. Večinoma zaradi napačnih interpretacij njegovega dela in nepravičnih pričakovanj – Lou se pač nikoli ni podredil vlogi, ki bi mu jo dodelili drugi. Kvečjemu nasprotno. Ko se je zdelo, da ga je del rockovskega občinstva vzel za svojega, jim je z nepričakovano potezo obrnil hrbet. In ‘preživel’ vse.

Lou Reed Creem

Težko si je zamisliti zgodovino rocka brez Velvet Underground. Resda so bili prezrti, delovali so v nasprotju z idealizom hipijevske generacije, posredno so se mu posmehovali in mu postavljali ogledalo, v katerem so se zrcalili prizori temne plati Amerike. Njihova glasba je neposredno napadala poslušalčeve slušne organe, če pa je že bila božajoča (ali žametna), so se v besedilih še vedno skrivale teme usodnih ljubezni, nebrzdanih zabav, sadomazohizma in odvisnosti od trdih drog. Take glasbe generacija konca šestdesetih let ni sprejemala, vsaj večinski del ne. Zato pa verjetno drži teza, ki jo je o vplivu Velvet Underground izrekel Jonathan Richman (eden od redkih, a zato zagrizenih fenov, saj je z njimi prepotoval kar vso Ameriko); pravi, da na njihove koncerte res ni prihajalo veliko ljudi, ampak naslednji dan je vsak ustanovil svojo skupino.

Lou Reed je bil gonilna sila Velvet Underground. Ne nepomembno dejstvo je, da je Reed študiral književnost na univerzi v Syracusu, prav tako drugi kitarist Sterling Morrison. Zelo pomemben član začetne zasedbe je bil akademsko izobražen Valežan John Cale. S tremi leti je igral klavir, s petimi je obvladal violo, z osmimi je že prirejal koncerte. John Cale je v New Yorku študiral na visoki glasbeni šoli, a ob tem raje sodeloval v skupini Dream Syndicate (ki je nikakor ne smemo zamenjati z nekdanjo zasedbo Steva Wynna) ob La Montu Youngu in Tonyju Conradu. V Velvet Underground je prinesel avantgardna izhodišča. Na drugi strani se je Lou Reed učil rock’n’roll obrti pri založbi Pickwick Records. Ta je novačila mlade avtorje, da so pisali pesmi za velike trgovske centre. Torej pesmice, ki bodo všečne in nemoteče obenem. Na začetku skupini ni kazalo najbolje. V prvi zasedbi se je udinjal povsem neresen bobnar Angus McLise, ki je hodil na vaje točno takrat, ko se je zahotelo njemu, in ne takrat, ko je bil dogovorjen z drugimi. Ni čudno, da so bili v vadbenem prostoru zelo malokrat vsi istočasno. Zamenjala ga je Moe Tucker, v tistem času ena redkih bobnark v rockovski skupini, ki je prispevala še dve posebnosti: za bobni je namreč stala in v kompletu sploh ni imela basovskega bobna. Na začetku Cale ni maral Reedovih pesmi, narejene so bile na akustično kitaro, imele so preveč tradicionalno obliko za avantgardno usmerjenega Cala. Ampak všeč so mu bila besedila, ki se jih je Reed učil pri mecenu z univerze, Delmoru Schwarzu. In Cale se je odločil, da ostane.

Posebej v hrupnejših pesmih so bili Velvet Underground neizprosni. Lastniki klubov so jih metali ven, ker so jim odganjali goste, vse pa je postalo še hujše, ko jih je pod okrilje vzel Andy Warhol in so Velveti nastopali kot del njegove gledališke skupine. Plesalec Gerard Malanga je z reflektorjem svetil ljudem naravnost v oči in jih spraševal, kako jim je vse skupaj všeč in kaj sploh delajo tukaj. Oder je bil zavit v aluminijasto folijo, kjer se je svetloba lomila v bleščavo meglo, na vse stene dvorane pa je Warhol projiciral svoje filme. Andy Warhol je v skupino pripeljal tudi nemško igralko in pevko angelskega videza, Nico.

Sami niso imeli posebnih ambicij. Igrali so za lastno zabavo, zagotovo pa ne v zabavo obiskovalcev, večina jih je namreč sovražila. Velvetom je bilo pomembno le, kje bodo dobili dnevni odmerek droge in na katero zabavo bodo šli zvečer. Andy Warhol je financiral tudi snemanje plošče in prispeval znamenito banano na ovitku, obenem se je pod sliko še podpisal, ker se je vsem zdelo, da bo to pripomoglo k boljši promociji. Na originalni izdaji se je dalo nalepko v obliki banane na ovitku odlepiti, in spodaj se je pokazala ne rumena banana, ampak perverzno rožnata.

Kritike so se gibale od prizanesljivih do uničujočih. Plošča se je tudi prodajala pod pričakovanji in minila so leta, preden so jo odkrile nove generacije rockovskih glasbenikov in poslušalcev.

Po objavi plošče Velvet Underground And Nico se je za skupino marsikaj spremenilo. Ločili so se od Andyja Warhola, filmski karieri naproti je šla pevka Nico, ki je bila predmet spora med moškimi člani skupine. Zdelo se je, da jim bo poslej lažje.

A Lou nikoli ni prenesel ‘pametnih’ nasvetov drugih. Imel je dovolj trdna prepričanja, in če je kdo prišel navzkriž z njim, je to običajno pomenilo konec sodelovanja. Kakršnegakoli. Med prvimi je odšel John Cale. Spori so še prej porodili eno najradikalnejših plošč v rocku šestdesetih let, White Light/White Heat. Med snemanjem 17-minutne sklepne Sister Ray je snemalni tehnik dobesedno pobegnil iz studia. Velvet Underground so preprosto odprli ojačevalce do konca in se vsak zase borili za svoj košček hrupa.

Tretji album ne nosi posebnega naslova in je že manj avantgarden, vendar pa prinaša kup odličnih pesmi, ki odstopajo od večinskega rocka tistega časa. Skupina je posnela še ploščo Loaded, že močno pod vplivom glasbe z zahodne obale, a takrat je bil nepredvidljivi Reed že trn v peti tedanjemu menedžerju, ki je želel iz Velvetov narediti nove The Beatles. Tako je odšel še Lou Reed, ki na primer sploh ni imel vpliva pri uvrščanju svojih pesmi na ploščo. Nekaj takrat neobjavljenih pesmi je kasneje uvrstil na samostojne plošče.

Želeli ali ne, vsi nekdanji člani Velvet Underground se nikoli niso zares iztrgali skupni zgodovini. Lou sicer nerad govori o starih dobrih časih, posebej o sporih z Johnom Calom, a je med vso samostojno kariero oživljal skupno zapuščino. I’ll Be Your Mirror, Waiting For The Man, Sweet Jane in Rock’n’roll so še vedno del njegovega železnega koncertnega repertoarja. Večkrat je iz njega vrgel in spet umestil še eno klasiko iz obdobja Velvet Underground, Heroin, ki odkrito govori o odvisnosti (it’s my life and it’s my life), in prav s to pesmijo je Lou Reed postal ‘bog’ vseh džankijev. Dodatno se jim je prikupil z zabadanjem igle v žilo, to je izvedel kar na odru, ljudje iz zakulisja pa so znali povedati, da je bila vse le igra. Dodali pa bi, da je Reed konzumiral nenormalno količino amfetaminov, a vedno le toliko, kolikor je telo še preneslo. Le da ljudje okoli njega marsikdaj niso. Končno ima za seboj dva neuspešna zakona.

Lou Reed je v tridesetih letih samostojne kariere objavil skoraj dvajset studijskih ter nekaj koncertnih in kompilacijskih plošč. Med njimi je malo slabih, nekaj pa jih je uspešno prestalo test časa in jih lahko umestimo med klasike rocka. Vsaka pa je zagotovo povsem ustrezna slika njegovega takratnega stanja duha. Samosvoj, kar trmoglav in nepredvidljiv, je stalno menjal člane spremljevalne zasedbe, to se izraža v zvoku in slogu posameznih plošč.

Prvi padec v ustvarjalnosti pomeni kar njegov prvi samostojni album, ki ga je posnel v Angliji s studijskimi glasbeniki. Pred nadaljnjo izgubo smeri ga je rešil David Bowie, ki je ob vsaki priložnosti poudarjal Velvet Underground kot eno najljubših in najvplivnejših skupin. Ponudil se je kot producent naslednje plošče, in to se je izkazalo za izvrstno potezo. Lou je z albumom Transformer rešil kariero. Po zaslugi lestvičnega uspeha pesmi Walk On The Wild Side je lahko posnel izvrstno, konceptualno zaokroženo ploščo Berlin, kjer se je vživel v vlogo nezakonske matere dveh otrok, ki se preživlja s prostitucijo. Kritike so bile uničujoče. Skrbno aranžirana glasba patetične vsebine ni šla skupaj s podobo nepopravljivega drogiranca sumljivih spolnih nagnjenj. Za povrh Lou pred tem nikoli ni bil v Berlinu, atmosfero osamelega mesta je povzel le po pripovedovanju Nico. Šele čez leta, ko je še nekajkrat sprevrgel pričakovanja večine, je ta razpoznala kakovost te plošče; danes velja za enega temeljnih dosežkov Louja Reeda. In ko je s Sally Can’t Dance ponudil še en sofisticiran pop rock album, kontraverzij še zdaleč ni bilo konec. Za dobro uro elektronskih šumov in škrtanj, naslovljenih Metal Machine Music, še danes ostaja misterij, okoli katerega se krešejo povsem nasprotujoča si mnenja. Vse od “esenca rock’n’rolla” do “zmešnjava hrupa in ekshibicionizem sam po sebi”. Lou še enkrat pušča prosto pot interpretacijam. Sledile so plošče spremenljive prepričljivosti. Rock’n’roll Heart, Growing Up In Public in Legendary Hearts so solidne zbirke tipičnega Reeda. A vmes rad izskoči. Bells je že tak konglomerat, kjer se kot gost pojavi celo trobentač Don Cherry. Blue Mask je poklon Delmoru Schwarzu, naslovna stvar s Street Hassle ga spet kaže v vlogi odličnega pripovednika. V populizem ga je zaneslo z New Sensations, še bolj posiljeno sodoben je želel postati z Mistrial. In kot da bi se zavedal, da to ni in ne more biti del njegovega izraza, se je vrnil k tistemu, kar najbolje zna.

Le redki rockovski ustvarjalci, ki so zrasli v šestdesetih letih, so ohranili integriteto glasbenega izraza. Se pravi, da niso podlegli golim nostalgičnim hlastanjem za časi, ki se ne bodo nikoli vrnili, ali (v slabšem primeru) pozabili na korenine in se podali v razprodajo in prilagajanje okusu mlajše generacije. Črpanje iz tradicije rocka je eden od pogojev za njegovo preživetje, saj se je klasična oblika ohranila kot nekaj pristnega in trajnega. A mali in stalni presežki v obliki in vsebini so domena velikih avtorjev, med katere nedvomno sodi tudi Lou Reed.

To je najbolje pokazal z malo mojstrovino, ploščo New York. “Ne moreš preseči dveh kitar, basa in bobnov,” je tedaj zapisal na ovitek. To je bilo zrelo delo zrelega mojstra. Pesmi so v osnovi enostavne, zato pa so besedila prave umetnine, ko v obliki pop pesmi zajemajo sodobnega duha velemesta. Posredno je k Reedovi ‘streznitvi’ pripomogla smrt Andyja Warhola, ki je obenem botrovala ponovni združitvi The Velvet Underground, ko so se vsi člani zbrali na spominski slovesnosti v Parizu leta 1990 in po dvajsetih letih prvič skupaj v živo izvedli Heroin. Stari spori so bili pozabljeni in najprej sta Reed in Cale združila moči za ploščo Songs For Drella. Tri leta kasneje so oživljeni originalni Velvet Underground obšli kulturne prestolnice Evrope. Dokler so bili nostalgični spomini močnejši od egoističnih teženj, je skupina delovala odlično. Vendar pa ni bilo prihodnosti. Pisanje novih pesmi in priprave za snemanje “unplugged” nastopa za MTV so odkrili stare slabosti. Lou je želel prevzeti vodilno vlogo, ki mu je predvsem John Cale ni nameraval prepustiti. Vse je ostalo pri koncertni plošči, video zapisu in spominu na nekaj nepozabnih trenutkov. Ko je leta 1995 umrl Sterling Morrison, je bila usoda ene največjih rockovskih skupin zapečatena.

Nadaljnja odločitev je bila skoraj logična. Lou Reed bo poslej v največji možni meri deloval po svoje. Pri petdesetih se je ponovno začel učiti igranja kitare, postavil je lasten snemalni studio, imenovan The Roof, in rekrutiral le starega basista Fernanda Saundersa in bobnarja Tonyja Thundersa Smitha. V studiu s pogledom na newyorško urbano prostranstvo je najprej nastala plošča Set The Twilight Reeling in lani še najnovejša Ecstasy. Osnovni rockovski zvok omogoča ustrezno uglasbitev vseh sporočil. Največje zadovoljstvo mu ponuja igranje kitare, in s ponosom, ki ne dovoljuje dvoma, zatrjuje, da jo bo igral do devetdesetega leta.

Smrti prijateljev so ga utrdile, in če so predhodne plošče vsaka zase zaokrožene celote, potrebno očiščenje in sprava z življenjsko izkušnjo, se je v zadnjih letih spet odprl.

Redko se je neposredno odzval na politični položaj, a ko se ga zares dotakne, je oster kot britev, začenši že s pesmijo Good Evening Mr Waldheim s plošče New York. Še bolj ga zbodejo razmere doma. Ko so republikanci, točneje gospoda Rush Limbaugh in Robert Dole, v ameriškem parlamentu predlagali povečan nadzor in cenzuro interneta, mu je počilo: “Ko sem začel pisati o tej dvojici, sem želel najdi čim ostudnejšo primerjavo, in to je lahko le seks z lastnimi starši.” Tako je nastala pesem Sex With Parents. Na albumu Ecstasy se je spravil na ameriško kmetijsko politiko v pesmi Future Farmers Of America, na letošnji spomladanski evropski turneji pa se je ognil nastopom v Avstriji, vse zaradi znane politike gospoda Heiderja.

Nepravično bi bilo pričakovati, da bo vsaka nadaljnja plošča boljša. Pomembno je, da Lou še vedno ohranja slog, ki je dovolj odprt, da lahko združuje umirjeno, skoraj trpko izpoved z neposrednim cinizmom in ostrino. Celo manj uspešne pesmi rešuje glas; je stalno natančen in močan ter iz še tako enostavne predloge izvleče največ. Mojstrstvo se ne kaže v tehnični virtuoznosti igranja, ampak predvsem v občutku za obračanje tistih nekaj akordov, kolikor jih je potrebno za povprečno rock’n’roll pesem. Nič ne kaže, da bi Reedu zmanjkalo zamisli in žara, s katerim se loteva vsake nove stvaritve. Leta mu ne morejo do živega. Gube na obrazu se resda poglabljajo, a rock’n’roll srce bije prav tako živahno kot pred petintridesetimi leti.

 

Izbrana diskografija (studijski albumi)

–  VELVET UNDERGROUND

Velvet Underground And Nico (Verve, 1967)

White Light/White Heat (Verve, 1967)

Velvet Underground (Verve, 1969)

Loaded (Warner, 1970)

V. U. (Verve, 1985)

Posthumna izdaja izgubljenega četrtega albuma

Peel Slowly And See (Polydor, 1995)

Petorna CD zbirka, ki zajema vse studijske pesmi in dodaja nekaj še neobjavljenih demo in koncertnih posnetkov.

– LOU REED

Transformer (RCA, 1972)

Berlin (RCA, 1973)

Coney Island Baby (RCA, 1976)

Bells (RCA, 1979)

The Blue Mask (RCA, 1982)

New York (Sire, 1989)

Magic And Loss (Sire, 1992)

Set The Twilight Reeling (Warner, 1996)

Ecstasy (Warner, 2000)

Share